Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umestíti -ím tudi uméstiti -im dov., umésti; uméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
1. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: umestiti dekana, škofa; rektorja so slovesno umestili / umestiti novi upravni odbor
2. knjiž. namestiti, postaviti: umestiti kip na podstavek / otroka je udobno umestil na sedež / umestiti se na svoj prostor / umestil se je pri svojem bratu nastanil
    umeščèn -êna -o in uméščen -a -o:
    novo umeščeni župan, župnik; okno je umeščeno visoko pod streho
SSKJ²
umestítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na umestitev: umestitveni obred / umestitveni simboli / umestitvena seja odbora, nove vlade
SSKJ²
uméstnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost umestnega: utemeljevati umestnost gradnje; umestnost pripombe
SSKJ²
uméšanje tudi umešánje -a s (ẹ́; ȃ)
1. glagolnik od umešati: umešanje rumenjaka v mleko
2. kar se umeša: dodati umešanje iz margarine, jajc in sladkorja
SSKJ²
uméšati tudi umešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́)
z mešanjem, med mešanjem dodati kaki snovi še kaj: umešati kvas v moko; surovo maslo umešati s sladkorjem; vse sestavine gladko umešamo / umešati testo
    uméšan -a -o:
    jed iz umešanega testa
SSKJ²
uméščanje -a s (ẹ́)
glagolnik od umeščati: obred umeščanja vojvod / umeščanje v prostoru
SSKJ²
uméščati -am nedov. (ẹ́)
1. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: umeščati rektorje, škofe
2. knjiž. nameščati, postavljati: vojaka sta umeščala orožje
SSKJ²
uméščenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od umestiti: obred slovesnega umeščenja
SSKJ²
umétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
delati, da se iz smetane izloči maslo: umetati v pinji / umetati maslo
SSKJ²
umetélen tudi umételen -lna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑)
1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto: umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve; zgradba stavka je umetelna
2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben: umetelen steklar; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok
3. zastar. izveden, izkušen: ženska je umetelna, ozdravila ga bo
4. zastar. umeten, nenaraven: narediti umetelni ogenj / umetelno oko
    umetélno tudi umételno prisl.:
    umetelno izrezljati, okrasiti; umetelno izveden
SSKJ²
umetélnik tudi umételnik -a m (ẹ̑; ẹ̑)
1. star. strokovnjak, mojster: orgle je izdelal domači umetelnik; krojaški umetelnik
2. zastar. umetnik: slike znanega umetelnika
SSKJ²
umetélnost tudi umételnost -i ž (ẹ̑; ẹ̑)
1. lastnost, značilnost umetelnega: umetelnost vezenin / mojstrska umetelnost oblike
2. ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost: za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost / obrtna umetelnost; umetelnost rok
// dejavnost, dejanje, ki zahteva tako spretnost, sposobnost: obvladovati kako umetelnost / mojster kuharske umetelnosti
3. zastar. umetnost: poezija, glasba in druge umetelnosti
SSKJ²
uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje / umetno življenje življenje, ustvarjeno s pomočjo tehnoloških metod
// narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje
2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
// ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki
4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno / umetno življenje
6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
8. v zvezi umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, elektr. kremenova svetilka:
● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom
♦ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; jezikosl. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
    umétno prisl.:
    umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki
    ♦     les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim
SSKJ²
uméti úmem stil. umêjem dov. in nedov., tudi úmel; úmljen (ẹ́ ú, ȇ) star.
1. razumeti, dojeti: umeti besede, poglede koga; mislim, da umeš, kaj hočem / francosko ume, govori pa ne / nisem ga umel, ker je govoril nemško
// razumeti koga, biti naklonjen komu: malokdo ume reveža / umem tvojo bolečino, jezo
// razumeti se na kaj, spoznati se na kaj: dobro ume svoj posel / umeti se na glasbo
2. z nedoločnikom znati, biti sposoben: ume brati in pisati; še tega ne ume narediti / ume se lepo vesti
    uméti se 
    razumeti se: dokler se ni poročil, so se dobro umeli / da so bili tega veseli, se ume samo ob sebi, samo po sebi
SSKJ²
umétnica -e ž (ẹ̑)
1. ženska, ki ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti: postati umetnica; razstava del znane umetnice / gledališka, likovna umetnica
2. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki zna kaj zelo lepo, spretno narediti: kuharska umetnica; umetnica ličenja / umetnica v vzgajanju otrok
SSKJ²
umetníčenje -a s (ī)
glagolnik od umetničiti: preprosto izražanje in umetničenje / razložiti kaj brez umetničenja / umetničenje oblike
SSKJ²
umetníčiti -im nedov. (í ȋ)
slabš. izražati se oblikovno zapleteno, nenaravno: ta glasbenik, pesnik rad umetniči / umetničiti v melodiji
// delati kaj oblikovno zapleteno, nenaravno: umetničiti govor
SSKJ²
umetníja -e ž (ȋ)
1. dejanje, za katero je potrebna velika spretnost: naučiti se umetnij; akrobatske, čarovniške umetnije / zlesti skozi tako odprtino, ni nobena umetnija
2. ekspr. dejanje, lastnost, s katero se skuša koga spretno prevarati, preslepiti: uporabila je vse ženske umetnije, da bi ga pridobila / odvetniške umetnije / poznati umetnije reklame
SSKJ²
umétnik -a m (ẹ̑)
1. kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti: postati umetnik; slaven, velik umetnik; glasbeniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki / besedni umetnik pisatelj, pesnik; dober govornik; filmski, likovni umetnik; ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; poklicni umetnik; poustvarjalni umetnik; ekspr. umetnik taktirke dirigent / portretiral ga je znani umetnik slikar, likovni umetnik / ekspr. v fantu je nekaj umetnika umetniških sposobnosti, lastnosti
2. ekspr., navadno s prilastkom kdor zna kaj zelo lepo, spretno narediti: cirkuški, steklarski umetnik; ta nogometaš je pravi umetnik z žogo / biti velik umetnik v izmišljevanju; umetnik življenja
SSKJ²
umétnikov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na umetnika: umetnikov portret / umetnikovo delo, življenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umetnikovánje -a s (ȃ)
knjiž. umetniško delovanje: od umetnikovanja ni mogel živeti / večletno umetnikovanje v Parizu
SSKJ²
umetnína -e ž (ī)
1. umetniško delo: gledati, napisati, poslušati umetnino; dragocena, velika umetnina; umetnina iz kamna, lesa; katalog umetnin; trgovina z umetninami / besedna, filmska, gledališka umetnina
2. ekspr. zelo lepo oblikovan, okrašen izdelek: posoda, preproga je prava, resnična umetnina
SSKJ²
umetnínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na umetnino: umetninski katalog
● zastar. umetninski slog umetniški
SSKJ²
umétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na umetnike ali umetnost:
a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja
    umétniško prisl.:
    umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega
SSKJ²
umétniškoizpôveden -dna -o prid. (ẹ̑-ȏ)
nanašajoč se na umetniško izpoved: umetniškoizpovedno dejanje
SSKJ²
umétniškost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost umetniškega: umetniškost besedila, dela / umetniškost režiserja
SSKJ²
umétništvo -a s (ẹ̑)
1. dejavnost umetnikov: umetništvo daje smisel njegovemu življenju / pravljica je oblika ljudskega umetništva / tridesetletnica umetništva znanega režiserja in igralca umetniškega ustvarjanja
2. dejstvo, da je kdo umetnik: z novim delom potrditi svoje umetništvo
SSKJ²
umetnjákar -ja m (ȃ)
slabš. umetnik: dolgolasi, ekstravagantni umetnjakar / cirkuški umetnjakarji
SSKJ²
umetnjákarski -a -o prid. (ȃ)
slabš. umetniški: umetnjakarska družba / biti umetnjakarske narave
SSKJ²
umetnjákarstvo -a s (ȃ)
slabš. umetniška dejavnost: opustiti svoje umetnjakarstvo
// umetnost: razvrednotiti ekspresionizem kot umetnjakarstvo
SSKJ²
umétnoobŕten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ)
nanašajoč se na umetno obrt: umetnoobrtni izdelki / umetnoobrtna razstava
SSKJ²
umétnost -i ž (ẹ́)
1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / računalniška umetnost ki izrablja možnosti, ki jih daje računalnik / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost
// dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah
4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost
5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
// spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti
// velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
// ed., v povedni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko
6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
♦ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
SSKJ²
umétnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na umetnost: umetnostne smeri; umetnostna dela / umetnostni čut, nazor / umetnostna vzgoja / umetnostni spomeniki; umetnostna galerija; umetnostna kritika, zgodovina
♦ šport. umetnostno drsanje drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost likov; um. umetnostna geografija ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske razširjenosti umetnostnih pojavov; umetnostna topografija opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju
SSKJ²
umétnostnogeográfski -a -o prid. (ẹ́-ȃ)
nanašajoč se na umetnostno geografijo: umetnostnogeografska področja / umetnostnogeografske značilnosti
SSKJ²
umétnostnokrítičen -čna -o prid. (ẹ́-í)
nanašajoč se na umetnostno kritiko: umetnostnokritična merila / umetnostnokritično delo
SSKJ²
umétnostnozgodovínski -a -o prid. (ẹ́-ȋ)
nanašajoč se na umetnostno zgodovino: umetnostnozgodovinska razprava / umetnostnozgodovinska znanost
SSKJ²
umétnosvílen -lna -o prid. (ẹ́-ȋ)
nanašajoč se na umetno svilo: umetnosvilna preja / umetnosvilna tkanina
SSKJ²
umévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od umevati: umevanje zapletenih reči; zgodovina nas uči globljega umevanja sodobnosti / učiti se brez umevanja / umevanje umetnosti se spreminja / za naš predlog ni umevanja
SSKJ²
umévati -am nedov. (ẹ́)
star. razumevati, dojemati: težko umeva zapletene stvari; počasi umevam, kaj to pomeni / mi umevamo svobodo drugače pojmujemo / umevati reveže biti jim naklonjen
    umevajóč -a -e:
    umevajoč pravice vsak po svoje, so se sprli; umevajoče občinstvo
    umévan -a -o:
    dolgo časa ni bil umevan; pravilno umevana vloga
SSKJ²
uméven -vna -o prid.(ẹ́ ẹ̄)
ki se da razumeti, dojeti: umevna razlaga; navodila morajo biti vsem umevna; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik razumljiv / to je samo po sebi umevno
    umévno prisl.:
    umevno razlagati zapletene reči / v povedni rabi umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umíčnica -e ž (ȋ)
voj. pot, primerna za umik: varovati umičnico
SSKJ²
umík -a m (ȋ)
glagolnik od umakniti: umik ovir s poti / umik glave pred udarcem / umik nekaterih bankovcev iz prometa / kriti umik čete; preprečiti, ukazati, voditi umik; prisiliti k umiku; načrten umik / umik kandidature / njegov umik iz družbe jo je presenetil / odločili so se za umik v ilegalo / umik v neresničnost
♦ voj. strateški umik umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati odločilne udarce; taktični umik načrten umik enote na nov položaj
SSKJ²
umikálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. nanašajoč se na umikanje: umikalna pot / umikalni pogum
SSKJ²
umíkanje -a s (ī)
glagolnik od umikati: umikanje predmetov, da niso v napoto / umikanje pred sovražnikom / človekovo umikanje v svet sanj
SSKJ²
umíkati -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom
// s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci
2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci
// delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete
4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo
● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči
    umíkati se 
    1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja
    a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot
    b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu
    c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti
    // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet
    2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim
    3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev
    // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost
    4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega območja se morje počasi umika; voda se je začela umikati
    // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika
    umikajóč -a -e:
    umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika
SSKJ²
umíliti1 -im dov. (ī)
1. narediti kaj bolj milo, blago: zavesa umili svetlobo / umiliti glas
// narediti kaj manj ostro, negativno: umiliti sodbo
2. narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki: umiliti pomanjkanje mesa z uvozom
    umíliti se ekspr.
    postati manj strog, bolj mil: z leti se je umilila
SSKJ²
umíliti2 -im dov. (í ȋ)
kem. narediti iz maščob milo:
SSKJ²
umíranje -a s (ī)
glagolnik od umirati: obsojen je bil na počasno umiranje; umiranje od lakote / umiranje sonca na obzorju / umiranje antičnega sveta; umiranje morja in onesnaženih rek / ekspr. veliko umiranj je videl
SSKJ²
umírati -am nedov. (ī ȋ)
1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo
// ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali
// ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati
2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim
3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha
    umiráje :
    umiraje jim je še govoril
    umirajóč -a -e:
    umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega
SSKJ²
umirítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od umiriti: umiritev otrok / zdravila za umiritev kašlja / umiritev rečnih tokov / umiritev cen / želja po umiritvi
SSKJ²
umiríti -ím dov., umíril (ī í)
1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
    umiríti se 
    1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
    // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
    2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
    3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
    umírjen -a -o
    1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
    2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
    3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
    4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
SSKJ²
umírjanje -a s (í)
glagolnik od umirjati: umirjanje dihanja / človekovo čustveno umirjanje / umirjanje mednarodne napetosti
SSKJ²
umírjati -am nedov. (í)
1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico
// delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje
2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja
    umírjati se 
    1. prenehavati se gibati, premikati: majajoča se veja se je začela umirjati / razburkano morje se umirja / utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo
    2. postajati miren: otrok se je počasi umirjal; na silo se umirjati / človek se z leti umirja / življenje se jima umirja / lokal se je že umirjal / stanje v državi se umirja
    3. postajati manj intenziven, manj izrazit: hrup v razredu se je umirjal; veter se že umirja / njena razburjenost se je umirjala
SSKJ²
umírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od umiriti: umirjenje nihala / umirjenje vode v strugi / čustveno umirjenje
SSKJ²
umírjenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost umirjenega: presenetil jih je s svojo umirjenostjo / umirjenost skladbe / umirjenost barv, kretenj / v njenih očeh je bila milina in umirjenost
SSKJ²
umirjeválen -lna -o prid. (ȃ)
ki je za umirjanje: umirjevalni kolut / umirjevalne besede pomirjevalne
SSKJ²
umirjeváti -újem nedov. (á ȗ)
umirjati: umirjevati čoln / voda se počasi umirjuje / mednarodni položaj se umirjuje
SSKJ²
umirôviti -im dov. (ō ȏ)
zastar. upokojiti: umiroviti delavce s polno delovno dobo
    umirôvljen -a -o:
    umirovljen uradnik
SSKJ²
umíslek -a [umislək] m (ȋ)
star. domislek, zamisel: ta umislek je bil poguben za vse; njihovi čudaški, veseli umisleki
SSKJ²
umísliti si -im si dov. (í ȋ)
1. v mislih izoblikovati, ustvariti
a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica
b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni
2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: kdaj so si umislili ta običaj; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor
3. star. kupiti si, priskrbeti si: umislil si je novo orodje in nekaj živine
● star. kaj če si umisli in me spodi če se spomni; če se odloči
    umíšljen -a -o:
    umišljen dogodek; ustvaril si je svoj umišljeni svet; umišljena bolezen; umišljena črta; pogovarjal se je z umišljeno osebo; sam.: povest je umišljeno združila z resničnim
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umíšljanje -a s (í)
glagolnik od umišljati si: resnično življenje in pripovedovalčevo umišljanje / umišljanje vedno novih stvari
SSKJ²
umíšljati si -am si nedov. (í)
1. v mislih oblikovati, ustvarjati
a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj
b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče
2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore
3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik
4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli
● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj
SSKJ²
umišljáva -e ž (ȃ)
zastar. domišljija: bujna umišljava ga je skoraj pogubila / vdajati se praznim umišljavam sanjarijam, predstavam
SSKJ²
umišljenína -e ž (í)
knjiž. umišljena stvar: dejanski podatki in umišljenine
SSKJ²
umíšljenost -i ž (ȋ)
1. kar je izoblikovano, sestavljeno v mislih in v resničnosti ne obstaja: nasprotje med resničnostjo in umišljenostjo
2. lastnost, značilnost umišljenega: umišljenost bolezni
SSKJ²
umišljíja -e ž (ȋ)
zastar. domišljija: v umišljiji zagledati kaj
SSKJ²
umíti umíjem dov., umìl (í ȋ)
1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo
2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati
● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
    umít -a -o:
    umit obraz; jutro, nebo je bilo kot umito
SSKJ²
umiválec -lca [umivau̯ca tudi umivalca] m (ȃ)
kdor se (poklicno) ukvarja z umivanjem: umivalec trupel
SSKJ²
umiválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za umivanje: umivalna rokavica, vrečka; umivalna skleda / obložiti umivalni kot s keramičnimi ploščicami; umivalna miza
SSKJ²
umiválnica -e ž (ȃ)
1. prostor za umivanje: umivalnice in pralnice so v kletnih prostorih / umivalnica za avtomobile pralnica
2. star. umivalnik, umivalna skleda: naliti vodo v umivalnico
SSKJ²
umiválnik -a m (ȃ)
večja plitva posoda za umivanje: umivalnik se je razbil; pomiti umivalnik; umivati se v umivalniku; plastičen, pločevinast, porcelanast umivalnik; umivalnik, bide in kopalna kad / prinesla je umivalnik tople vode
SSKJ²
umívanje -a s (í)
glagolnik od umivati: umivanje otroka; posoda za umivanje; umivanje in kopanje / suho umivanje pri katerem se ne uporablja tekočina
♦ rel. obredno umivanje del obreda na veliki četrtek, v spomin na Kristusovo umivanje nog učencem
SSKJ²
umívati -am nedov., tudi umivála (í)
1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umivati bolnika; umivati otroku glavo, roke; umivati se z milom; navadno se umiva z mrzlo vodo; pogosto, temeljito se umivati; lase si umiva enkrat na teden; noče si umivati zob / ekspr.: droben dež mu umiva obraz mu pada po obrazu; roža se umiva v rosi jo pokriva rosa; umivati se s solzami jokati; žalovati
● roka roko umiva človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umivati si roke (kot Pilat) ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
2. pomivati: umivati okna in vrata / umivati sadje prati
SSKJ²
umljív -a -o prid., umljívejši (ī í)
knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar
// razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva
    umljívo prisl.:
    zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo
SSKJ²
umljívost -i ž (í)
knjiž. razumljivost, jasnost: težka umljivost besedila
SSKJ²
úmnež -a m (ȗ)
knjiž. pameten človek: tako bi ravnali umneži
SSKJ²
úmnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost umnega: bistvena značilnost človeka je njegova umnost / presenetiti koga s svojo umnostjo; voditi delo z veliko umnostjo
SSKJ²
umobólen -lna -o prid. (ọ̑)
knjiž. duševno bolan: biti umobolen; umobolna ženska; sam.: zdravljenje umobolnih
SSKJ²
umobólnica -e ž (ọ̑)
knjiž. bolnišnica za duševne bolezni: zdraviti se v umobolnici
SSKJ²
umobólnost -i ž (ọ̄)
knjiž. stanje umobolnega: njegova umobolnost je očitna
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umôlkniti -em [umou̯kniti] dov., tudi umolkníte; tudi umolkníla (ó ȏ)
prenehati govoriti: otroci so umolknili; dal ji je znamenje, naj umolkne; za trenutek umolkniti
// ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so umolknile; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili
// ekspr. prenehati objavljati literarna dela: pesnik je umolknil
● evfem. za vedno je umolknil umrl je
SSKJ²
umòr -ôra m (ȍ ó)
glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu; storiti, zagrešiti umor; obsoditi zaradi umora; zahrbten umor; poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči
♦ pravn. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja
SSKJ²
umoríti -ím dov., umóril (ī í)
1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi
2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril
● ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela
    umorjèn -êna -o:
    ponoči je bil nekdo umorjen
SSKJ²
umorjênec -nca m (é)
kdor je umorjen: pokopati umorjenca
SSKJ²
umorjênka -e ž (é)
ženska, ki je umorjena: najti umorjenko
SSKJ²
umotvòr -ôra m (ȍ ó)
knjiž. tvorba uma: jezik je morda najpomembnejši umotvor / tehnični umotvori
// umetniško delo: ustvariti čudovit umotvor; glasbeni, leposlovni umotvor
SSKJ²
umotvórček tudi umotvôrček -čka m (ọ̑; ō)
ekspr. manjšalnica od umotvor: njegove uganke v verzih so pravi umotvorčki
SSKJ²
umoválec -lca [umovau̯ca in umovalca] m (ȃ)
knjiž. kdor premišljuje, razmišlja, zlasti teoretično: hladen, trezen umovalec
SSKJ²
umoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na umovanje: umovalna sposobnost / umovalna metoda spekulativna
SSKJ²
umovánje -a s (ȃ)
glagolnik od umovati: s takim umovanjem ni mogoče uspeti; umovanje o življenju in smrti / prazno, zanimivo umovanje
SSKJ²
umováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. premišljevati, razmišljati, zlasti teoretično: umoval je takole: čuti so varljivi, torej ne morejo biti zanesljivi glede resničnosti; umovati o smrti / začeli so umovati, kako naj stvar uresničijo premišljevati, razpravljati
    umujóč -a -e:
    umujoč človek
SSKJ²
umŕčkati -am dov. (ȓ)
otr. umreti: otrok je spraševal, zakaj je dedek umrčkal
SSKJ²
umréti umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnišnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle
// ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla
● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba
    umŕl -a -o:
    poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen
SSKJ²
umrjóč tudi umrjòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́)
zastar. umrljiv: umrjoči ljudje; umrjoča duša
SSKJ²
umŕli -ega m (ŕ)
kdor je umrl: umrli ni naredil oporoke; žalovati za umrlim; matična knjiga umrlih
SSKJ²
umrlína -e ž (ī)
zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine: plačati umrlino
SSKJ²
umrljív -a -o prid. (ī í)
ki umre: vsak človek je umrljiv / umrljivo telo
SSKJ²
umrljívost -i ž (í)
1. lastnost, značilnost umrljivega: zavedati se svoje umrljivosti
2. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev: umrljivost pada, raste; krivulja umrljivosti; umrljivost in rodnost
3. med. število, ki pove, koliko ljudi umre od sto obolelih za isto boleznijo: umrljivost pri tej bolezni je velika; umrljivost pri kugi, tuberkulozi
SSKJ²
umŕtje -a s (ȓ)
knjiž. glagolnik od umreti: strah pred umrtjem
SSKJ²
umrtvênje -a s (é)
glagolnik od umrtviti: umrtvenje rok od mraza / umrtvenje kolena pred operacijo omrtvičenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
umrtvíčiti -im dov. (í ȋ)
knjiž. omrtvičiti: umrtvičiti živec / hoteli so umrtvičiti svobodoljubni duh naroda
SSKJ²
umrtvíti -ím dov., umŕtvil (ī í)
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je umrtvil nos / zdravila so mu umrtvila bolečine v nogah
2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: spori so umrtvili delo v tovarni
SSKJ²
umrzlíti se -ím se dov., umŕzlil se (ī í)
knjiž. shladiti se: jutra so se zelo umrzlila
SSKJ²
úmski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na um: za to je potreben velik umski napor; umski razvoj otroka; umske dejavnosti, sposobnosti; umske razlike med učenci; telesen in umski / umska nerazvitost; umska zmedenost / čustvene in umske prvine v pesmi / umski delavci; prevajanje, računanje je umsko delo
♦ psih. umska starost mentalna starost
    úmsko prisl.:
    umsko dojeti, utemeljiti; umsko nadpovprečen
SSKJ²
úmskost -i ž (ȗ)
lastnost, značilnost umskega: umskost in telesnost človeka
SSKJ²
úmstven -a -o prid. (ȗ)
knjiž. umski: umstvena dejavnost, sposobnost / čustvene in umstvene sestavine pesmi; duhovna in umstvena zmeda miselna, idejna / umstvena elita naroda
    úmstveno prisl.:
    umstveno se razvijati
SSKJ²
úmstvenost -i ž (ȗ)
knjiž. umskost: zvestoba čistemu razumu je zakon človekove umstvenosti / odklanjati umstvenost v umetnosti
SSKJ²
umstvovánje -a s (ȃ)
zastar. premišljevanje, razmišljanje: meje, zakoni človekovega umstvovanja
SSKJ²
umstvováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. premišljevati, razmišljati: umstvovati o pesništvu
SSKJ²
UMTS in umts -- in UMTS in umts -a [uemtẹès in uemteès] m (ȅ ȇ) krat.
sistem mobilnih telekomunikacij, ki omogoča hitrejši in kakovostnejši prenos podatkov: koncesija, licenca, razpis za UMTS; pokritost z UMTS; GSM in UMTS; prvi del zloženk: UMTS-aparat; UMTS-mobilnik; UMTS-telefon; UMTS-storitev; UMTS-tehnologija; UMTS-omrežje
SSKJ²
unanimízem -zma m (ī)
lit. francoska literarna smer v začetku 20. stoletja, ki prikazuje posamezne človeške usode, vpletene v družbeno in duševno življenje množice, kolektiva:
SSKJ²
unášati se -am se nedov. (ȃ)
ekspr. postajati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se unaša / boji so se začeli unašati / govorice so se počasi unašale
SSKJ²
unciála -e ž (ȃ)
1. zgod. grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja: rokopis je napisan v unciali
2. knjiž. vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave: unciala na začetku vrstice
SSKJ²
unciálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uncialo: uncialni črkopis / uncialna pisava
SSKJ²
únča -e ž (ȗ)
angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g: unča masla
♦ obrt. angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g
// nekdaj utežna mera, približno 35 g: dobil je tri unče kruha na dan
SSKJ²
undécima -e ž (ẹ̑)
glasb. interval v obsegu enajstih diatoničnih stopenj: zaigrati undecimo
// enajsta diatonična stopnja glede na dani ton: oktava in undecima
SSKJ²
underground -a [ándərgráu̯nd-] m (ȃ-ā)
gibanje med mlajšo generacijo, zlasti na področju kulture, ki se kaže v odklanjanju ustaljenih estetskih vrednot: pojav, razvoj undergrounda; v prid. rabi: ameriški underground film; underground glasba
SSKJ²
undína -e ž (ȋ)
mitol. ženski podobno bitje, ki živi v vodi in s svojo lepoto in petjem vabi, mami ribiče in mornarje: rusalke in undine
SSKJ²
unejevóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga unejevoljile
SSKJ²
uneresníčiti -im dov. (ī ȋ)
knjiž. narediti neresnično: pisatelj je zlemu bogu vzel lastno voljo in ga uneresničil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
unések -ska m (ẹ̑)
zmanjšanje teže, prostornine ali kvalitete, ki nastane pri blagu med prevozom, predelavo, skladiščenjem; kalo: prevelik unesek / blagovni, prevozni, skladiščni unesek
SSKJ²
unêsti se unêsem se dov., unésel se unêsla se (é) ekspr.
1. izgubiti prvotno moč, vnemo: končno se je le unesel; v novem okolju se je popolnoma unesel; na stara leta se je unesel / naj se jezi in razburja, se bo že unesel
// postati krotek, miren: junec je bil divji, pa se je unesel
2. postati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se je unesel; ogenj se je počasi unesel; počakaj, da se vreme unese ustali, izboljša / sovražnikov napad se ni hotel unesti; cene so se unesle ustalile / bolezen, lakota se je unesla; njen nemir se je nekoliko unesel; prvo veselje se je že uneslo
    unêsti 
    1. star. vzeti brez plačila: unesti kožuh / unesti zapitek ne plačati ga
    2. pog., ekspr., v zvezi z jo uiti: unesel jo je čez ograjo / mogoče jo pa le unesem brez kazni
    // ostati živ, rešiti se: srečno sva jo unesla pred nevihto; če hočeš, da jo živ uneseš, govori resnico
    ●     zastar. povodenj je unesla most odnesla; nar. mislil sem, da bom delo končal, pa me je, mi je uneslo sem se uštel
    unesèn tudi unešèn -êna -o:
    mirni, uneseni ljudje; unesena ljubezen
SSKJ²
unevóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. vznejevoljiti: njegove besede so jo zelo unevoljile
SSKJ²
uniát -a m (ȃ)
rel. katoličan vzhodnega obreda: po veri je uniat
SSKJ²
uniátski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uniate: uniatski duhovnik / Uniatska cerkev
SSKJ²
únicefovec -vca m (ȗ)
član Unicefa: mladi unicefovci; zagnanost unicefovcev
SSKJ²
uníčenje -a s (ȋ)
glagolnik od uničiti: uničenje plevela / načrtno uničenje dokumentov / uničenje nasprotnikovih letal / gospodarsko uničenje kmeta / obvarovati rudnik pred uničenjem / strah pred atomskim uničenjem
SSKJ²
uníčenost -i ž (ȋ)
stanje uničenega: uničenost cest / duševna, telesna uničenost
SSKJ²
uničeválec -lca [uničevau̯ca] m (ȃ)
kdor uničuje: uničevalec škodljivcev / ogenj je velik uničevalec gozdov / ekspr. ti si pravi uničevalec vsega lepega
SSKJ²
uničeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uničevanje: uničevalna sredstva za vrtne škodljivce / pošiljati vojsko na uničevalne pohode; uničevalna vojna / uničevalni nameni; uničevalna moč potresa / ekspr. prevzel ga je uničevalen bes
    uničeválno prisl.:
    uničevalno delovati
SSKJ²
uničeválka -e [uničevau̯ka] ž (ȃ)
kar uničuje: uničevalka vrtnih škodljivcev / rja je huda uničevalka železa / knjiž., ekspr. večna uničevalka smrt
SSKJ²
uničeválnik -a m (ȃ)
priprava za razrezovanje, uničevanje dokumentov, papirja: vstavljati papir v uničevalnik; proizvajalci uničevalnikov; zmogljivost uničevalnika / uničevalnik dokumentov; rezanje z uničevalnikom
SSKJ²
uničeválnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost uničevalnega: človekova pohlepnost in uničevalnost / upreti se vojni uničevalnosti
SSKJ²
uničeválski -a -o [uničevau̯ski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na uničevalce: uničevalska strast; uničevalsko izživljanje / uničevalsko delovanje naravnih sil uničevalno
SSKJ²
uničevánje -a s (ȃ)
glagolnik od uničevati: uničevanje plevela / preprečevati uničevanje gozdov / uničevanje kulturnih dobrin
SSKJ²
uničeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
// povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj
6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
// delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
    uničujóč -a -e
    1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage
    2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna
    // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna
    ●     ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati
SSKJ²
uníčiti -im dov. (í ȋ)
1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
// povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo
6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino
7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
● ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
    uníčen -a -o:
    zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
SSKJ²
uničljív -a -o prid. (ī í)
ki se da uničiti: uničljive stvari
SSKJ²
unificíranje -a s (ȋ)
knjiž. poenotenje, izenačenje: zavzemati se za unificiranje zakonov
SSKJ²
unificírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. poenotiti, izenačiti: unificirati predpise; na silo unificirati knjižni jezik
♦ pravn. unificirati zakonodajo narediti zakonodajo enotno za vso državo
    unificíran -a -o:
    unificirana država
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
unifikácija -e ž (á)
knjiž. poenotenje, izenačenje: doseči večjo unifikacijo opreme; ekonomska, jezikovna unifikacija; unifikacija učnih načrtov
SSKJ²
unifórma -e ž (ọ̑)
oblačilo, po blagu, kroju in barvi enotno za vse pripadnike določene vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica: vsak član dobi novo uniformo; nositi, obleči uniformo; modra, siva, zelena uniforma; ponošena, zlikana uniforma; uniforma z zlatimi našitki / gasilska, lovska, policijska, vojaška, železničarska uniforma; sprejeli so jih v paradnih uniformah
● ekspr. srečeval je same uniforme vojake v uniformah; ekspr. sleči uniformo nehati biti vojak; publ. možje v uniformah so jo obvestili o nesreči policisti
SSKJ²
unifórmen -mna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na uniformo: uniformni jopič / uniformni našitki / uniformni kroj
2. knjiž. ki kaže enolično, poenoteno podobo česa: uniformni odnosi v družbi; uniformne ideje; uniformno mišljenje
SSKJ²
uniformíranec -nca m (ȋ)
kdor nosi uniformo: uniformiranci so spravljali ljudi na vlak; oboroženi uniformiranci
SSKJ²
uniformíranje -a s (ȋ)
glagolnik od uniformirati: uniformiranje hotelskega osebja / težnje po uniformiranju življenja
SSKJ²
uniformíranost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost uniformiranega: uniformiranost hotelskega osebja / uniformiranost misli; nastopati proti uniformiranosti življenja / uniformiranost v kulturi
SSKJ²
uniformírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. obleči v uniformo: uniformirati čuvaje, šoferje
2. narediti kaj enolično, poenoteno: uniformirati stanovanjske soseske / uniformirati mišljenje; na silo uniformirati način življenja
    uniformíran -a -o:
    uniformiran uradnik; uniformirane gledališke predstave; uniformirano oblačenje
SSKJ²
uniformízem -zma m (ī)
knjiž. težnja po enoličnosti, poenotenosti: uniformizem v kulturi, politiki
SSKJ²
unifórmnost -i ž (ọ̑)
knjiž. lastnost, značilnost uniformnega: uniformnost zakonov; otopelost in uniformnost življenja / upreti se uniformnosti
SSKJ²
unifórmski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na uniformo: uniformske hlače / uniformski kroj
SSKJ²
uníja tudi únija -e ž (ȋ; ū)
knjiž. zveza, združenje, skupnost: unija je usmerjala programe posameznih držav; včlaniti se v unijo / delavska unija; mednarodna unija; unija planinskih organizacij
♦ ekon. carinska unija sporazum držav o ustanovitvi skupnega carinskega območja; mat. unija množic množica, ki ima natančno tiste elemente, ki so elementi vsaj ene od danih množic; polit. Interparlamentarna unija mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih držav in za posredovanje v mednarodnih sporih; Evropska unija [EU] zveza evropskih držav, ustanovljena leta 1992 v nizozemskem mestu Maastricht; pravn. personalna unija v monarhističnih državah zveza dveh ali več samostojnih držav s skupnim vladarjem; realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi
SSKJ²
unikát -a m (ȃ)
edina, navadno originalna listina ali predmet, enojnik: razstavljene obleke so unikati; knjižnica hrani veliko unikatov
SSKJ²
unikáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na unikat: unikaten izdelek; unikatna oblačila / unikatni primerek knjige
SSKJ²
únikum -a m, mn. únika s tudi úniki m (ū)
knjiž. kar je nekaj posebnega, nenavadnega, izjemnega: nova izdaja pesmi je unikum
SSKJ²
únilaterálen -lna -o prid. (ȗ-ȃ)
enostranski1: unilateralna obveznost, pogodba
SSKJ²
únimog -a m (ȗ)
terensko vozilo, ki se uporablja v različne namene: pripeljal je unimog z motorno brizgalno; tovornjak, traktor in unimog
SSKJ²
unioníst -a m (ȋ)
pristaš unionizma: unionisti in separatisti
SSKJ²
unionístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na unioniste ali unionizem: unionistično gibanje / unionistična vlada
SSKJ²
unionízem -zma m (ī)
težnja po zedinjenju, združitvi: zagovornik unionizma
♦ zgod. unionizem na Hrvaškem, od 1861 do 1918 težnja po tesnejši povezavi Hrvaške z Ogrsko
SSKJ²
únionski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na ljubljanski hotel Union: unionska kavarna, klet / unionska postrežba
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
únipoláren -rna -o prid. (ȗ-ȃ)
elektr. ki ima en pol, enopolen: unipolarni tranzistor
SSKJ²
úniséks -- prid. (ȗ-ẹ̑)
enak za oba spola: ta obleka je uniseks; uniseks oblačilo / uniseks moda
SSKJ²
únisóno prisl. (ȗ-ọ̑)
glasb. enoglasno: igrati, peti unisono; pren., knjiž. te trditve unisono ponavlja ves zahodni tisk
    únisóno -a m
    enoglasna igra ali petje, združeno iz dveh ali več glasov: menjajoči se, učinkoviti unisoni
SSKJ²
unitárec -rca m (ȃ)
1. rel. pripadnik katerekoli verske ločine, ki je proti dogmi o sv. Trojici: kvekerji in unitarci
2. knjiž. unitarist
SSKJ²
unitáren -rna -o prid. (ȃ)
1. knjiž. enoten, združevalen: unitarna književnost; unitarno gospodarstvo
2. unitarističen: unitarna država
SSKJ²
unitaríst -a m (ȋ)
1. pristaš unitarizma: federalisti in unitaristi
2. knjiž. unitarec: angleški unitaristi
SSKJ²
unitarístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na unitariste ali unitarizem: unitaristična miselnost / unitaristična država, politika
SSKJ²
unitarízem -zma m (ī)
težnja po uveljavljanju centralistične oblasti in omejevanju samostojnosti sestavnih delov države: uvajati unitarizem; obsoditi koga zaradi unitarizma; centralizem, federalizem, unitarizem
SSKJ²
unitárski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na unitarce: angleška unitarska cerkev / unitarski pastor
SSKJ²
univerbizácija -e ž (á)
jezikosl. nastanek enobesednega poimenovanja iz večbesednega, poenobesedenje:
SSKJ²
univêrza -e ž (ȇ)
najvišja izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska ustanova: hoditi, vpisati se na univerzo; študirati na univerzi; fakultete ljubljanske univerze; rektor univerze; profesor na univerzi
// izobraževalni proces v tej ustanovi: končati univerzo
// poslopje te ustanove: študenti so se zbrali pred univerzo
● pog. sin ima univerzo visoko, visokošolsko izobrazbo; delavska univerza ljudska univerza; ljudska univerza ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje odraslih; univerza za tretje življenjsko obdobje ustanova za izobraževanje starejših, upokojenih
SSKJ²
univerzálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
    univerzálno prisl.:
    univerzalno razgledan in izobražen človek
SSKJ²
univerzálije -lij ž mn. (á ȃ)
filoz. splošni pojmi: razumeti univerzalije; prostor, čas, materija in druge univerzalije
SSKJ²
univerzalístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na univerzalizem: univerzalistični nazor; univerzalistične ideje / univerzalistični izraz poezije
SSKJ²
univerzalizácija -e ž (á)
glagolnik od univerzalizirati: univerzalizacija ekoloških pogledov / proces integracije in univerzalizacije sveta
SSKJ²
univerzalízem -zma m (ī)
1. filoz. nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim: zagovarjati univerzalizem; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem
2. knjiž. vsestranskost, vsebinska polnost: kulturni univerzalizem v poeziji; univerzalizem povednosti v romanu
// vseobsežnost, vesoljnost: univerzalizem človeške kulture, misli
♦ rel. teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi
SSKJ²
univerzalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. narediti, da postane kaj univerzalno, splošno: pisatelj problem univerzalizira
SSKJ²
univerzálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost univerzalnega: prizadevati si za univerzalnost organizacije; stremljenje moderne literature k univerzalnosti / univerzalnost izdelkov / univerzalnost renesančnih umetnikov
SSKJ²
univêrzen -zna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na univerzo: univerzno poslopje
// univerziteten: univerzni učbeniki / univerzna knjižnica / univerzno mesto / univerzni profesor
SSKJ²
univerzijáda tudi univerziáda -e ž (ȃ)
šport. mednarodne športne prireditve študentov, organizirane vsaki dve leti: sodelovati na univerzijadi / zimska univerzijada
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
univerzitéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na univerzo: univerzitetno poslopje / univerzitetni študij / univerzitetna knjižnica / univerzitetno mesto / univerzitetni predavatelj, profesor
SSKJ²
univerzitétnik -a m (ẹ̑)
knjiž. kdor ima visokošolsko izobrazbo: zbrali so se sami univerzitetniki
SSKJ²
univêrzum -a m (ȇ)
knjiž. (neizmeren) prostor kot urejena celota; vesoljni prostor, vesolje: raziskovati univerzum; neskončni univerzum; pren. duhovni, sanjski univerzum
SSKJ²
unôvčenje -a s (ȏ)
glagolnik od unovčiti: unovčenje čeka; rok za unovčenje srečk je potekel / organizirati unovčenje izdelkov
SSKJ²
unovčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od unovčevati: unovčevanje vrednostnih papirjev
SSKJ²
unovčeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. ekon. spreminjati v denarna sredstva: unovčevati čeke
2. ekspr. prodajati: svoje izdelke so dobro unovčevali v vseh trgovinah
// izkoriščati: začeli so unovčevati v praksi pridobljeno znanje
SSKJ²
unôvčiti -im dov. (ō ȏ)
1. ekon. spremeniti v denarna sredstva: unovčiti ček, menico; unovčiti premoženje
2. ekspr. prodati: unovčiti pridelke; sadje unovčijo ali predelajo
// izkoristiti: stranka je hotela unovčiti uspeh na volitvah; pobudo so unovčili šele v zadnjem trenutku
SSKJ²
unovčljív -a -o prid. (ī í)
ekon. ki se da spremeniti v denarna sredstva: unovčljivo premoženje
SSKJ²
unovčljívost -i ž (í)
ekon. lastnost, značilnost unovčljivega: unovčljivost vrednostnih papirjev
SSKJ²
unplugged -- [amplákt] v prid. rabi(ȃ)
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi instrumenti; izštekan: unplugged koncert, nastop; skladbe v unplugged različici / unplugged album
    unplugged prisl.:
    s spremljavo kitare je že nekajkrat prepeval unplugged
SSKJ²
únprofórjevec -vca m (ȗ-ọ̑) na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini od 1992 do 1995
pripadnik mednarodnih mirovnih sil UNPROFOR: unproforjevci so skrbeli za varovano območje
SSKJ²
únra in Unrra -e [únra] ž (ȗ)
od 1943 do 1949 Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo: ustanovitev unre; v prid. rabi: unra paket
SSKJ²
uobičájiti -im dov. (ā ȃ)
knjiž. narediti, da kaj postane običaj: svoje popoldanske sprehode je že uobičajil
    uobičájen -a -o:
    uobičajena praznovanja
SSKJ²
uoblíčiti -im dov. (í ȋ)
star. izoblikovati: uobličiti svoje mnenje o umetnosti
SSKJ²
uobráziti -im dov., uobrážen (ā ȃ)
zastar. izoblikovati: uobraziti oči na kipu
SSKJ²
uokvíriti -im dov. (ī ȋ)
1. dati, vstaviti v okvir: uokviriti sliko / uokviriti oglas v časopisu
2. knjiž. obdati, obkrožiti: uokviriti vrt z živo mejo / na starost so ji gube uokvirile oči
3. knjiž. omejiti, določiti: uokviriti dramsko dogajanje / uokviriti pogoje
    uokvírjen -a -o:
    uokvirjeni članki v časopisu; z zlatim okvirjem uokvirjeno ogledalo
SSKJ²
uokvírjati -am nedov. (í)
1. dajati, vstavljati v okvir: uokvirjati slike / uokvirjati mreže z lesenimi okviri
2. knjiž. obdajati, obkrožati: skupine dreves uokvirjajo grad / obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las
3. knjiž. omejevati, določati: njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti; pren. pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži
SSKJ²
uokvírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od uokviriti: uokvirjenje slike
SSKJ²
úp -a m (ȗ)
1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše
3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši
4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča
5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up
● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen
SSKJ²
upàd -áda m (ȁ á)
glagolnik od upasti: upad vode / upad gospodarstva / upad izvoza, porabe nafte / upad moči, morale
● publ. prodaja izdelkov je v upadu se manjša
♦ med. atrofija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upádanje -a s (ā)
glagolnik od upadati: upadanje reke / upadanje lic, trebuha / upadanje poguma / upadanje telesnih moči / upadanje narodne kulture, umetnosti / upadanje proizvodnje / upadanje števila prebivalcev / upadanje zanimanja za film
● publ. nataliteta je v upadanju se manjša
SSKJ²
upádati -am nedov. (ā ȃ)
1. dobivati nižjo gladino: jezero upada / voda je začela upadati
// zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši: sneg že upada; kopice trave so počasi upadale / videl je, kako balon upada
2. postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica mu upadajo; trebuh mu je začel upadati / opazoval je, kako je zadnja leta upadala hujšala, propadala
3. prehajati na nižjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: glasnost upada; njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo / delovna disciplina upada; pogum mu je začel upadati / telesne moči mu hitro upadajo
b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: industrija upada; trgovina z živim srebrom je začela upadati / umetnost je v tem času upadala
c) glede na količino: izvoz, proizvodnja upada; naročila upadajo / število prebivalcev je začelo upadati / zanimanje za film upada
č) glede na možni razpon: avtoriteta, moč, morala upada
    upadajóč -a -e:
    upadajoča voda; upadajoče zanimanje
SSKJ²
upádek -dka m (ȃ)
1. zmanjšanje teže ali prostornine snovi pri prevozu, predelavi: upadek pri lesu; upadek pri mletju žita
● pazil je, da ni šlo nič v upadek da se je vse koristno porabilo
// razlika med izhodiščno višjo stopnjo, količino in doseženo nižjo: izračunati upadek
2. upad: ugotoviti upadek gospodarstva / upadek izvoza / upadek volje
SSKJ²
upalíti in upáliti -im, in upáliti -im dov. (ī á; á)
zastar. prižgati: upaliti cigareto
● zastar. njegova beseda je upalila vžgala
SSKJ²
úpanje -a s (ȗ)
1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti
5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
SSKJ²
úpapôln -a -o [upapou̯n] prid. (ȗ-ȏ ȗ-ó)
knjiž. poln upanja: upapolna ljubezen; upapolna mladost
SSKJ²
upáriti -im dov. (á ȃ)
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročiti, da snov preide iz tekočega stanja v plinasto: upariti raztopino, vodo, živo srebro
    upáriti se 
    preiti iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: voda pada na ogrete plošče in se upari
SSKJ²
uparjálnik -a m (ȃ)
strojn. naprava za spreminjanje tekočine v paro: kondenzatorji in uparjalniki
SSKJ²
upárjanje -a s (á)
glagolnik od uparjati: uparjanje vode
SSKJ²
upárjati -am nedov. (á)
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročati, da snov prehaja iz tekočega stanja v plinasto: uparjati vodo
    upárjati se 
    prehajati iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: olje se v vročih ceveh uparja
SSKJ²
upásti upádem dov., stil. upàl upála (á ā)
1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
// zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila / pri kuhanju jagodičje upade
2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
3. priti na nižjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni
    upádel -dla -o:
    bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica
    upáden -a -o zastar.
    upadel: bled in upaden mladenič
SSKJ²
úpati -am nedov. (ȗ)
1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: dolgo časa je upal, nazadnje je obupal; dokler bo upal, bo vzdržal
// biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: upal je, da se bo vrnil; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje; upati na pomoč, uspeh, star. pomoči, uspeha; upati v srečen potek česa, v rešitev / star. upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal pričakoval
2. z odvisnim ali glavnim stavkom izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem: stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje; upam, da bomo še prišli na vlak; upamo, da bodo opomini zalegli; upajmo, da tega še ne ve; on je, upamo, že na varnem
// izraža zaželenost uresničitve: upam, da si boste premislili; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo
// ekspr. izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine: upam, da si stvar premislil; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo
3. v členkovni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bodo prišli? Upamo; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam
4. star. dati na upanje: rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal; krčmar mu ni hotel več upati
● star. temu človeku ni upati zaupati; ni upati na izboljšanje vremena izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo; upati na koga, v koga zanašati se na njegovo pomoč; dokler živimo, upamo
    úpati si in úpati se tudi úpati z nedoločnikom
    1. biti dovolj pogumen za kako dejanje: ni si upal plavati čez zaliv; upa si odpoditi žival; upa si mu odgovarjati; elipt. ni si upal v sobo upal iti / kot podkrepitev upam si trditi, da se motite; kot grožnja pridi gor, če si upaš
    2. izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: ne upamo si vas motiti pri počitku; ekspr.: kdo bi si upal dvomiti o tem; kako si upate ponavljati moje besede
    ●     ta otrok je predrzen, pri nas si vse upa stori dosti neprimernega
    3. izraža možnost uresničitve dejanja glede na zmožnost, sposobnost: lepe in bogate si ni upal dobiti; ni si upal tekmovati z njim; ekspr. to ni nič, upam si nesti dvakrat toliko
    upáje zastar.:
    čakali so, upaje na tujo pomoč
    upajóč -a -e:
    klical je, upajoč, da ga bodo slišali; upajoč na pomoč, so se hrabro borili; upajoče ženske
SSKJ²
upêči se upêčem se dov., tudi upekó se; upêci se upecíte se; upékel se upêkla se (é)
zmanjšati svojo prostornino zaradi pečenja: jabolka se upečejo
SSKJ²
upéhanec -nca m (ẹ̑)
ekspr. kdor je upehan: pripraviti okrepčilo za upehance
SSKJ²
upéhanost -i ž (ẹ̑)
stanje upehanega: upehanost konja / od upehanosti ni mogel spregovoriti
SSKJ²
upéhati -am dov. (ẹ̑)
s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje, občutek utrujenosti: upehati konja / pot ga je upehala
    upéhati se 
    zaradi teka, hitre hoje težko dihati, občutiti utrujenost: tekel je za njim, dokler se ni upehal; upehati se po stopnicah / ekspr. duševno se upehati
    ●     ekspr. boben se je upehal bobnanje je postalo počasnejše, tišje
    upéhan -a -o:
    ves upehan se je zgrudil na stol; upehan od hitrega plesa, teka; upehana žival; sam.: pomagati upehanim
SSKJ²
upehováti se -újem se nedov. (á ȗ)
zastar. večkrat se upehati: pri hoji od hiše do hiše se je upehoval
SSKJ²
upéniti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
spremeniti se v peno: umetna snov se zaradi kemijske reakcije upeni
● zastar. konj se je upenil spenil
SSKJ²
upénjati se -am se nedov. (ẹ̑)
nar. opravljati kako delo z veliko truda, napora; napenjati se: sam se je upenjal s hlodi; upenja se čez mero
SSKJ²
upepelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od upepeliti: upepelitev lesa / pokojnik bo ležal do upepelitve na ljubljanskih Žalah; upepelitev trupla
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upepelíti -ím dov., upepélil (ī í)
1. z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel: upepeliti les; snov se upepeli / dati pokojnika upepeliti; upepeliti truplo; pren., ekspr. njuna ljubezen se je upepelila
2. ekspr. povzročiti, da kaj zgori, pogori: požar je upepelil gozd; strela je upepelila kozolec / sovražnik je upepelil mesto požgal
    upepeljèn -êna -o:
    upepeljena domačija; upepeljena trupla
SSKJ²
upepelítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na upepelitev: upepelitveni postopek / upepelitvena peč
SSKJ²
upepeljeválnica -e ž (ȃ)
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči; krematorij: upepeljevalnica na Žalah
SSKJ²
upepeljeválnik -a m (ȃ)
knjiž. sežigalna naprava: upepeljevalnik za smeti
SSKJ²
upepeljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od upepeljevati: upepeljevanje trupel
SSKJ²
upepeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z ognjem, visoko temperaturo spreminjati v pepel: upepeljevati trupla
2. ekspr. povzročati, da kaj zgori, pogori: požari upepeljujejo gozdove
SSKJ²
upériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperiti puško, strojnico v koga; uperil je meč v njegov trebuh
2. knjiž. naravnati, usmeriti: uperiti daljnogled proti goram / uperiti vse svoje sile v kaj / uperiti svojo politiko proti vojni / z oslabljenim pomenom: uperiti pogled v koga; ekspr.: uperiti protest proti krivici protestirati; uperiti kritiko zoper to metodo kritizirati jo
3. obrt. opremiti z naperami: uperiti kolo
    upérjen -a -o:
    na jetnike uperjene puške; njegova dejavnost je uperjena proti sodelavcem
SSKJ²
upérjati -am nedov. (ẹ́)
1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: uperjati orožje v demonstrante
2. knjiž. naravnavati, usmerjati: uperjati daljnogled proti stolpu / ekspr., z oslabljenim pomenom uperjati kritiko proti napakam kritizirati jih
SSKJ²
upesnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od upesniti: upesnitev dogodka; upesnitve vreden junak
SSKJ²
upésniti -im dov. (ẹ̑)
izraziti, prikazati v pesmi: upesniti kako snov; upesniti trpljenje svojega naroda
    upésnjen -a -o:
    večkrat upesnjen motiv
SSKJ²
upesnjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od upesnjevati: upesnjevanje ljubezni, trpljenja
SSKJ²
upesnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
izražati, prikazovati v pesmi: upesnjevati vojne dogodke, kmečko življenje
SSKJ²
upetáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. uiti, oditi: huda bi mu predla, da ni upetal
SSKJ²
upéti se upôjem se dov., upój se upójte se tudi upôj se upôjte se; upél se (ẹ́ ó)
1. z vajami, petjem pripraviti si, razgibati si ustrezne organe pred petjem: pevci so se pred nastopom upeli / po prvi pesmi so se upeli so začeli ubrano peti / čeprav je bilo še zgodaj, se je divji petelin že upel
2. izpopolniti se v petju: mladi pevec se je že upel
// s petjem postati skladna, ubrana celota: pevski zbor se je v štirih letih delovanja dobro, lepo upel
SSKJ²
upévati se -am se nedov. (ẹ́)
z vajami, petjem pripravljati si, razgibavati si ustrezne organe pred petjem: upevati se pred nastopom
SSKJ²
upíčiti -im dov. (í ȋ)
nar. pičiti: čebela, kača ga je upičila
SSKJ²
upíhati -am dov., tudi upihájte; tudi upihála (í)
s pihanjem narediti, da zagori: razgrebel je žerjavico in upihal ogenj / upihati trsko na žerjavici
● star. srečno jo je upihal odšel, zbežal; star. upihati komu kašo ukaniti koga; povzročiti, da kdo pride v neprijeten, zapleten položaj
SSKJ²
upihávati -am nedov. (ȃ)
1. s pihom, pihanjem ugašati; upihovati: upihavati sveče
2. s pihanjem delati, da zagori: upihavati ogenj iz žerjavice
SSKJ²
upíhniti -em dov. (í ȋ)
1. s pihom, pihanjem ugasniti: upihniti luč, svečo / z ventilom za dotok nafte upihniti plamen ugasniti
2. pog., ekspr. ustreliti, ubiti: nekoga je upihnil, zato so ga zaprli; upihnil je marsikaterega zajca
SSKJ²
upihováti -újem nedov. (á ȗ)
s pihom, pihanjem ugašati: upihovati sveče / veter je upihoval lučke na grobovih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upijániti -im dov. (á ȃ)
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: upijanil je sopotnika in ga oropal; upijaniti z vinom, žganjem; močno, popolnoma upijaniti koga
// povzročiti pijanost, omotico: vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo
    upijániti se 
    s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je malo, da se ne bi upijanil / zaprl se je v zidanico in se upijanil opil / ekspr. vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah
    ●     ekspr. upijaniti se od lepote in barv postati popolnoma prevzet
    upijánjen -a -o:
    upijanjeni stražarji; upijanjena množica
SSKJ²
upijánjati -am nedov. (á)
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: upijanjati goste; upijanjati z vinom
// povzročati pijanost, omotico: žgane pijače upijanjajo / močne dišave so jih upijanjale
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: navdušeno vzklikanje ga je upijanjalo
    upijánjati se 
    s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: niso mu dali več vina, ker se je hitro upijanjal
    upijanjajóč -a -e:
    upijanjajoč zrak
SSKJ²
upijanljív -a -o prid. (ī í)
ki upijani, upijanja: upijanljiva pijača
SSKJ²
upíkniti -em dov. (í ȋ)
nar. pičiti: kača ga je upiknila
SSKJ²
upíliti -im dov. (í ȋ)
1. s pilo raniti: pri piljenju žage ga je upilil v prst; upiliti se v roko
2. ekspr. udariti: upiliti koga s polenom / kot grožnja če ne boš tiho, te bom upilil
3. ekspr. ogoljufati (pri plačilu): upiliti koga pri kupčiji; upilil ga je za tisočak
    upíliti se pog.
    zmotiti se: pri nalogi, računanju se upiliti
SSKJ²
upíranje -a s (ī)
glagolnik od upirati: krčevito upiranje nog v tla / ovca se je dala brez upiranja odpeljati / dolgotrajno upiranje obkoljenih / upiranje je preraslo v vstajo / sinovo upiranje očetu
SSKJ²
upírati -am nedov. (ī ȋ)
1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
    upírati se 
    1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
    // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala
    2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri
    // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
    // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati
    3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
    // z besedami, ravnanjem izražati voljo
    a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
    b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
    // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
    4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
    // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem
    5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
    6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
    // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom
    7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
    ●     ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
    upiráje :
    stala je, upiraje roke v boke
    upirajóč -a -e:
    upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
SSKJ²
upirávec -vca m (ȃ)
zool. majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber: gojiti upiravce v akvariju; upiravec in čep
SSKJ²
uplàh -áha m (ȁ á)
uplahnitev: uplah oteklin
SSKJ²
uplahnélost -i ž (ẹ́)
značilnost uplahnjenega: uplahnelost lic; uplahnelost in nabreklost
SSKJ²
uplahnéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati po obsegu manjši: oteklina je uplahnela; pren., ekspr. sredstva za raziskovalno delo so uplahnela
    uplahnèl in uplahnél -éla -o:
    uplahnelo telo
SSKJ²
uplahnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uplahniti: uplahnitev trebuha / uplahnitev življenjske moči
SSKJ²
uplahníti in upláhniti -em dov. (ī á)
1. postati po obsegu manjši: bula je uplahnila; ovci je vime uplahnilo / ekspr. ko je veter ponehal, so jadra uplahnila se povesila / od bolezni so mu lica uplahnila upadla; val uplahne
2. ekspr. priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti: njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila; pogum mu je uplahnil; sovraštvo, zanimanje uplahne; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila se je polegla; hrup v dolini je uplahnil
3. ekspr. izgubiti moč, pogum: ko ga je zagledal, je kar uplahnil
● knjiž. rdečica ji je uplahnila z obraza izginila; ekspr. reka je uplahnila upadla
    upláhnjen -a -o:
    uplahnjen balon; uplahnjeno telo
SSKJ²
uplahováti -újem nedov. (á ȗ)
plahneti: oteklo vime je počasi uplahovalo / jeza mu že uplahuje
SSKJ²
uplašíti in uplášiti -im, in uplašíti -ím dov., uplášil (ī á ā; ī í)
1. splašiti: uplašiti srno
2. oplašiti: z ničimer ga niso uplašili
    uplašíti se in uplášiti se, in uplašíti se
    prestrašiti se: uplašil se je svojega glasu; ob pogledu nanj se je uplašila
SSKJ²
uplenítelj -a m (ȋ)
lov. kdor upleni divjad: uplenitelj gamsa, srne
SSKJ²
uplenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od upleniti: preprečiti uplenitev mestnih dragocenosti / proslavljati uplenitev medveda; uplenitev s pastjo
SSKJ²
upleníti in upléniti -im dov. (ī ẹ́)
1. nasilno vzeti materialne dobrine: vojaki so uplenili veliko dragocenosti; upleniti orožje sovražniku
2. uloviti in ubiti drugo žival za hrano: lovec je zalotil kormorana, ko je ta ravno uplenil ribo; trop volkov je uplenil srno; množica mravelj lahko upleni tudi precej večje živali / volk občasno upleni tudi ovco
// lov. z orožjem, pastjo priti do divjadi: upleniti divjega petelina, srno
    uplénjen -a -o:
    uplenjene bombe; uplenjena lisica
SSKJ²
uplésati se in uplesáti se upléšem se dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom: uplesati se pred nastopom
2. izpopolniti se v plesanju: plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
// s plesanjem postati skladna, ubrana celota: mlada folklorna skupina se še ni uplesala
SSKJ²
uplíniti -im dov. (í ȋ)
spremeniti iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto: upliniti premog, snov; bencin se uplini in pomeša z zrakom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uplinjáč -a m (á)
strojn. priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom: pravilno nastaviti uplinjač; čiščenje, delovanje uplinjača; deli uplinjača
SSKJ²
uplínjanje -a s (í)
glagolnik od uplinjati: uplinjanje premoga; postopek uplinjanja
SSKJ²
uplínjati -am nedov. (í)
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto: uplinjati lignit; bencin se uplinja
SSKJ²
uplínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od upliniti: uplinjenje snovi; postopek uplinjenja
SSKJ²
uplinjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od uplinjevati: podzemeljsko uplinjevanje premoga
SSKJ²
uplinjeváti -újem nedov. (á ȗ)
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto: uplinjevati lignit
SSKJ²
uplinljív -a -o prid. (ī í)
ki se da upliniti: uplinljiva snov
SSKJ²
úpnica -e ž (ȗ)
ženska ali država, ustanova, ki se ji mora vrniti dolg, poravnati obveznost: upnica zahteva vrnitev dolga / terjatve države upnice; banka upnica
SSKJ²
úpnik -a m (ȗ)
komur se mora vrniti dolg, poravnati obveznost: upniki terjajo, ekspr. nadlegujejo dolžnika; upnik zahteva vrnitev dolga; izplačati upnika; oškodovati, sklicati upnike
♦ pravn. solidarni upnik ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; zastavni upnik kateremu da zastavitelj zastavno pravico
SSKJ²
úpniški -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na upnike: upniška pravica, terjatev
♦ pravn. upniško razmerje
SSKJ²
upočásiti -im dov. (ā ȃ)
upočasniti: upočasiti vožnjo / upočasiti kretnje
SSKJ²
upočasnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od upočasniti: upočasnitev vožnje / upočasnitev gospodarske rasti / upočasnitev refleksov
SSKJ²
upočásniti -im in upočasníti -ím dov., upočásnil (ā; ī í)
narediti (bolj) počasno: upočasniti hojo, tek, vožnjo / upočasniti korak / upočasniti proces, razvoj / upočasniti naraščanje proizvodnje / utrujenost upočasni odzive / upočasniti ritem, udarce; dihanje se je upočasnilo
    upočásnjen -a -o in upočasnjèn -êna -o:
    upočasnjeno gibanje
SSKJ²
upočasnjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od upočasnjevati: upočasnjevanje vožnje / upočasnjevanje razvoja
SSKJ²
upočasnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati (bolj) počasno: upočasnjevati vožnjo / upočasnjevati proces / alkohol upočasnjuje reflekse / upočasnjevati ritem
SSKJ²
upodabljalec gl. upodabljavec
SSKJ²
upodabljálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na upodabljanje: upodabljalna tehnika / igralčeva upodabljalna moč, sposobnost
SSKJ²
upodábljanje -a s (á)
glagolnik od upodabljati: upodabljanje lovskih prizorov; upodabljanje na stene, v kamen / likovno upodabljanje / klišejsko upodabljanje oseb v romanih / upodabljanje geometrijskih tvorb
SSKJ²
upodábljati -am nedov. (á)
1. predstavljati, izražati kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: upodabljati bogove; upodabljati pravico kot žensko s tehtnico / upodabljati z barvami, s črtami / reliefi upodabljajo živali na reliefih so upodobljene
♦ geom. upodabljati geometrijske tvorbe predstavljati jih z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije
2. predstavljati, izražati kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: pisatelj upodablja življenje; upodabljati v knjigi preproste ljudi / upodabljati boj s kretnjami, z mimiko; filmsko, igralsko upodabljati / knjiž. glavnega junaka je na premieri upodabljal gost igral
    upodabljajóč -a -e:
    kipi, upodabljajoči grške junake; upodabljajoči umetnik umetnik, ki ustvarja umetniška dela z likovnimi sredstvi; upodabljajoča umetnost slikarstvo, kiparstvo, grafika
    upodábljan -a -o:
    realistično upodabljani kmetje
SSKJ²
upodabljávec -vca in upodabljálec -lca [upodabljau̯ca] m (ȃ)
kdor upodablja: upodabljavec narave in ljudi / likovni upodabljavec / upodabljavec zahtevnih vlog
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upodobítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od upodobiti: upodobitev otroških glavic v marmorju; prepričljiva upodobitev naravnih lepot; upodobitev žalosti na obrazu / leposlovna upodobitev vstaje / igralska upodobitev dramskih likov predstavitev; upodobitev človeških usod v romanu prikaz
2. kar je upodobljeno: reliefne upodobitve na vazi; upodobitve bitk na steni / uspela filmska upodobitev novele
SSKJ²
upodóbiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
1. predstaviti, izraziti kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: z nekaj črtami upodobiti zamisel / upodobiti žalosten izraz oči; upodobiti jezdeca, sončni zahod; upodobiti na platno, v kamen
♦ geom. upodobiti geometrijsko tvorbo predstaviti jo z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije
2. predstaviti, izraziti kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: v romanu je upodobil posebno vrsto žensk; filmsko upodobiti koga / knjiž. glavno junakinjo je igralka upodobila s pravo mero čustva odigrala, zaigrala
    upodóbljen -a -o:
    na slikah so upodobljeni dogodki iz vojne; upodobljena figura; realistično upodobljen človek
SSKJ²
upodobítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na upodobitev: upodobitveni poskusi v slikarstvu / upodobitvena raven komedije
SSKJ²
upodóbljenčev -a -o (ọ̑)
pridevnik od upodobljenec: izraz upodobljenčevega obraza; prodreti v upodobljenčevo duševnost
SSKJ²
upodóbljenec -nca m (ọ̑)
kdor je upodobljen: prepoznati upodobljence; upodobljenci na sliki, znamkah
SSKJ²
upodóbljenka -e ž (ọ̑)
ženska, ki je upodobljena: upodobljenke nosijo različna pokrivala; neznana upodobljenka
SSKJ²
upodobljív -a -o prid. (ī í)
ki se da upodobiti: upodobljiva zamisel / odrsko težko upodobljivo delo
SSKJ²
upogíb -a m (ȋ)
1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke
// fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev
2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti
SSKJ²
upogibálen -lna -o prid. (ȃ)
teh., v zvezi upogibalni stroj stroj za upogibanje pločevine, cevi: upogibalni in robilni stroj
SSKJ²
upogibálka -e [tudi upogibau̯ka] ž (ȃ)
anat. mišica, ki upogiba del okončine: palčna upogibalka; upogibalke in iztegovalke
SSKJ²
upogibálo -a s (á)
teh. orodje za upogibanje zlasti pločevine, cevi:
SSKJ²
upogíbanje -a s (ī)
glagolnik od upogibati: upogibanje deske, palice / upogibanje noge v kolenu; upogibanje in iztegovanje podlakti
SSKJ²
upogíbati -am in -ljem nedov. (ī)
delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogibati in razpirati veje; veter upogiba vrhove dreves; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba se da upogibati / upogibati in vzravnavati telo; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal krivil / upogibali so hrbte k tlom pripogibali so se
● ekspr. upogibati hrbet, koleno pred kom uklanjati se, podrejati se
// spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: po operaciji ni mogel upogibati kolena; upogibati in iztegovati prst; upogibati roko v zapestju
    upogibajóč -a -e:
    plazil se je skozi grmovje, upogibajoč šibje; pod težo let se upogibajoči ljudje
SSKJ²
upogíben -bna -o prid. (í ī)
1. nanašajoč se na upogib ali upogibanje: upogibna prožnost / upogibna stran komolca stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo
♦ teh. upogibna obremenitev obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in ne ležita na isti premici
2. upogljiv: upogibna palica; rezilo ni upogibno
SSKJ²
upogibljív -a -o prid. (ī í)
ki se da upogibati: upogibljivo steblo
SSKJ²
upogíbnica -e ž (ȋ)
anat. upogibalka: poškodovana upogibnica
SSKJ²
upogíbnost -i ž (í)
lastnost, značilnost upogibnega: upogibnost stebla
SSKJ²
upogljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se da upogniti: upogljiv jeklen trak; upogljiva cev, veja
2. ekspr. uklonljiv: upogljiv človek / upogljiv značaj
SSKJ²
upogljívec -vca m (ȋ)
ekspr. uklonljiv človek: upogljivci v stranki
SSKJ²
upogljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost upogljivega: upogljivost kartona, lesa / ekspr. upogljivost in spravljivost človeka uklonljivost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó)
1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
// spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu
2. ekspr. ukloniti2: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti
    upogníti se zastar.
    pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen
    upógnjen tudi upôgnjen -a -o:
    od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
    ♦     les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo
SSKJ²
upógnjenec tudi upôgnjenec -nca m (ọ́; ó)
upognjeno drevo: posekati upognjence in drevesa z odlomljenimi vrhovi
♦ gastr. janeževi upognjenci pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem
SSKJ²
upógnjenost tudi upôgnjenost -i ž (ọ́; ó)
značilnost upognjenega: upognjenost cevi / upognjenost hrbtenice
SSKJ²
upokojênec in upokójenec -nca m (é; ọ́)
kdor je upokojen: biti, postati upokojenec; društvo upokojencev / dom upokojencev
♦ pravn. družinski kdor dobiva pokojnino kot član družine umrlega zavarovanca ali upokojenca, osebni kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja, starostni upokojenec kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi določene starosti in delovne dobe
SSKJ²
upokojênka in upokójenka -e ž (é; ọ́)
ženska, ki je upokojena: iskati za varstvo otroka mlajšo upokojenko
SSKJ²
upokojênski in upokójenski -a -o prid. (é; ọ́)
nanašajoč se na upokojence: upokojensko življenje / upokojensko društvo
SSKJ²
upokojeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojevati delavce; delavke iz tekstilne industrije se zgodaj upokojujejo
2. knjiž. miriti, pomirjati: upokojevati razburjene ljudi
SSKJ²
upokojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od upokojiti: prositi za upokojitev; iskati si zaslužek po upokojitvi; odločba o upokojitvi / predčasna upokojitev
SSKJ²
upokojíti -ím dov., upokójil (ī í)
1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojiti delavca; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti
♦ pravn. predčasno upokojiti upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
2. knjiž. umiriti, pomiriti: prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti
    upokojíti se knjiž.
    umiriti se: pri tej starosti bi se že lahko malo upokojil / ulica, vas se je upokojila / želje so se upokojile
    upokojèn -êna -o:
    upokojena učiteljica
SSKJ²
upokojítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na upokojitev: upokojitveni postopek / upokojitvena odločba
SSKJ²
upokônčiti -im dov. (ó ȏ)
star. postaviti pokonci: upokončiti jambor
    upokônčiti se 
    vzravnati se: vojak se je upokončil in pozdravil / nisem kar tako, se je upokončil in se udaril po prsih
SSKJ²
upokoríti -ím dov., upokóril (ī í)
star. pokoriti1, podrediti: upokoriti sosednje države; upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo ugnal, ukrotil
SSKJ²
upòr -ôra m (ȍ ó)
1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor
2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor
♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina
4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor
SSKJ²
uporába -e ž (ȃ)
glagolnik od uporabljati ali uporabiti:
a) prepovedati uporabo poti; z zakonom urejati uporabo zemljišča; dati komu avtomobil v uporabo; posodo po uporabi pomijemo in posušimo; prekuhati zamaške pred uporabo; dobiti dovoljenje za uporabo stavbe; vrečke za enkratno uporabo / enostavna uporaba stroja; dati navodila za uporabo
b) omejiti uporabo naravnih bogastev / uporaba družbenih sredstev / uporaba znanstvenih dognanj; praktična uporaba kake teorije
c) uporaba tankov v napadu; uporaba ustnika pri kajenju / uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu; pospeševati uporabo računalnikov na različnih področjih
č) uporaba sile, zakona za dosego pravic
d) uporaba ljudskih izrazov v besedilu
e) uporaba mleka za sir
f) uporaba bencina za čiščenje; uporaba vode za namakanje
♦ pravn. analogna uporaba zakona uporaba zakona pri vsebinsko podobnem primeru, ki ga ta zakon ureja
SSKJ²
uporáben -bna -o prid., uporábnejši (á ā)
1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje
// ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige
// ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja
2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna
3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
// katerega ugotovitve se lahko uporabijo neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost
4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju
♦ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; pravn. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega
SSKJ²
uporabíti in uporábiti -im dov. (ī á)
1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili
// narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje
2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno
// narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga
3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo
4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz
● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe
    uporábljen -a -o:
    uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje
SSKJ²
uporábljanje -a s (á)
glagolnik od uporabljati: zagotoviti si pravico do uporabljanja poti / uporabljanje kemičnih sredstev / uporabljanje atomske energije za pridobivanje elektrike / uporabljanje znanja
SSKJ²
uporábljati -am nedov. (á)
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim
// delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje
2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali / ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila
// delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen
3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem
4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo
● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel
    uporabljajóč -a -e:
    uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj
    uporábljan -a -o:
    pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica
SSKJ²
uporabljív -a -o prid. (ī í)
ki se da koristno uporabiti, porabiti; uporaben: uporabljivi odpadki / uporabljiva ideja; uporabljiva gesla
// ki ima potrebne lastnosti za kak namen: praktično uporabljiv stroj; uporabljiva embalaža / knjiž. bil je aktiven in zelo uporabljiv primeren za opravljanje različnih del, funkcij / knjiž. tak pouk je za prizadete otroke malo uporabljiv primeren
// ki se da izkoriščati: uporabljive zaloge premoga
SSKJ²
uporabljívost -i ž (í)
uporabnost: uporabljivost odpadkov / velika uporabljivost novih stiskalnic
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uporábnica -e ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uporablja glede na namenskost: dolgotrajna, redna uporabnica; uporabnica prostorov / uporabnica evra
SSKJ²
uporábnik -a m (ȃ)
kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci
♦ pravn. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo
SSKJ²
uporábnikov -a -o (ȃ)
pridevnik od uporabnik: uporabnikove pravice
SSKJ²
uporabnína -e ž (ī)
znesek, ki se plača za uporabo česa: plačati, zaračunati uporabnino za instrumente, knjige
SSKJ²
uporábniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uporabnike: uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov
♦ rač. uporabniški program
SSKJ²
uporábnost -i ž (á)
lastnost, značilnost uporabnega: pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču; praktična uporabnost znanja; velika, vsestranska uporabnost usnja; uporabnost elektronike v medicini / uporabnost manjših kosov lesa / uporabnost stavbe po potresu; rok uporabnosti živila
SSKJ²
uporábnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine
♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje; vsestranska uporabnostna tekma tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov
SSKJ²
upóren -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj
// ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza
2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov
3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti
SSKJ²
upórnež -a m (ọ̑)
ekspr. uporen človek, zlasti otrok: ugnati uporneža; mali uporneži
SSKJ²
upórnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki sodeluje v uporu: upornico so obsodili; upornice in revolucionarke
2. nav. ekspr. ženska, ki se upre, upira: pregovoriti malo upornico / upornice proti moški nadvladi
SSKJ²
upórnik -a m (ọ̑)
1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
SSKJ²
upórniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na upornike ali uporništvo: uporniška vojska; uporniško gibanje / uporniška pesem; uporniške zahteve / uporniški mladostniki
SSKJ²
upórništvo -a s (ọ̑)
uporniška dejavnost: dokazati komu uporništvo; uporništvo med delavci / uporništvo proti meščanskim idealom upiranje
SSKJ²
upórnost -i ž (ọ́)
1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov
2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu
3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto
SSKJ²
upóroven in upôroven -vna -o prid. (ọ̄; ō)
nanašajoč se na električni upor: uporovne grelne naprave / uporovna žica žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov
♦ teh. uporovni termometer termometer, ki meri temperaturo s spreminjanjem električne upornosti električnega vodnika; uporovna peč peč, ki se segreva z grelnimi upori; uporovno varjenje varjenje, pri katerem se izkorišča toplota, nastala zaradi električne upornosti
SSKJ²
upostavítev -tve ž (ȋ)
knjiž. vzpostavitev: upostavitev miru, reda / upostavitev diplomatskih odnosov / upostavitev domače vojske ustanovitev
SSKJ²
upostáviti -im dov. (á ȃ)
knjiž. vzpostaviti: upostaviti disciplino; upostaviti v deželi red in mir / upostaviti diplomatske odnose med državama / upostaviti vohunsko organizacijo ustanoviti
    upostáviti se nar. gorenjsko
    samozavestno se postaviti: upostavil se je in dejal: Ne grem
    upostávljen -a -o:
    hitro upostavljena zveza
SSKJ²
upostávljanje -a s (á)
knjiž. vzpostavljanje: upostavljanje prijateljstva med narodi / upostavljanje telefonske zveze
SSKJ²
upostávljati -am nedov. (á)
knjiž. vzpostavljati: upostavljati ravnotežje sil / upostavljati dobre medsebojne odnose / upostavljati občine ustanavljati
SSKJ²
upoštéti -štêjem dov. (ẹ́ ȇ)
knjiž. upoštevati: upošteti okoliščine, razmere / upošteti predloge
    upoštét -a -o:
    poslano gradivo v zbirki še ni upošteto
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upoštévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od upoštevati: upoštevanje javnega mnenja; upoštevanje razmer na podeželju / upoštevanje zakonov / premajhno upoštevanje pesnikov v berilih / upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov; izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse
● ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki drugačni če bi upoštevali vse podatke; publ. izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev glede na mladost; publ. upoštevanja vreden nasprotnik pomemben, nevaren; publ. upoštevanja vredna investicija velika, pomembna
SSKJ²
upoštévati -am nedov. in dov.(ẹ́)
1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal
// ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili
// imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe
2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali
3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj
● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost
    upošteváje :
    upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen
    upoštevajóč -a -e:
    oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let
    upoštévan -a -o:
    manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane
    ●     bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja
SSKJ²
upoštéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. ki se da upoštevati: pravno upošteven dogovor; za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara / upoštevna osebnost pomembna
SSKJ²
upoštévnost -i ž (ẹ́)
knjiž. značilnost upoštevnega: upoštevnost dogovora / upoštevnost njegovega gledališkega prizadevanja pomembnost
SSKJ²
upotíti in upótiti -im, tudi upotíti -ím tudi upótiti -im dov., upóti; upótil (ī ọ́; ī í; ọ̑)
knjiž. napotiti: upotil ga je v vas / upotili so se na jug odšli, se odpravili
SSKJ²
upotrébiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
zastar. uporabiti: upotrebiti ugotovitve raziskav / upotrebiti tujo besedo
SSKJ²
upotrébljati -am nedov. (ẹ́)
zastar. uporabljati: pisatelj je upotrebljal podatke iz kronike / upotrebljati domači jezik
SSKJ²
upovéditi -im dov. (ẹ̑)
knjiž. izoblikovati v jezikovno sporočilo: upovediti misel; sanjski motiv je pisatelj spretno upovedil
    upovéden -a -o:
    upovedeni doživljaji
    ●     knjiž. v romanu upovedene osebe prikazane, opisane
SSKJ²
upovedoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na upovedovanje: upovedovalni postopek / upovedovalna sposobnost
SSKJ²
upovedovánje -a s (ȃ)
glagolnik od upovedovati: upovedovanje dogodkov, ugotovitev; načini upovedovanja
SSKJ²
upovedováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. oblikovati v jezikovno sporočilo: upovedovati misli, predmetnost
SSKJ²
uprásniti -em dov. (á ȃ)
1. s potegom po čem prižgati: zaradi vlage ni mogel uprasniti vžigalice / uprasniti vžigalnik / uprasniti luč prižgati z vžigalico
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: uprasnil jo je iz hiše; uprasniti jo za živino
SSKJ²
upraševánje -a s (ȃ)
glagolnik od upraševati: upraševanje premoga
SSKJ²
upraševáti -újem nedov. (á ȗ)
spreminjati v prah: upraševati premog / upraševati jajca, mleko
SSKJ²
uprašíti -ím dov., uprášil (ī í)
1. spremeniti v prah: uprašiti kamnino; ob atomski eksploziji se je morsko dno uprašilo / uprašiti jajca, mleko
2. zastar. zaprašiti: pri hoji je uprašil čevlje; obleka se je uprašila
    uprašèn -êna -o:
    uprašena kreda; fino uprašena snov
SSKJ²
uprašljív -a -o prid. (ī í)
ki se da uprašiti: uprašljiva kamnina
SSKJ²
upráti upêrem dov., uprál (á é)
s pranjem, pri pranju poškodovati: uprati zavese; blago se je upralo in skrčilo
SSKJ²
upráva -e ž (ȃ)
1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava
// organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, javna, občinska uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci
// s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava
2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori
3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb
● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen
♦ vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve območni organi Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje določenih nalog s področja notranjih zadev; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija
SSKJ²
upráven -vna -o prid. (á ā)
nanašajoč se na upravo ali upravljanje:
a) upravna razdelitev države; upravne reforme; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš; upravna enota; upravne meje; upravno središče otoka / upravni delavec; upravni predpis; upravne in druge javne službe; upravne zadeve / upravni aparat upravni organi kake skupnosti; upravni odbor društva; upravni organ organ, ki opravlja upravne zadeve; upravna odločba odločba, ki jo izda upravni organ; upravna taksa taksa, ki se plača v upravnem postopku
b) upravna hierarhija / upravne stavbe v središču mesta
c) določiti upravne naloge v delovni organizaciji; upravna opravila / upravni prostori / upravni odbor organ upravljanja v podjetju / srednja upravno-administrativna šola; višja upravna šola
♦ adm. upravni postopek postopek, po katerem poslujejo upravni organi; upravna enota državni organ, ki na določenem območju izvaja naloge javne uprave, zlasti pri odločanju o zahtevkih, vlogah državljanov in organizacij; pravn. upravni spor spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v upravni zadevi; upravna izvršba izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; upravno pravo predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov; upravno sodišče sodišče, pristojno za upravne spore; ptt upravno pismo pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični ali pravni osebi; šol. višji upravni delavec naslov za diplomanta višje upravne šole; upravni tehnik naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole
    uprávno prisl.:
    upravno kaznovati; upravno razdeliti deželo
SSKJ²
upravíčenec -nca m (ȋ)
kdor ima pravico do česa: poravnati zahtevek upravičencem; volilni upravičenec; upravičenec do pokojnine, zavarovalnine; biti na seznamu upravičencev
♦ pravn. čekovni upravičenec kdor ima pravico unovčiti ček; služnostni upravičenec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upravíčenka -e ž (ȋ)
ženska ali ustanova, ki ima pravico do česa: upravičenka do porodniškega dopusta / denacionalizacijska upravičenka
SSKJ²
upravíčenost -i ž (ȋ)
značilnost upravičenega: upravičenost boja proti okupatorju; moralna upravičenost dejanja; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka pravico
SSKJ²
upravičeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev
// biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu
2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja
SSKJ²
upravíčiti -im dov. (í ȋ)
1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje volivcev
    upravíčen -a -o
    1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
    2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
    3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati
SSKJ²
upravítelj -a m (ȋ)
kdor kaj upravlja: postati upravitelj; imenovati upravitelja; upravitelj zgradbe / upravitelj premoženja, sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci / upravitelj (računalniškega) omrežja
♦ navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; pravn. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal
SSKJ²
upraviteljeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti upravitelj: upraviteljevati posestvo / učiteljevati in upraviteljevati biti ravnatelj
SSKJ²
upravíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki kaj upravlja: upraviteljica sklada; upraviteljica prisilne poravnave / šolska upraviteljica šolska ravnateljica
♦ pravn. stečajna upraviteljica ženska, ki med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa
SSKJ²
upravíteljstvo -a s (ȋ)
1. služba upravitelja: sprejeti upraviteljstvo posestva / izkušnje s stečajnim upraviteljstvom
2. urad upravitelja: oddati prošnjo v upraviteljstvu / gozdarsko upraviteljstvo
SSKJ²
upravljáč -a m (á)
upravljavec: upravljač gradbenega stroja
SSKJ²
upravljalec gl. upravljavec
SSKJ²
upravljálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na upravljanje: nadzorna in upravljalna praksa v holdingu / upravljalna naprava
♦ rač. upravljalna enota enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov
SSKJ²
upravljalka gl. upravljavka
SSKJ²
upravljálnik -a m (ȃ)
elektronska priprava za krmiljenje in usmerjanje delovanja elektronskih naprav: univerzalni upravljalnik / daljinski upravljalnik elektronska priprava za avtomatsko krmiljenje elektronskih naprav, zlasti televizorja
SSKJ²
uprávljanje -a s (á)
1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / prevzeti podjetje v upravljanje; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju s skladom sklada / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov
♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi
2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje državljanov pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje
// dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe
SSKJ²
uprávljati -am nedov. (á)
1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti: upravljati državo, občino; centralistično upravljati; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik je vladal v njej
// odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: delavci sami upravljajo; upravljati podjetje, rudnik, šolo
2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: upravljati gozdove; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino; upravljati s skladom sklad
3. s širokim pomenskim obsegom s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa: upravljati kotle in turbine z enega mesta; upravljati stroj; upravljati televizijsko kamero voditi, usmerjati / avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo usmerjati; upravljati zavoro z nogo pritiskati nanjo; publ. uči se upravljati z orožjem ravnati
// publ. usmerjati, uravnavati premikanje česa: upravljati motorno kolo; upravljati ladjo krmariti; upravljati letalo pilotirati; upravljati tovornjak voziti
// publ. usmerjati, uravnavati sploh: upravljati polet rakete; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve urejati
    upravljajóč -a -e:
    upravljajoči signali; upravljajoče osebe
    uprávljan -a -o:
    iz daljave upravljan stroj; federativno upravljana država; moderno upravljano podjetje; sam.: upravljavci in upravljani
SSKJ²
upravljávec -vca in upravljálec -lca [uprau̯ljau̯ca] m (ȃ)
1. kdor odloča o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: družba je upravljavec bencinskih servisov
2. kdor odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti: izvoliti nove upravljavce; delavci so postali upravljavci tovarn
3. kdor (poklicno) upravlja stroj, napravo: upravljavec buldožerja, stružnice, žičnice
SSKJ²
upravljávka in upravljálka -e [uprau̯ljau̯ka] ž (ȃ)
1. ženska ali država, ustanova, ki odloča o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa: agencija je upravljavka javne železniške infrastrukture
2. ženska, ki odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti: vloga ženske kot proizvajalke in upravljavke
3. ženska, ki (poklicno) upravlja stroj, napravo: upravljavka strojev in naprav
SSKJ²
upravljávski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na upravljavce ali upravljanje: upravljavska samovolja; imeti upravljavske sposobnosti / upravljavska dejavnost
SSKJ²
uprávnica -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj upravlja: nastaviti novo upravnico; upravnica pošte
SSKJ²
uprávnik -a m (ȃ)
kdor kaj upravlja: izvoliti, zamenjati upravnika; upravnik gledališča, inštituta, pošte, vrtca / upravnik posestva / upravnik (računalniškega) sistema / upravnik stanovanjskega bloka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uprávniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na upravnike: dobiti upravniško mesto / upravniške naloge
SSKJ²
uprávništvo -a s (ȃ)
služba upravnika: prevzeti upravništvo v inštitutu
● poslati prošnjo na upravništvo upravo
SSKJ²
uprávno... prvi del zloženk (á)
nanašajoč se na upraven: upravnokazenski, upravnozgodovinski
SSKJ²
uprávnopolítičen -čna -o prid. (á-í)
nanašajoč se na upravo s stališča politike: upravnopolitična vprašanja
SSKJ²
uprávnopráven -vna -o prid. (á-ā)
nanašajoč se na upravno pravo: upravnopravne zadeve / upravnopravni predpisi
SSKJ²
upredmétenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od upredmetiti: upredmetenje ideje
SSKJ²
upredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: upredmetiti idejo; upredmetiti pozitivno in negativno v življenju
    upredméten -a -o:
    upredmetena zamisel
    ♦     ekon. upredmeteno delo v proizvod vloženo delo
SSKJ²
upréti uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ)
1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke
// dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata
2. usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
● ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati
    upréti se 
    1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo
    // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati
    2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl
    // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji
    // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl
    3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli
    // z besedami, ravnanjem izraziti voljo
    a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti
    b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini
    // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu
    4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl
    // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu
    5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo
    ●     ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje
    upŕt -a -o
    1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke
    2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati
SSKJ²
uprežáti -ím dov., uprêži in upréži; uprêžal in upréžal (á í)
knjiž. prežeč opaziti, zagledati: mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma prežeč dočakal, pričakal
SSKJ²
upŕhniti -em dov. (ŕ ȓ)
knjiž. prhniti, odprhniti: ptica je uprhnila iz kletke
SSKJ²
uprizárjanje -a s (á)
glagolnik od uprizarjati: podpirati uprizarjanje domačih del; prepovedati nadaljnje uprizarjanje drame / uprizarjanje prepirov
SSKJ²
uprizárjati -am nedov. (á)
1. poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: uprizarjati Cankarjeve Hlapce / uprizarjati drame s sodobno problematiko; na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela
2. ekspr. izvajati naprej pripravljen javen dogodek: uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu; uprizarjati nerede, stavke / uprizarjati slavnostna kosila pripravljati, organizirati
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizarjala sta prepire, pretepe
● ekspr. žena mu uprizarja scene javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede
    uprizárjan -a -o:
    pogosto uprizarjano delo
SSKJ²
uprizorítelj -a m (ȋ)
1. kdor pripravi, izvede uprizoritev odrskega dela: uprizoritelj posega v besedilo; uprizoritelj drame
2. ekspr. kdor izvede naprej pripravljen javen dogodek: uprizoritelj sodnega procesa
SSKJ²
uprizorítev -tve ž (ȋ)
1. poustvaritev dramskega besedila z gledališkimi sredstvi: dovoliti, prepovedati uprizoritev; pozitivno oceniti uprizoritev komedije; pripraviti kostume, sceno za uprizoritev opere; sodelovati pri uprizoritvi; ljubljanska uprizoritev Strniševe drame / ekspr. krstna uprizoritev prva uprizoritev
2. ekspr. izvedba naprej pripravljenega javnega dogodka: uprizoritev demonstracij, sodnega procesa
SSKJ²
uprizoríti -ím dov., uprizóril (ī í)
1. poustvariti dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: prizadeval si je, da bi dramo uprizorili / uprizoriti v osrednjem gledališču
2. ekspr. izvesti naprej pripravljen javen dogodek: uprizoriti demonstracije; uprizoriti gonjo proti političnim nasprotnikom; uprizoriti sodni proces / uprizorili so mu podoknico zapeli; uprizoriti škandal narediti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizoriti zasledovanje; uprizoriti silovit napad silovito napasti
    uprizorjèn -êna -o:
    drama ob nastanku ni mogla biti uprizorjena; domiselno uprizorjeno delo
SSKJ²
uprizorítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na uprizoritev 1: uprizoritveni načrt; uprizoritvena zamisel / uprizoritvene težave / uprizoritveni čas / uprizoritvena dejavnost
SSKJ²
uprizorljív -a -o prid. (ī í)
ki se da uprizoriti: ta opera je uprizorljiva le na velikih odrih; lahko uprizorljiva komedija
SSKJ²
uprizorljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost uprizorljivega: težka uprizorljivost Grumove drame / zaradi uprizorljivosti svojih tragedij je bolj znan kot drugi dramatiki lahke uprizorljivosti
SSKJ²
upropástiti -im dov. (ā ȃ)
knjiž. uničiti: manj zdravega človeka bi taki napori upropastili / dolgovi so ga upropastili / s pijančevanjem je upropastil svojo družino
● knjiž. to stališče je njegov načrt upropastilo onemogočilo njegovo izvedbo, uresničitev
    upropáščen -a -o:
    upropaščen kmet
SSKJ²
upropáščanje -a s (á)
knjiž. uničevanje: moralno upropaščanje mladine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
upropáščati -am nedov. (á)
knjiž. uničevati: z nesposobnostjo je upropaščal podjetje / materialno upropaščati koga
    upropaščajóč -a -e:
    upropaščajoča razvada
SSKJ²
upŕtost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost uprtega: trdna uprtost v tla / knjiž. uprtost pogleda
SSKJ²
úps in ùps medm. (ȗ; ȕ)
1. izraža neprijetno presenečenje: ups, spet me je zaneslo
2. izraža ironičen odnos do popravka k povedanemu: to funkcijo opravlja od lanskega dneva zmage, ups, dneva Evrope
SSKJ²
úra1 -e ž (ū; v pomenu napravaȗ)
1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
// navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
// začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote
2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, pog. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj sprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; voj. žarg. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / pog.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika
4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; kvarčna ura ki deluje na osnovi kremenovih kristalov; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
// navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
8. pog. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši, študenti; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
SSKJ²
urá2 medm. (ȃ)
izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom; hura: ura, v napad; ura, tako je; sam.: sprejeli so jih s trikratnim ura
SSKJ²
uračúnati se -am se dov. (ȗ)
1. zmotiti se pri računanju: uračunati se za sto evrov
2. računajoč na kaj se zmotiti: računali so, da bodo ljudje doma, pa so se uračunali; uračunati se glede česa, v čem
SSKJ²
uràd -áda m (ȁ á)
1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
// navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta
2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ polit. urad za narodnosti nekdaj služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih območjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji
SSKJ²
uráden -dna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila; uradne ure čas, določen za uradovanje s strankami / uradni stil
2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
// nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost
3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
// ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ fin. uradni tečaj evra, dolarja; pravn. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
    urádno prisl.:
    danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
SSKJ²
urádnica -e ž (ȃ)
1. v javni, državni službi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: uradnica je pritisnila žig / davčna, poštna uradnica
// v podjetju, ustanovi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: bančna uradnica
2. zastar. urad, pisarna: vstopiti v uradnico
SSKJ²
urádniček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od uradnik: postal je uradniček; nepomemben, vesten uradniček / bančni, sodni uradniček
SSKJ²
uradníja -e ž (ȋ)
zastar. urad: uradnija je prošnjo ugodno rešila; v uradnijah so uporabljali nemščino
SSKJ²
urádnik -a m (ȃ)
kdor je zaposlen v javni, državni službi in opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: uradnik mu je izdal potrdilo; imenovati, premestiti, upokojiti uradnika / davčni, občinski, poštni, sodni, železniški uradnik; nižji, višji uradnik / državni uradnik
// kdor je zaposlen v podjetju, ustanovi in opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: bančni uradnik; uradnik v odvetniški pisarni
SSKJ²
uradnikovánje -a s (ȃ)
ekspr. opravljanje dolžnosti, opravil uradnika: brezosebno, dolgočasno uradnikovanje / uradnikovanje v banki
SSKJ²
urádniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uradnike: uradniške plače / uradniška družina / uradniški aparat / uradniška miselnost
SSKJ²
urádništvo -a s (ȃ)
uradniki: nameščati uradništvo; uradništvo in delavstvo / nižje, višje uradništvo
SSKJ²
urádnost -i ž (ȃ)
1. lastnost, značilnost uradnega: uradnost prostorov / sodnikova hladna, stroga uradnost; odgovor je bil naraven, brez sledu uradnosti ali naklonjenosti
2. knjiž. kar se mora opraviti glede na uradne predpise: opraviti potrebne uradnosti
SSKJ²
urádoma prisl. (ȃ)
zastar. uradno: uradoma ugotoviti / uradoma biti dolžen sprožiti postopek po uradni dolžnosti
SSKJ²
uradovánje -a s (ȃ)
glagolnik od uradovati: slovensko uradovanje; uradovanje na matičnem uradu
SSKJ²
uradováti -újem nedov. (á ȗ)
opravljati uradne dolžnosti, uradna opravila: uradovati na matičnem uradu; uradovati v slovenščini; uradovati slovensko / v banki je uradoval trideset let
SSKJ²
uragán -a m (ȃ)
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki; orkan: divjanje, pustošenje uragana; pren., ekspr. revolucionarni uragan
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uragánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uragan: uraganski alarm / širiti se z uragansko hitrostjo
SSKJ²
urájmati -am dov. (ȃ)
nižje pog. slučajno kje dobiti, najti: urajmati kaj zelo poceni / urajmati koga doma
    urájmati se 
    1. nav. 3. os. slučajno se zgoditi, se pripetiti: pogosto se urajma, da iskanega človeka ni doma / taka priložnost se redko urajma je redka
    2. s smiselnim osebkom v dajalniku slučajno se posrečiti: če se mu urajma, da jih ujame, bom vesel; tokrat se ti je urajmalo
SSKJ²
urálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Ural: uralska rudna nahajališča
♦ zool. uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis
SSKJ²
urán -a m (ȃ)
kem. težka radioaktivna kovina sive barve, element U: rudnik urana; uporaba urana za gorivo jedrskih elektrarn / naravni uran; osiromašeni uran ki nastaja zlasti kot stranski produkt pri izdelavi obogatenega urana in vsebuje manj v nuklearne namene uporabnega izotopa kot naravni uran
♦ fiz. uran 235 izotop urana z atomsko maso 235; metal. obogateni uran ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa
SSKJ²
uraninít -a m (ȋ)
min. rudnina uranov dioksid: kopati uraninit
SSKJ²
uránov -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uran: uranova ruda / uranovi izotopi / uranovo jedro / uranova atomska bomba
SSKJ²
uránski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uran: uranske jedrske elektrarne / uransko jedro uranovo
SSKJ²
urár -ja m (á)
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur: nesti uro k urarju; izučiti se za urarja
SSKJ²
urárka -e ž (á)
ženska, ki se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur: izučiti se za urarko
SSKJ²
urárna -e ž (ȃ)
urarska delavnica, prodajalna ur: vstopiti v urarno; urarna in zlatarna
SSKJ²
urárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na urarje ali urarstvo: urarska delavnica / urarska industrija, obrt / urarski izvijač; urarske klešče
SSKJ²
urárstvo -a s (ȃ)
urarska obrt, industrija: razvoj urarstva v Švici / v sosednji ulici je urarstvo urarska delavnica
SSKJ²
urásti urástem in urásem dov., urásel in urástel (á)
z rastjo postati za mere česa prevelik: da otrok hlačam, hlač ne bi prehitro urastel, so mu kupili nekoliko večje; urasti otroško posteljico; urasti suknjič za nekaj centimetrov
● ekspr. sčasoma otrok take potrebe, želje uraste jim odraste, postane prevelik zanje
SSKJ²
uráščati -am nedov. (á)
z rastjo postajati za mere česa prevelik: otrok je svojim oblekam, svoje obleke hitro uraščal
SSKJ²
uravnálec -lca [urau̯nalca in urau̯nau̯ca] m (ȃ) knjiž.
1. kdor kaj uravna: uravnalec je zlomljeno kost slabo uravnal / človek postaja zavesten uravnalec medčloveških odnosov uravnavalec
2. regulator, ravnalo: zamenjati uravnalec / avtomatični uravnalec
SSKJ²
uravnálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uravnavo ali uravnavanje: uravnalni postopek / uravnalna naprava / uravnalne sile
SSKJ²
uravnánost -i ž (á)
knjiž. naravnanost, usmerjenost: idejna, notranja uravnanost
SSKJ²
uravnáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice
// izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu
2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave
// narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost
3. urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo
4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto
5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano
6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega
7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto
8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah
9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene
10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral
● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil
    uravnáti se knjiž., v zvezi s po
    začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi
    ●     zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se
    uravnán -a -o:
    uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan
SSKJ²
uravnáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od uravnati: uravnava zidakov / uravnava izpahnjene, zlomljene roke / uravnava naprave; uravnava očesa na bližino prilagoditev / uravnava hudournika / uravnava šolstva ureditev
2. geogr. zaradi erozije, preperevanja uravnano površje: za območje apnenca so značilne široke uravnave
SSKJ²
uravnaválec -lca [urau̯nalca in urau̯nau̯ca] m (ȃ)
knjiž. kdor kaj uravnava: človek postaja zavesten uravnavalec medčloveških odnosov / trg je uravnavalec proizvodnje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uravnaválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se kaj uravnava: uravnavalna naprava
SSKJ²
uravnávanje -a s (ȃ)
glagolnik od uravnavati: uravnavanje zlomljenih kosti; aparat za uravnavanje zob / uravnavanje temperature, vlage / uravnavanje količine denarja v obtoku / uravnavanje rojstev
SSKJ²
uravnávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
// izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu
2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
// delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
♦ med. uravnavati rojstva
5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
// odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto
    uravnavajóč -a -e:
    uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati
    uravnávan -a -o:
    uravnavano delovanje
SSKJ²
uravnílovka -e ž (ȋ)
publ. izenačevanje osebnih dohodkov ne glede na količino, kakovost dela: zavračati uravnilovko; sistem uravnilovke; uravnilovka in nagrajevanje po delu; pren. ideološka uravnilovka umetnosti
SSKJ²
uravnílovski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na uravnilovko: uravnilovske težnje / uravnilovski družbeni sistem
SSKJ²
uravnotéženje -a s (ẹ̑)
glagolnik od uravnotežiti: uravnoteženje ladje / uravnoteženje proizvodnje in prodaje / uravnoteženje vrtečih se delov stroja / dinamično, statično uravnoteženje / uravnoteženje javnih financ ureditev stanja državnih financ, ki dolgoročno omogoča izvajanje proračuna brez večjega zadolževanja
SSKJ²
uravnotéženost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost uravnoteženega: uravnoteženost čolna, ladje / uravnoteženost menjave / uravnoteženost kompozicije / duševna, vedenjska uravnoteženost uravnovešenost
SSKJ²
uravnoteževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice
2. spravljati v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo
// spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo
3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor
SSKJ²
uravnotéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil
♦ navt. uravnotežiti ladjo razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna
2. spraviti v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnotežiti vojaške sile v svetu
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo
// spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti: doživetje ga je duševno spet uravnotežilo; čustveno se uravnotežiti
3. teh. namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnotežiti kolesa avtomobila; uravnotežiti krila letala; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti
    uravnotéžen -a -o:
    pameten, uravnotežen človek; izdatki so uravnoteženi z dohodki; prisl.: gospodarstvo se razvija uravnoteženo
SSKJ²
uravnovésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovesiti tehtnico; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil
2. spraviti v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnovesiti vojaške sile v svetu
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovesiti cene; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike
// spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: to spoznanje jo je uravnovesilo; čustveno, duševno se uravnovesiti
    uravnovéšen -a -o:
    uravnovešen človek; tehtnica je uravnovešena
SSKJ²
uravnovéšanje -a s (ẹ́)
glagolnik od uravnovešati: uravnovešanje čolna / uravnovešanje izdatkov z dohodki / čustveno, duševno uravnovešanje
SSKJ²
uravnovéšati -am nedov. (ẹ́)
1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovešati zibajoči se čoln; tehtnica se uravnoveša
2. spravljati v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovešati izdatke in dohodke
3. spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: taka spoznanja so ga uravnovešala; duševno se uravnovešati
SSKJ²
uravnovéšenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od uravnovesiti: uravnovešenje čolna / uravnovešenje cen; uravnovešenje izvoza in uvoza / duševno, notranje uravnovešenje
♦ teh. uravnovešenje avtomobilskih koles uravnoteženje
SSKJ²
uravnovéšenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost uravnovešenega: uravnovešenost skodelic tehtnice / uravnovešenost dohodkov in izdatkov / duševna uravnovešenost / knjiž. vse se je spet vrnilo v uravnovešenost uravnovešeno stanje
SSKJ²
urbálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. mesten, mestno urejen: urbalno prebivalstvo
SSKJ²
urbàn1 -ána m (ȁ á)
nar. dolenjsko steklenica, ki drži štiri ali pet litrov: izprazniti urban
SSKJ²
urbán2 -a -o prid. (ȃ)
knjiž. mesten, mestno urejen: tudi okolica mesta je že urbana; urbana naselja, središča / urbani prebivalci; industrijska družba postaja vse bolj urbana
♦ soc. urbana sociologija sociologija, ki proučuje družbene odnose v mestnem okolju; vet. urbana steklina steklina pri živalih v naseljih, mestna steklina
SSKJ²
urbána -e ž (ȃ)
pametna kartica z imenom Urbana za brezgotovinsko plačevanje določenih mestnih storitev v Ljubljani, zlasti prevoza z mestnim potniškim prometom: kupiti, napolniti urbano; terminska, vrednostna urbana; plačevanje z urbano / kartica Urbana
SSKJ²
urbáničen -čna -o prid. (á)
knjiž. mesten, mestno urejen: urbanična naselja
SSKJ²
urbaníst -a m (ȋ)
strokovnjak za urbanizem: urbanisti so predlagali več rešitev / arhitekt urbanist
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
urbanístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na urbanizem: urbanistični strokovnjak; urbanistični zavod / urbanistični razvoj mesta; urbanistične enote / urbanistično načrtovanje, urejanje
♦ pravn. urbanistična zakonodaja; urb. urbanistični načrt načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
SSKJ²
urbanístika -e ž (í)
knjiž. urbanizem: načela sodobne urbanistike
SSKJ²
urbanizácija -e ž (á)
glagolnik od urbanizirati: hitra, obsežna urbanizacija; urbanizacija naselij, vasi / urbanizacija kmečkih hiš; urbanizacija pokrajine / urbanizacija prebivalstva; urbanizacija življenja / stopnja urbanizacije stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva
SSKJ²
urbanízem -zma m (ī)
dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem
// veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem
● knjiž. občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost
SSKJ²
urbanizíranost -i ž (ȋ)
urb. značilnost urbaniziranega: urbaniziranost naselja / stopnja urbaniziranosti stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva
SSKJ²
urbanizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
urb. delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno: urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo
    urbanizírati se 
    postajati mesten, mestno urejen: okolica mesta se hitro urbanizira
    urbanizíran -a -o:
    urbanizirana družba; naselje je urbanizirano
SSKJ²
urbanológ -a m (ọ̑)
strokovnjak za urbanologijo: znani urbanolog je svoje ugotovitve objavil v več knjigah; arhitekt in urbanolog
SSKJ²
urbanologíja -e ž (ȋ)
veda, ki se ukvarja s proučevanjem urbanih naselij z vidika njihovega načrtovanja, arhitekture, sociologije: interdisciplinarna urbanologija; urbanizacija in urbanologija
SSKJ²
urbanomát -a m (ȃ)
avtomat za nakup, polnjenje kartice Urbana in preverjanje stanja na njej: urbanomat denarja ne vrača; napolniti Urbano na urbanomatu; uvedba urbanomatov
SSKJ²
urbánski -a -o prid. (ȃ)
knjiž. mesten, mestno urejen: urbanska naselja / urbanski način življenja
SSKJ²
urbár -ja m (á)
zgod. knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov: v urbarju zapisane dajatve; urbarji kočevskega zemljiškega gospostva / sestaviti urbar / prenovljeni ali reformirani urbarji sestavljeni na osnovi temeljnih urbarjev z vpisanimi spremembami; rektificirani urbarji sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji; temeljni urbarji uporabljani daljše časovno obdobje
SSKJ²
urbariálen -lna -o prid. (ȃ)
urbarski: urbarialne dajatve / urbarialni patent v fevdalizmu patent, s katerim je Jožef II. leta 1789 omejil podložniška bremena na denarno dajatev, odmerjeno po donosu kmetije
SSKJ²
urbarizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
zgod., v fevdalizmu pridobivati neuporabna tla za poljedelsko obdelovanje: krčiti gozdove, izsuševati močvirja in na druge načine urbarizirati zemljišča
SSKJ²
urbárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na urbar: urbarske dajatve / urbarski viri za zgodovino
SSKJ²
urbárščina -e ž (ā)
zgod. z urbarjem določena dajatev zemljiškemu gospodu: plačati dva goldinarja urbarščine
SSKJ²
úrbas -a m (ū)
obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala; prednjik: urbas se trga od podplata; platneni, usnjeni urbasi / obuvalo na urbas obuvalo, pri katerem je sprednji del zgornjega dela našit na zadnji del zgornjega dela
SSKJ²
úrbi et órbi prisl. (ȗ, ọ̑)
knjiž. povsod: sporočiti novico urbi et orbi / rel. papežev blagoslov urbi et orbi blagoslov mestu (Rimu) in svetu
SSKJ²
úrdu -ja m (ȗ)
uradni jezik Pakistana: govoriti urdu; urdu in hindi; v prid. rabi: urdu jezik
SSKJ²
urea gl. ureja
SSKJ²
urêči urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é)
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom
// z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel
● zastar. zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila
    urečèn -êna -o
    1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena
    2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
urédba -e ž (ẹ̑)
1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izdati, objaviti, podpisati uredbo; sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo; biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi; nove evropske, vladne uredbe; besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu; spremembe uredbe o povračilu stroškov; pravilniki, zakoni in uredbe / uredba je v nasprotju, skladu z ustavo; kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom, žitom / v socializmu izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju; izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba
SSKJ²
urédben -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na uredba 1: uredbeni del uradnega lista / uredbeni predpisi; uredbene določbe
SSKJ²
uredítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od urediti: končati ureditev; ureditev gradiva; ureditev po abecedi / ureditev pričeske; ureditev okolice novih blokov bo veliko stala / ureditev cest, zemljišč / ureditev hudournika / prostorska, urbanistična ureditev naselja / ureditev dostopa, elektrike, vode / ureditev stanovanja na podstrešju / miroljubna ureditev spora / tehnična ureditev knjige
♦ pravn. ureditev meje določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku
2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je pravilno, obvezno: gospodarska, politična ureditev / sprememba ustavne ureditve / notranja ureditev je zadeva države same
// kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi: organizacijska, upravna ureditev / federativna, regionalna ureditev države
3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti: patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla / kapitalistična, socialistična družbena ureditev
SSKJ²
uredíti -ím dov., urédil (ī í)
1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
// v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
2. narediti, da pride kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
// z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis
6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti
// narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko
    uredíti se 
    priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili
    // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
    ●     vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila
    urejèn -êna -o
    1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj
    ●     vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti
    ♦     mat. urejena množica
    2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati
SSKJ²
uredítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ureditev: ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
♦ gozd. ureditveni načrt načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času; urb. ureditveni načrt načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja
SSKJ²
uredníca tudi urédnica -e ž (í; ẹ̑)
ženska, ki dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urednica časopisa, radijske oddaje, spletnih strani / odgovorna urednica ki je ob pogojih zakona odgovorna za objavljene informacije; tehnična urednica ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja; urednica fotografije pri reviji; urednica založbe
♦ jezikosl. ženska, ki v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju
SSKJ²
uredník tudi urédnik -a m (í; ẹ̑)
kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: postati urednik na radiu, pri časopisu; urednik televizijske oddaje, knjižne zbirke / dežurni, glavni urednik; glasbeni, športni urednik; odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije; tehnični urednik ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja; urednik fotografije
♦ jezikosl. kdor v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju
SSKJ²
uredníkov tudi urédnikov -a -o prid. (í; ẹ̑)
nanašajoč se na urednika: urednikova soba / uvodni članek je urednikov; urednikovo delo
● ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen
SSKJ²
urednikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / urednikovanje revije, zbornika urejanje
SSKJ²
urednikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti urednik, delati kot urednik: več let urednikovati pri reviji
SSKJ²
uredníški tudi urédniški -a -o prid. (ȋ; ẹ̑)
nanašajoč se na urednike: uredniško delo / uredniški kolektiv; glavni uredniški odbor / uredniška soba
SSKJ²
uredníštvo tudi urédništvo -a s (ȋ; ẹ̑)
1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo
2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem
3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil
// prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena
SSKJ²
uredováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. urejati: uredovati zaprašene knjige / uredovati časopis, revijo / stvari so se začele uredovati
SSKJ²
urêja in uréa -e ž (ȇ; ẹ̑)
kem. brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina: ugotavljati količino ureje v krvi / industrijska proizvodnja ureje za gnojila, plastične mase
SSKJ²
urêjanje -a s (é)
glagolnik od urejati: urejanje znamk; urejanje po abecedi / urejanje okolja / urejanje hudournikov; komunalno urejanje stavbnega zemljišča / urejanje stanovanja na podstrešju / urejanje oddaje, revije, rubrike / odločno, uspešno urejanje gospodarskih, političnih razmer / urejanje sporov
♦ gozd. urejanje gozdov ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah, na osnovi katerega se načrtuje vsestransko gospodarjenje z gozdovi; rač. urejanje podatkov spravljanje podatkov v določen red z ukazi
SSKJ²
urêjati -am nedov. (é)
1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
// v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke
2. delati, da prihaja kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: policist, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
    urêjati se 
    prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo
    urejajóč -a -e:
    urejajoča moč; urejajoča načela
    urêjan -a -o:
    dobro urejana revija
SSKJ²
urejênost -i ž (é)
lastnost, značilnost urejenega: urejenost gradiva, kartoteke / urejenost naselja / občudovati njeno elegantno urejenost / tehnična urejenost knjige
SSKJ²
urejeválec -lca [urejevau̯ca tudi urejevalca] m (ȃ)
1. kdor kaj ureja: urejevalec kartoteke, podatkov / urejevalci pravopisa / ekspr. filozofi, politiki in drugi urejevalci sveta / ekspr. glavni urejevalec trga je bila država
2. knjiž. regulator: urejevalec vlažnosti se je pokvaril / tudi koža je urejevalec telesne temperature
SSKJ²
urejeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na urejevanje: urejevalna načela / končati urejevalna dela
SSKJ²
urejeválka -e [urejevau̯ka tudi urejevalka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj ureja: urejevalka kartoteke / država kot urejevalka družbenega dogajanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
urejeválnik -a m (ȃ)
rač. računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje datotek pred njihovo dokončno uporabo: grafični urejevalnik; urejevalnik besedil
SSKJ²
urejevánje -a s (ȃ)
urejanje: urejevanje podatkov / urejevanje izložb / urejevanje cest / urejevanje rokopisa / urejevanje časopisa, oddaje / urejevanje problemov, težav
SSKJ²
urejeváti -újem nedov. (á ȗ)
urejati: urejevati po abecedi, velikosti / urejevati lase; urejevati se pred ogledalom / urejevati okolje / urejevati poslovne knjige / urejevati poti / urejevati rokopis / urejevati časopis, knjižno zbirko / urejevati neprijetno, zapleteno stvar
    urejeván -a -o:
    dobro urejevan časopis
SSKJ²
urékati -am nedov. (ẹ̑)
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več
SSKJ²
urémičen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na uremijo: bolnik je uremičen; uremična žival / uremični znaki
SSKJ²
uremíja -e ž (ȋ)
med., vet. zastrupitev krvi s sečem, sečekrvnost: zaradi obolenja ledvic je prišlo do uremije
SSKJ²
úren1 -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na uro: urni mehanizem; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni; urni stolp stolp z uro; urni žepek telovnika žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja zmogljivost stroja na uro
♦ ekon. urna postavka; rel. urna maša maša za odvrnitev hude ure; teh. urno steklo okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporablja za pokrivanje posodic; voj. urni vžigalnik vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom
SSKJ²
úren2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū)
ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč
// ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši
● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce
    úrno 
    1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč
    2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven
SSKJ²
uresníčenje -a s (ȋ)
glagolnik od uresničiti: hitro uresničenje načrtov / prizadevanja za uresničenje pravične družbe
SSKJ²
uresničeválec -lca [uresničevau̯ca tudi uresničevalca] m (ȃ)
kdor kaj uresničuje: uresničevalec načrta, zamisli / knjiž. delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev
SSKJ²
uresničeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uresničevanje: uresničevalna sposobnost / uresničevalne možnosti
SSKJ²
uresničeválka -e [uresničevau̯ka in uresničevalka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uresničuje: mlada, sposobna uresničevalka načrta / uresničevalka kjotskih določil
SSKJ²
uresničevánje -a s (ȃ)
glagolnik od uresničevati: uresničevanje načrtov, zamisli / uresničevanje družbene vloge gledališča / uresničevanje načel, zakonov v praksi
SSKJ²
uresničeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami
// izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo
// uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve
// knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo
2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe
    uresničujóč -a -e:
    uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek
    uresničeván -a -o:
    predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel
SSKJ²
uresničítelj -a m (ȋ)
kdor kaj uresniči: uresničitelj načrta, zamisli / uresničitelj obljube
SSKJ²
uresničítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe
// kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne
● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo
SSKJ²
uresníčiti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
    uresníčen -a -o:
    uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
SSKJ²
uresničljív -a -o prid. (ī í)
ki se da uresničiti: uresničljivi načrti; to ni uresničljivo
SSKJ²
uresničljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost uresničljivega: uresničljivost načrta / uresničljivost napovedi
SSKJ²
urésniti se -im se, in uresníti se in urésniti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄)
star. zresniti se: nasmehnil se je, a se je takoj uresnil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uretán -a m (ȃ)
kem. sečnini sorodna spojina, ki se uporablja v farmaciji, kemični industriji: zdraviti levkemijo z uretanom / gasiti s peno uretana
SSKJ²
uréter -tra m (ẹ̄)
anat. cev, ki odvaja seč iz ledvic v sečni mehur; sečevod: vnetje uretra
SSKJ²
urétra -e ž (ẹ̑)
anat. cevasti del sečil za izločanje seča iz sečnega mehurja; sečnica2: zožitev uretre
SSKJ²
urèz -éza m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od urezati: urez z nožem, s škarjami
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom: urez se celi; imeti ureze na vratu; globok, nevaren urez
SSKJ²
uréza -e ž (ẹ̑)
knjiž. urez, ureznina: ureza se celi; globoka ureza
SSKJ²
urézati uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
// star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
3. z rezanjem izoblikovati kaj
a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
// povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
b) zapeti: urezati borbeno pesem
7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
    urézati se pog.
    zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal
    urézan -a -o:
    kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka
    ●     ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj
SSKJ²
urezávati -am nedov. (ȃ)
urezovati: urezavati palice / urezavati obleke / ekspr. strele so urezavale hitro, sunkovito udarjale
SSKJ²
urézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na urez: urezna globina
♦ med. urezna rana rana, povzročena z ostrim predmetom, rezilom
SSKJ²
ureznína -e ž (í)
med. rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom: ureznina se je ognojila; globoka ureznina
SSKJ²
urezoválec -lca [urezovau̯ca tudi urezovalca] m (ȃ)
delavec, ki urezuje: urezovalec usnjene galanterije
SSKJ²
urezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od urezovati: urezovanje palic / urezovanje obleke; urezovanje in šivanje
SSKJ²
urezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem dobivati, prihajati do česa: urezovati šibe
2. z rezanjem oblikovati kaj
a) glede na mero, obliko: urezovati šipe
b) navadno po kroju: urezovati krilo, škornje / urezovati blago
3. ekspr. udarjati, navadno hitro, sunkovito: šiba urezuje po golem hrbtu / strele so urezovale
4. ekspr. zveneče, močno igrati (na glasbilo): urezovati poskočne polke
SSKJ²
urgénca -e ž (ẹ̑)
adm. opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost: po več urgencah so le dobili naročeno blago; pisna, telefonska urgenca / urgenca za neporavnani račun / napisati, odposlati urgenco
● pog. poslati bolnika na urgenco na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
SSKJ²
urgénten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. knjiž. nujen, neodložljiv: urgentna zadeva / urgentne potrebe; urgentno vprašanje / položaj je urgenten zahteva nujno, takojšnjo rešitev
2. med. nanašajoč se na nujno, takojšnjo medicinsko pomoč: pacient je urgenten primer / urgentni blok skupina ambulant, laboratorijev, bolniških oddelkov s specialisti za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
SSKJ²
urgéntnost -i ž (ẹ̑)
knjiž. lastnost, značilnost urgentnega: urgentnost zadeve / urgentnost položaja
SSKJ²
urgírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. adm. opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost: ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati; pisno, telefonsko urgirati / urgirati plačilo, pošiljko
2. knjiž. pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno: urgirati pri šefu, da so računi previsoki
SSKJ²
úrh1 -a m (ȗ)
zool. brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu, Bombina: opazovati urhe v mlaki / gorski, nižinski urh / oglašanje, petje urhov samcev te dvoživke
SSKJ²
úrh2 in Úrh -a m (ȗ)
evfem., v zvezi klicati urha bruhati: ker je preveč pil, je kmalu klical urha
SSKJ²
úrica -e ž (ū; v pomenu napravaȗ)
nav. ekspr. manjšalnica od ura: ta urica bo hitro minila; prej kot v eni urici bom nazaj; hodili so kakšne četrt urice; boš že našel urico časa; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica
● ekspr. urice so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. zdaj imaš urice imaš primeren, ugoden čas; ekspr. naviti otroku urico kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. odbila mu je zadnja urica umrl je
SSKJ²
urín1 -a m (ȋ)
tekočina, ki jo izločajo ledvice: izločati urin; smrdeti, zaudarjati po urinu; kalen, svetlo rumen urin; preiskava urina
♦ med. retencija urina zastoj, zastajanje urina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
úrin2 -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na uro: urina kazalca / urino tiktakanje tiktakanje ure
SSKJ²
uriníranje -a s (ȋ)
glagolnik od urinirati: umiti si roke po uriniranju / pri uriniranju čuti bolnik bolečine
SSKJ²
urinírati -am nedov. in dov. (ȋ)
med. izpraznjevati sečni mehur: bolnik težko urinira / urinirati v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
// knjiž. opravljati malo potrebo, mokriti: urinirati kar pred vrati
SSKJ²
urínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na urin: urinske snovi / urinski zadah
SSKJ²
úriti -im dov. (ū ȗ)
z vajo, ponavljanjem usposabljati koga za določeno delo: uriti četo; uriti reševalce / uriti korakanje / uriti vojake v orožju; uriti se v francoščini / uriti psa / uriti čute; uriti si možgane, spomin
● star. uriti na klavir vaditi igranje na klavir
    úrjen -a -o:
    dobro urjeni vojaki
SSKJ²
úrjenje -a s (ū)
glagolnik od uriti: urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina
SSKJ²
úrlavb -a m (ȗ)
nižje pog. dopust, zlasti vojaški: vojak je dobil urlavb; iti na urlavb
SSKJ²
úrna -e ž (ū)
knjiž. vrč, lonec: najti urno, polno zlatnikov / daritvena urna
// posoda za shranjevanje pepela mrličev; žara: urna s pepelom pokojnega / pokopavati v urne
SSKJ²
úrnebésen -sna -o prid. (ȗ-ẹ̑)
zastar. zelo glasen, bučen: urnebesni klici navdušenja / urnebesen trušč / urnebesna tišina zelo velika
SSKJ²
úrnik -a m (ȗ)
1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu: sestaviti urnik; po urniku je v torek prvo uro biologija; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev
// list s takim vrstnim redom: na vratih razreda visi urnik
2. navadno s prilastkom vnaprej časovno določen potek česa: štab je določil urnik ofenzive, umikanja; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik
// časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa: urnik predstav / delovni urnik; urnik plovbe
● zastar. peščeni urnik peščena ura
SSKJ²
urnína -e ž (ī)
star. plačilo za delo ene ure: povišati učiteljem urnino
SSKJ²
úrnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost urnega: urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo hitro
SSKJ²
uróčen -čna -o prid. (ọ̄)
ki uroči
a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč
b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne
    uróčno prisl.:
    uročno gledati
SSKJ²
uročênost -i ž (é)
po ljudskem verovanju stanje uročenega: uročenost človeka, živali / ekspr.: ideološka uročenost; uročenost žrtve
SSKJ²
uročíti -ím dov., uróčil (ī í)
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom
    uročèn -êna -o:
    uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti
SSKJ²
uročljív -a -o prid. (ī í) po ljudskem verovanju
1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva
2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom
SSKJ²
uročník -a m (í)
po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov
♦ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak
SSKJ²
úrogenitálen -lna -o prid. (ȗ-ȃ)
anat. nanašajoč se na mokrila in spolovila: urogenitalna okužba / urogenitalni sistem
SSKJ²
uròk -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju
1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok
2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok
SSKJ²
urológ -a m (ọ̑)
zdravnik specialist za urologijo: poslati bolnika k urologu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
urologíja -e ž (ȋ)
veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o njihovem zdravljenju: razvoj urologije; klinika, oddelek za urologijo; urologija in ginekologija / ginekološka urologija; rekonstruktivna urologija
SSKJ²
urolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na urologe ali urologijo: urološki kongres / urološki oddelek bolnišnice
SSKJ²
urópati -am dov. (ọ̑)
nasilno vzeti materialne dobrine: uropati komu denar / uropati kmetom zemljo / vojska je uropala, kar je mogla
// nasilno vzeti kaj sploh: uropati komu prestol / ekspr. uropati komu srečo, veselje / ekspr. uropati naravi velik del bogastva negospodarno ga izkoristiti
● ekspr. kragulj je uropal piščanca odnesel; ekspr. smrt jim je uropala očeta umrl jim je oče
    urópan -a -o:
    uropan zaklad
SSKJ²
úrša -e ž (ȗ)
ekspr. nekoliko nerodna, nespametna ženska: ta urša je vse pozabila / kot nagovor ti urša uršasta
● nar. rezilni stol
SSKJ²
uršulínka -e ž (ȋ)
članica reda, imenovanega po sv. Uršuli, ki se ukvarja zlasti s poučevanjem ženske mladine: postala je uršulinka / šolati se pri uršulinkah
SSKJ²
uršulínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na uršulinke: uršulinski samostan / uršulinska šola
SSKJ²
urtikárija -e ž (á)
med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji; koprivnica: jedel je jagode, ribe in dobil urtikarijo; zdravljenje urtikarije
SSKJ²
usàd -áda m (ȁ á)
1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom
2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad
// gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada
SSKJ²
usáden -dna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na usad: nastajanje usadnih območij / odstraniti usadno gmoto
SSKJ²
usadína -e ž (í)
knjiž. gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol; usad: hiša stoji na usadini
SSKJ²
usáhel -hla -o [usahəu̯] prid. (á)
1. ki je suh, brez vode: usahle mlake; rečna korita so usahla / usahli studenci / usahla sluznica; pren., ekspr. usahla delovna vnema
● ekspr. stiskala je otroka na usahle prsi prsi, v katerih ni več mleka; ekspr. bolnikovo telo je bilo usahlo shujšano, shirano
2. ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl: usahlo cvetje, listje; prim. usahniti
SSKJ²
usáhlost -i ž (á)
značilnost usahlega: usahlost studencev
SSKJ²
usahnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od usahniti: usahnitev studenca / usahnitev materialnih virov
SSKJ²
usahníti in usáhniti -em dov. (ī á)
1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil
// izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila
2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila
3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil
// miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo
● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel
SSKJ²
usahováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. usihati: jezero usahuje / voda v potoku že usahuje / rastline usahujejo, ker suša že predolgo traja
SSKJ²
usájanje -a s (á)
glagolnik od usajati se: sinovo usajanje jo je dražilo; glasno usajanje nad kom
SSKJ²
usájati se -am se nedov. (á)
ekspr. jeziti se, hudovati se: gospodar se je usajal, ker so hodili po travi; za vsako besedo se usaja; usajati se nad kom; glasno, po nepotrebnem se usajati
SSKJ²
usambárski -a -o prid. (ȃ)
vrtn., v zvezi usambarska vijolica sobna rastlina z dolgopecljatimi dlakavimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih; sanpavlija: gojiti usambarske vijolice
SSKJ²
usánjati -am dov. (á) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo začne sanjati: s pripovedovanjem pravljic je otroka usanjal
2. ustvariti v sanjah, mislih: taka je bila ženska, ki jo je usanjal
    usánjan -a -o:
    stal je kakor usanjan; zbudil se je iz usanjane sreče
SSKJ²
usápiti -im in usapíti -ím dov., usápil (á ā; ī í)
star. upehati, zasopsti: pot ga je usapila / pri plezanju sta se zelo usapila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
USB -- in -ja [uesbé -êja] m (ẹ̑ ȇ) rač., krat.
vodilo za povezavo različnih zunanjih naprav z računalnikom, namenjeno predvsem za prenos podatkov: priključiti v računalnik prek USB; podpora za USB; računalnik z USB
// prenosna pomnilniška naprava s takim vodilom: datoteka je shranjena na USB-ju; prvi del zloženk: USB-ključek ali USB-ključ prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB
SSKJ²
uscanè1 -éta m (ȅ ẹ́)
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: s takimi uscaneti nočem imeti opravka
SSKJ²
uscanè2 -éta s (ȅ ẹ́)
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: kaj bo naredilo to uscane
SSKJ²
uscánec -nca m (á)
vulg. deček, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: previla je malega uscanca
SSKJ²
uscánka -e ž (á)
vulg. deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: previjati uscanko
// deklica sploh: pričakovali so fanta, rodila pa se je uscanka
SSKJ²
uscáti se uščíjem se tudi uščím se dov., uščíj se uščíjte se tudi uščì se uščíte se; uscál se (á í, í)
vulg. izprazniti sečni mehur: od strahu se je uscal
// opraviti malo potrebo: uščije se, kjer je
● nižje pog. vsak hip se bo uscalo začelo (močno) deževati
SSKJ²
uséčen -čna -o prid. (ẹ̑)
grad. nanašajoč se na usek, usekan prostor: usečna stena
SSKJ²
uséči uséčem dov., uséci usecíte; usékel usékla (ẹ́)
star. usekati: usekel jo je v nogo / usekla ga je, kamor je padlo
SSKJ²
usèd -éda m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od usesti se: used tal, zemlje
2. vdolbina, jama, nastala zaradi usedanja tal: po usedu je tekel potoček; used na barju
SSKJ²
uséda -e ž (ẹ̑)
knjiž. used, vdolbina: široka in globoka useda
SSKJ²
usedálen -lna -o prid. (ȃ)
teh. ki se uporablja za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem: usedalni jarki, žlebovi; usedalna naprava
SSKJ²
usedálnik -a m (ȃ)
teh. velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem: napolniti usedalnike z odplakami
♦ mont. dolg rov, v katerem se voda očisti trdnih delcev z usedanjem
SSKJ²
usédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od usedati se: usedanje močvirja; usedanje snega, zemlje / usedanje prahu na pohištvo
SSKJ²
usédati se -am se nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. zaradi lastne teže
a) postajati nižji, gostejši: sneg se je začel usedati; krma v silosu se je usedala; preorana zemlja se useda
b) premikati se v smeri navzdol: gošča se je hitro usedala / glina se je usedala v plasteh / na pohištvo, po stenah se useda prah; snežinke se usedajo na veje; pren., ekspr. skrb se useda na njegova pleča
2. nameščati se, spravljati se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: ljudje so vstajali in se spet usedali; usedati se na klop ob peči / nerodno se usedati za mizo
// nameščati se, spravljati se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: ptice so se usedale na veje
SSKJ²
usédek -dka m (ẹ̑)
knjiž. usedlina, gošča: usedek je zamašil cev; kavni usedek; usedek v vinu
SSKJ²
usedlína -e ž (í)
1. kar se usede, nabere na dnu, navadno v tekočini: usedlina v skodelici se je posušila; odliti bistro tekočino z usedline; kavna usedlina; usedlina v vinu / krvna, sečna usedlina; pren. čustvene, duhovne, kulturnozgodovinske usedline; usedline mladostnih doživetij
2. geol. kamnina, nastala iz naplavin odmrlih mikroorganizmov v morju ali jezeru: usedline se nabirajo, usedajo; ostanke živali so prekrile usedline; preiskovati usedline iz ledene dobe / jezerske, morske, rečne usedline; kemične, organogene usedline
SSKJ²
usedlínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na usedlino: usedlinske plasti / usedlinski postopek za analizo
♦ mont. usedlinski stroj stroj za ločevanje težjih trdnih delcev z usedanjem
SSKJ²
usèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od usekati: usek s sekiro
2. utrjen, v skalo, hrib usekan prostor: cesta je speljana skozi useke in predore
♦ med. ledveni usek nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago
SSKJ²
uséka -e ž (ẹ̑)
knjiž. utrjen, v skalo, hrib usekan prostor; usek: peljati se skozi useko
SSKJ²
usekanína -e ž (í)
med. rana, povzročena z udarcem z ostrim predmetom: usekanina se celi; globoka usekanina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati
// ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem
2. s sekanjem narediti: usekati prehod
3. star. odsekati: usekati vejo
4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno
5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli
7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo
9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno
● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila
    usékati se ekspr.
    sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka
    // spopasti se: študenti so se usekali s policijo
    ●     pog. usekati se pri štetju zmotiti se
    usékan -a -o
    1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli
    2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan
    3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada
SSKJ²
usekávanje -a s (ȃ)
usekovanje: po dvorani je bilo slišati smrkanje in usekavanje
SSKJ²
usekávati -am nedov. (ȃ)
usekovati: usekavati otroka / brisal si je oči in se usekaval
SSKJ²
usékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. odstraniti sluz iz nosu: usekniti otroka; useknila in obrisala ga je / usekniti si nos
2. star. odstraniti ogorek; otrniti: usekniti baklo / usekniti svečo
    usékniti se 
    s pihanjem zraka skozi nos odstraniti iz njega sluz: vzel je robec in se useknil; glasno se usekniti
SSKJ²
usekovánje -a s (ȃ)
glagolnik od usekovati: zaslišalo se je usekovanje
SSKJ²
usekováti -újem nedov. (á ȗ)
1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos
2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo
    usekováti se 
    s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz: ženske so si brisale oči in se usekovale; glasno, močno se usekovati; usekovati se v robec
SSKJ²
usésti se usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑)
1. zaradi lastne teže
a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla
b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede
2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom
4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel
● pog. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je
    uséden -a -o:
    dvigniti usedeni prah; usedena zemlja
SSKJ²
usídranje -a s (ȋ)
glagolnik od usidrati: usidranje ladje / usidranje električnega droga / kmetovo usidranje na zemlji
SSKJ²
usídranost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost usidranega: slaba usidranost čolna / ekspr. filozofska usidranost pesnika
SSKJ²
usídrati -am dov. (ȋ)
1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču
2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo
    usídrati se ekspr.
    trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala
    // ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru
    ●     ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive
    usídran -a -o:
    ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo
SSKJ²
usíhanje -a s (ī)
glagolnik od usihati: usihanje jezera / usihanje dohodkov / usihanje trave / usihanje zagnanosti za delo / usihanje kulturnega življenja
♦ med. usihanje hrbtnega mozga tabes dorsalis
SSKJ²
usíhati -am nedov. (ī ȋ)
1. postajati suh, brez vode: jezero usiha; v vročini so mlake začele usihati / zaradi suše studenci usihajo; pren., ekspr. energetski viri, zaloge usihajo
// izginjati, zlasti zaradi suše: voda usiha
2. zaradi suše prenehavati rasti, odmirati: drevje, trava usiha
3. ekspr. izginjati, izgubljati se: z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha / njen ugled, vpliv usiha / obrt je v tistem času usihala
// minevati, prenehavati: njena ljubezen usiha; samozavest ji vse bolj usiha / bolečina že usiha / družabno življenje v mestu je začelo usihati
● ekspr. počasi je usihal slabel, hiral; ekspr. število članov usiha se zmanjšuje
♦ med. koža, mišičje usiha se manjša zaradi manjšanja celic
    usihajóč -a -e:
    usihajoča voda; usihajoče upanje
SSKJ²
usíniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. posijati: skozi okna je usinilo sonce / odšli so, še preden je usinilo jutro se je zdanilo
SSKJ²
usíp -a m (ȋ)
zastar. usipanje: usip zrnja iz vreče
SSKJ²
usípanje -a s (ȋ)
glagolnik od usipati: usipanje zrnja iz vreče / usipanje ometa s sten
SSKJ²
usípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ)
1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: usipati zrnje iz vreče; usipati na tla / z obzidja so usipali nanje kamenje
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: oblaki usipajo dež, točo / letala so usipala na mesto bombe / sonce usipa žarke na travnike; z lestenca se usipa močna svetloba / iz ust se ji usipajo grde besede
    usípati se 
    1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: s skalne stene se usipa kamenje / po pobočju se usipajo plazovi se prožijo
    // zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od česa sploh: sneg se usipa z vej
    2. v velikih količinah padati: na cesto se usipa kamenje / roji čebel se usipajo na drevje / lasje se ji usipajo čez ramena, po ramenih
    3. ekspr. (hitro) množično prihajati: iz šole so se usipali šolarji
    ●     ekspr. solze so se mu usipale po licih zelo je jokal; ekspr. vprašanja so se kar usipala veliko so spraševali
    usipajóč -a -e:
    z vej usipajoči se sneg
SSKJ²
usipávati -am nedov. (ȃ)
usipati: usipavati žito iz vreče / izpod žage se usipava žaganje / ljudje so se začeli usipavati iz dvorane
SSKJ²
usípčen -čna -o prid. (ȋ)
star. sipek2: usipčna zemlja
● star. usipčen krompir krompir, ki se rad razkuha
SSKJ²
usíriti -im dov. (í ȋ)
navadno v zvezi z mleko narediti, da se iz mleka izloči sirnina: usiriti ovčje mleko; mleko se noče usiriti
    usírjen -a -o:
    usirjeno mleko
SSKJ²
usírjati -am nedov. (í)
navadno v zvezi z mleko delati, da se iz mleka izloči sirnina: usirjati mleko; mleko se slabo usirja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od usiriti: snov za usirjenje mleka
SSKJ²
uskladênje in uskládenje -a s (é; ȃ)
glagolnik od uskladiti: uskladenje dela vodilnih organov; uskladenje gospodarskih načrtov / uskladenje cen
SSKJ²
uskladíščati -am nedov. (í)
dajati, spravljati v skladišče: uskladiščati blago
SSKJ²
uskladíščenje -a s (ȋ)
glagolnik od uskladiščiti: pravilno uskladiščenje lesa, vina; spravilo in uskladiščenje pridelkov
SSKJ²
uskladiščevánje -a s (ȃ)
glagolnik od uskladiščevati: prebiranje in uskladiščevanje krompirja
SSKJ²
uskladiščeváti -újem nedov. (á ȗ)
dajati, spravljati v skladišče: urejati, sortirati in uskladiščevati
SSKJ²
uskladíščiti -im dov. (í ȋ)
dati, spraviti v skladišče: uskladiščiti krompir, sadje; uskladiščiti za daljši čas, pri določeni temperaturi
    uskladíščen -a -o:
    uskladiščene knjige; pravilno uskladiščen les
SSKJ²
uskladítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uskladiti: uskladitev delovanja naprav / uskladitev pokojnin z življenjskimi stroški / rok za uskladitev zakonskih predpisov
SSKJ²
uskladíti -ím in uskláditi -im dov., uskládil (ī í; á ā)
narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: uskladiti delo posameznikov; uskladiti ponudbo in povpraševanje / uskladiti programe prireditev; uskladiti zakon z ustavo / uskladiti čustva in razum
    usklajèn -êna -o in usklájen -a -o:
    usklajeni gibi; pravilnik je usklajen z zakoni; igra domačega moštva je bila usklajena
SSKJ²
uskladljív -a -o prid. (ī í)
ki se da uskladiti: z življenjem uskladljiva načela
SSKJ²
usklájanje -a s (á)
glagolnik od usklajati: usklajanje dela posameznih organov / usklajanje stališč
SSKJ²
usklájati -am nedov. (á)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajati delo; usklajati šolsko in domačo vzgojo / usklajati svoje želje s potrebami in zahtevami družbe
SSKJ²
usklajênost in usklájenost -i ž (é; ȃ)
lastnost, značilnost usklajenega: usklajenost ponudbe in povpraševanja / usklajenost programov; medsebojna usklajenost igralskih vlog / usklajenost telesnih oblik skladnost
SSKJ²
usklajeválec -lca [usklajevau̯ca tudi usklajevalca] m (ȃ)
kdor kaj usklajuje: usklajevalec dela v skupini / usklajevalec različnih interesov
SSKJ²
usklajeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na usklajevanje: usklajevalna naloga, vloga / usklajevalni sestanek
SSKJ²
usklajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od usklajevati: usklajevanje dela posameznih skupin / usklajevanje interesov
SSKJ²
usklajeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajevati delo; usklajevati razvoj gospodarstva s potrebami družbe / usklajevati različne interese, programe / usklajevati cene
SSKJ²
uskóčenje -a s (ọ̑)
glagolnik od uskočiti se: uskočenje tkanine po dolžini in širini
SSKJ²
uskočíti uskóčim dov. (ī ọ̑)
knjiž. pobegniti: posrečilo se mu je uskočiti iz ječe; po tem dogodku je uskočil čez mejo
// prestopiti v drugo skupino, stranko: uskočiti k sovražniku; pozneje je uskočil nazaj na njihovo stran, v njihovo stranko
SSKJ²
uskočíti se uskóčim se dov. (ī ọ̑)
postati manjši po obsegu: pri pranju se je blago uskočilo
● ekspr. ali se ti je pamet uskočila zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uskòk -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó)
1. zgod. begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote: hajduki in uskoki / žumberški Uskoki
2. knjiž. kdor prestopi v drugo skupino, stranko: imeli so ga za uskoka
SSKJ²
uskókinja in uskôkinja -e ž (ọ̄; ō)
zgod. begunka izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote: uskokinje in hajdukinje
SSKJ²
uskóški -a -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na uskoke ali uskoštvo: uskoški poglavar / uskoška ljudska noša / uskoško življenje
SSKJ²
uskóštvo -a s (ọ̑)
knjiž. prestop v drugo skupino, stranko: grajali so njegovo uskoštvo; narodno uskoštvo
SSKJ²
usladíti -ím dov., usládil (ī í)
star. osladiti: sonce in toplota sta usladila grozdje / usladiti komu življenje
SSKJ²
usledíti -ím dov., uslédi in uslêdi; uslédil (ī í)
star. izslediti, zaslediti: pes je usledil zajca / prijatelji so ga hitro usledili
SSKJ²
uslíšanje -a s (ȋ)
glagolnik od uslišati: uslišanje prošnje
SSKJ²
uslíšati -im dov. (í ȋ)
narediti, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi: prosil je tako dolgo, da so ga uslišali / uslišati prošnjo / ekspr. uslišati ljubezen začeti jo vračati
♦ rel. uslišati molitev
SSKJ²
usliševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi: usliševal je vse, ki so ga kaj prosili / usliševati prošnje
♦ rel. Bog uslišuje molitve
SSKJ²
uslóčati -am nedov. (ọ́)
dajati čemu lokasto obliko: mačka je usločala hrbet
SSKJ²
uslóčenost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost usločenega: usločenost ramen; opazna usločenost stropa
SSKJ²
uslóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena; mačka se je usločila; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop
    uslóčiti se ekspr.
    pojaviti se v obliki loka: nad dolino se je usločila mavrica
    uslóčen -a -o:
    usločen vrat; stena je nekoliko usločena; elegantno usločen most
SSKJ²
uslováriti -im dov. (á ȃ)
vključiti, umestiti v slovar: uslovarili so novo besedo
SSKJ²
uslovárjati -am nedov. (á)
vključevati, umeščati v slovar: nove besede sproti uslovarjajo; uslovarjati leksikalizirane metafore
SSKJ²
uslúga -e ž (ȗ)
1. kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti: narediti komu uslugo; odkloniti, poplačati uslugo; prositi koga za uslugo; drobna, majhna, prijateljska, velika usluga / biti komu na uslugo pripravljen mu ustreči, pomagati / kot vljudnostna fraza na uslugo (sem vam)
● ekspr. narediti komu medvedjo, slabo uslugo narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi
2. publ. storitev: podjetje opravlja različne usluge; plačati, zaračunati usluge; davek na usluge / gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge; tehnične usluge
SSKJ²
uslúgar -ja m (ȗ)
slabš. kdor dela usluge zaradi koristi: taki uslugarji ne sprejemajo plačil v denarju
SSKJ²
uslúgarstvo -a s (ȗ)
slabš. dejavnost uslugarjev: z uslugarstvom si pridobiti posebne ugodnosti
SSKJ²
uslúgica -e ž (ȗ)
ekspr. manjšalnica od usluga: narediti komu uslugico; drobne, priložnostne uslugice
SSKJ²
uslúžbenec -nca m (ȗ)
kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
// kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; davčni uslužbenec ki odmerja in pobira davek; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci; uslužbenec v javni upravi
♦ pravn. državni uslužbenec sodelavec državnih organov; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic
SSKJ²
uslúžbenka -e ž (ȗ)
ženska, ki je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: zaposliti nove uslužbenke
// ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: hotelska, poštna uslužbenka; davčna uslužbenka ki odmerja in pobira davek
♦ pravn. državna uslužbenka upravna in strokovna sodelavka državnih organov; javna uslužbenka ženska, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uslúžbenski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na uslužbence: doma je iz uslužbenske družine / uslužbenske plače; komisija za uslužbenske zadeve / dobil je uslužbensko mesto
SSKJ²
uslúžbenstvo -a s (ȗ)
uslužbenci: delavstvo in uslužbenstvo
SSKJ²
uslúžbiti se -im se dov. (ū ȗ)
knjiž. zaposliti se: uslužbiti se v rudniku
● knjiž. uslužbil se je vladi začel pretirano vdano delati zanjo
    uslúžben -a -o:
    uslužbena je v lekarni
SSKJ²
uslúžen -žna -o prid. (ú ū)
ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati: uslužen natakar; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga
// ekspr. ki izraža, kaže tako pripravljenost: uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom
SSKJ²
uslužíti in uslúžiti -im dov. (ī ú)
zastar. narediti uslugo, ustreči: s to knjigo je matica uslužila svojim članom
    uslužíti se in uslúžiti se
    iti v službo: uslužiti se pri kmetu za pastirja / uslužiti se k notarju
SSKJ²
uslúžnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost uslužnega človeka: njegova uslužnost ji ugaja; s pretirano uslužnostjo ga je razvadila; velika uslužnost; uslužnost do nadrejenih / narediti kaj iz uslužnosti
SSKJ²
uslúžnosten -tna -o prid. (ú)
publ. storitven: organizirati uslužnostne dejavnosti; uslužnostna obrt / uslužnostne delavnice / uslužnostno podjetje servis
SSKJ²
usmájati -am nedov. (á)
nar. tolminsko potikati se, potepati se: usmajati po svetu; kje si usmajal vse dopoldne
SSKJ²
usmerítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od usmeriti: usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz
2. navadno s prilastkom kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države
3. navadno s prilastkom področje kake dejavnosti: proizvodne usmeritve; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve
SSKJ²
usmériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; usmeriti promet po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev
// narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno
2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj
// določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj
// narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo
3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga
4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu
● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov
    usmérjen -a -o
    1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo
    2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju
    ♦     agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje od 1981 do 1987 izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki
SSKJ²
usmerítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na usmeritev: usmeritveni tokovi v slovenski znanosti / ena takih usmeritvenih poti je športna vzgoja
SSKJ²
usmérjanje -a s (ẹ́)
glagolnik od usmerjati: naprava za usmerjanje plinov, svetlobe / usmerjanje prometa s semaforji / radijsko usmerjanje ladje / sistem družbenega usmerjanja; usmerjanje gospodarskega razvoja / usmerjanje razprave / ideološko, politično usmerjanje / usmerjanje mladih v študij ekonomije
♦ ped. poklicno usmerjanje svetovanje, pomoč pri izbiri poklica
SSKJ²
usmérjati -am nedov. (ẹ́)
1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah
// delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam
2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka
// določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga
// delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz
3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci
4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati
    usmérjan -a -o:
    strokovno usmerjano zdravstvo
SSKJ²
usmérjenje -a s (ẹ̑)
usmeritev: usmerjenje nadaljnjega dela
SSKJ²
usmérjenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost usmerjenega: usmerjenost zračnega toka / usmerjenost žarometov na stolp / izvozna, tržna usmerjenost gospodarstva / prometna usmerjenost k središču; usmerjenost na zunanje tržišče / pesnikova duhovna usmerjenost; programska, vsebinska usmerjenost revije / po svoji življenjski usmerjenosti je optimist
SSKJ²
usmerjeválec -lca [usmerjevau̯ca in usmerjevalca] m (ȃ)
1. kdor kaj usmerja: več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih / časnikar je usmerjevalec javnega mnenja / duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec / usmerjevalec pogovora
♦ ptt poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih, naslovnih poštah
2. kar kaj usmerja: likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove osebnosti; ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike
3. naprava, priprava, ki kaj usmerja: avtomatski usmerjevalec; usmerjevalec niti pri šivalnem stroju
SSKJ²
usmerjeválen -lna -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na usmerjanje: usmerjevalni signali; usmerjevalne črte na cestišču; usmerjevalne naprave / članki so bolj ali manj usmerjevalni; idejno, pedagoško usmerjevalno delo
    usmerjeválno prisl.:
    usmerjevalno vplivati
SSKJ²
usmerjeválka -e [usmerjevau̯ka in usmerjevalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki kaj usmerja: prometna usmerjevalka / bila je ocenjevalka in usmerjevalka gledališkega dogajanja / stranka je glavna usmerjevalka notranje politike
2. kar kaj usmerja: misel je usmerjevalka jezika
3. elektr. elektronka za usmerjanje izmeničnega toka: zamenjati usmerjevalko / vakuumska usmerjevalka
SSKJ²
usmerjeválnik -a m (ȃ)
ptt naprava za razvrščanje poštnih pošiljk po poštnih centrih: paketni usmerjevalnik
SSKJ²
usmerjevánje -a s (ȃ)
usmerjanje: usmerjevanje gospodarske politike / poklicno usmerjevanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usmerjeváti -újem nedov. (á ȗ)
usmerjati: usmerjevati promet / usmerjevati razpravo
    usmerjeván -a -o:
    usmerjevano gospodarstvo
SSKJ²
usmerljív -a -o prid. (ī í)
ki se da usmeriti: usmerljivo zrcalo
SSKJ²
usmérnik -a m (ẹ̑)
elektr. naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok: usmerniki in razsmerniki / selenski usmernik usmernik na osnovi polprevodniških lastnosti selena
SSKJ²
usmérniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na usmernik: usmerniško ohišje / usmerniška naprava večja naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok z dodatnimi elementi zlasti za regulacijo ali stabilizacijo izhodne napetosti
SSKJ²
usmèv -éva m (ȅ ẹ́)
knjiž. nasmeh, smehljaj: všeč mu je njen usmev; hudomušen, prijazen, zaničljiv usmev / odgovorila mu je z veselim usmevom
SSKJ²
usmíliti se -im se dov. (í ȋ)
1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
SSKJ²
usmíljen -a -o prid. (ȋ)
1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan
// ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog!
// ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce
2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila
♦ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov
    usmíljeno prisl.:
    ravnajte z njim usmiljeno
SSKJ²
usmíljenje -a s (ȋ)
čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje
// dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje
● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem
SSKJ²
usmíljenka -e ž (ȋ)
rel. redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikov: v bolnišnici so stregle usmiljenke / sestra usmiljenka
SSKJ²
usmíljenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost usmiljenega človeka: zanašal se je na očetovo usmiljenost / ekspr. v njem ni ne ljubezni ne usmiljenosti
SSKJ²
usmodíti -ím dov., usmódil (ī í)
ekspr. udariti: usmodil ga je čez pleča; s šibo usmoditi
♦ vet. usmoditi kopitno roževino pri nameščanju podkve vžgati v kopitni podplat njeno obliko, da se dobro, trdno prilega
SSKJ²
usmradíti -ím dov., usmrádil (ī í)
povzročiti, da je kje razširjen smrad: mrhovina je usmradila votlino
    usmradíti se 
    zaradi kvarjenja, razpadanja postati smrdljiv: v toplem vremenu se meso hitro usmradi; zaradi mirovanja se je voda usmradila; pren., ekspr. njihovo življenje se je usmradilo
    usmrajèn -êna -o:
    voda v sodu je usmrajena; usmrajeno meso; usmrajeno duhovno ozračje
SSKJ²
usmrájati -am nedov. (á)
povzročati, da je kje razširjen smrad: tovarniški dim usmraja dolino
    usmrájati se 
    zaradi kvarjenja, razpadanja postajati smrdljiv: meso, voda se že usmraja
SSKJ²
usmrajênost -i ž (é)
značilnost usmrajenega: usmrajenost stoječe vode / ekspr. duhovna usmrajenost
SSKJ²
usmŕčati -am nedov. (ŕ)
usmrčevati: mučil in usmrčal je nemočne žrtve / usmrčati zločince
SSKJ²
usmrčênec -nca m (é)
knjiž. usmrčen človek: pokopati usmrčence
SSKJ²
usmrčênje -a s (é)
knjiž. usmrtitev: dan usmrčenja
SSKJ²
usmrčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od usmrčevati: usmrčevanje obsojencev
SSKJ²
usmrčeváti -újem nedov. (á ȗ)
povzročati smrt, navadno človeka: usmrčevati v duševni zmedenosti
// izvrševati smrtno kazen: usmrčevati obsojence
SSKJ²
usmrdéti se -ím se dov. (ẹ́ í)
usmraditi se: meso se je hitro usmrdelo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usmŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
knjiž. usekniti se: glasno se usmrkniti
SSKJ²
usmrtílen -lna -o prid. (ȋ)
ki usmrti: usmrtilni strup; usmrtilno orožje
♦ lov. usmrtilni strel strel, s katerim se usmrti ranjena, bolna žival
SSKJ²
usmrtítelj -a m (ȋ)
kdor usmrti človeka: ujeti usmrtitelja
SSKJ²
usmrtítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od usmrtiti: usmrtitev je bila določena za naslednji dan; usmrtitev obsojenca
SSKJ²
usmrtíti -ím dov., usmŕtil (ī í)
povzročiti smrt, navadno človeka: po nesreči je usmrtil lastnega sina; usmrtiti se s strupom / knjiž. telo je lahko usmrtiti, duha pa ne
// izvršiti smrtno kazen: usmrtiti obsojence; usmrtiti z obešenjem, ustrelitvijo
    usmrčèn -êna -o:
    usmrčeni talci; bil je usmrčen s strelom
SSKJ²
usmrtljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. smrten: usmrtljiva količina mamila
SSKJ²
usnívati -am nedov. (í)
zastar. uspavati: šelestenje listja ga je usnivalo
SSKJ²
usnjáča -e ž (á)
zool. velika morska želva z oklepom iz majhnih ploščic, ki so prekrite z usnjato kožo, Dermochelys coriacea: orjaška usnjača / želva usnjača
SSKJ²
usnjár -ja m (á)
1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem usnja: usnjarji in tekstilci
// delavec v proizvodnji usnja: razpisati delovno mesto usnjarja
2. nekdaj lastnik usnjarne: zaposlil se je pri usnjarju
♦ rib. v ribniku vzrejen krap, ki je brez lusk
SSKJ²
usnjaríja -e ž (ȋ)
star. usnjarna: dati kože v usnjarijo / poleg hiše je stala usnjarija
SSKJ²
usnjárna -e ž (ȃ)
podjetje za izdelavo usnja: delati v usnjarni; usnjarne in tovarne čevljev / obnova usnjarne
SSKJ²
usnjárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na usnjarje ali usnjarstvo: usnjarska šola / usnjarska industrija / usnjarski inženir, tehnik / usnjarski noži, stroji
SSKJ²
usnjárstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem usnja: središče usnjarstva
SSKJ²
úsnjast -a -o prid. (ú)
usnjat: koža je postala usnjasta in pusta
// star. usnjen: usnjast ovitek; usnjasta denarnica
    úsnjasto prisl.:
    usnjasto se svetiti
SSKJ²
usnjàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. podoben usnju: usnjata koža
// ki je iz usnja; usnjen: usnjati izdelki; čevlji z usnjatimi podplati
2. bot. ki je trd in težko uvene: rastline z usnjatimi listi
SSKJ²
usnjática -e ž (ȃ)
usnj. plast celic v sredini kože: usnjatica in mesnatica
SSKJ²
úsnje -a s (ú)
1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje
2. šport. žarg. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje
♦ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.]
SSKJ²
usnjén -a -o prid. (ẹ̑)
ki je iz usnja: usnjen jopič, pas, trak; kovač z usnjenim predpasnikom; usnjena torbica, žoga / usnjena galanterija; trgovina z usnjeno konfekcijo
♦ obrt. usnjena vezava knjige vezava z usnjenim hrbtom in platnicami
// ekspr. podoben usnju; usnjat: mož z usnjenim obrazom
SSKJ²
úsnjica -e ž (ȗ)
anat. plast celic v sredini kože: povrhnjica in usnjica / kožna usnjica
♦ vet. vnetje kopitne usnjice
SSKJ²
usnjína -e ž (ī)
zastar. izdelki iz usnja: krznina in usnjina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usnovíti -ím tudi usnôviti -im dov., usnôvil (ī í; ō ȏ)
knjiž. uresničiti, konkretizirati: usnoviti idejo, zamisel
    usnôvljen -a -o tudi usnovljèn -êna -o:
    usnovljeni načrti
SSKJ²
usnúti usnújem dov. (ú)
star. zaspati: dolgo ni mogla usnuti; globoko, sladko usnuti
● star. za večno usnuti umreti
    usnúl -a -o:
    pravljica o usnuli Trnuljčici
SSKJ²
usóda -e ž (ọ̑)
1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati: tako je odločila usoda; ekspr. usoda ji ni dala, namenila sreče; ekspr. usoda ga preganja, tepe; upirati se usodi; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.: igra usode; biti orodje usode; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah boginja usode
2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati: objokovati, preklinjati usodo; vdati se v usodo; sprijazniti se z usodo; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr. usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr. morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike
// ekspr. življenje sploh: odločati o usodi koga; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo
● ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari; ekspr. izzivati usodo ravnati predrzno, nepremišljeno; ekspr. prepustiti koga usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu; ekspr. vzeti usodo v svoje roke sam odločati o svojem življenju
SSKJ²
usóden1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄)
ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / usodna ženska ženska, ki zaradi svoje lepote in izredne zapeljivosti odločujoče vpliva na moške / ti dogodki so za državo usodnega pomena
// ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas
    usódno prisl.:
    usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali
SSKJ²
usóden2 -dna -o (ọ̑)
pridevnik od usoda: proti usodnim silam je človek brez moči
SSKJ²
usódepôln -a -o [usodepou̯n] prid. (ọ̑-ȏ ọ̑-ó)
knjiž. usoden1: usodepolni nesporazumi / usodepolno srečanje
SSKJ²
usodíti in usóditi -im dov. (ī ọ́)
star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen
// nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov
    usodíti se in usóditi se
    upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati
    usójen -a -o
    1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen
    2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje
    ●     ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca
SSKJ²
usódnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost usodnega: usodnost napake, nepravilnega ravnanja / usodnost nekaterih dogodkov; ekspr. zavedala se je usodnosti svojega koraka / ljudje so čutili usodnost časa
SSKJ²
usódnosten -tna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na usodnost: romantično usodnostne zgodbe / usodnostna naključja usodna
● knjiž. usodnostna vprašanja kake skupnosti vprašanja usode
    usódnostno prisl.:
    vse to je usodnostno vplivalo nanjo
SSKJ²
usódovec -vca m (ọ̑) knjiž.
1. kdor določa komu usodo: pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod
2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist: prepričan usodovec
SSKJ²
usódovski -a -o (ọ̑)
pridevnik od usodovec: usodovska napoved se je izpolnila
SSKJ²
usoglasíti -ím in usoglásiti -im dov., usoglásil (ī í; á)
knjiž. narediti, da je kaj skladno, ubrano: usoglasiti vsebino in obliko
SSKJ²
usoglášati -am nedov. (á)
knjiž. delati, da je kaj skladno, ubrano: usoglašati vsebino in obliko
SSKJ²
usójati -am nedov. (ọ́)
star. prisojati: usojal mu je več značajnosti
    usójati se 
    upati si, drzniti si: usojam se pripomniti, da to ne drži; nihče si ne usoja tekmovati z njim
SSKJ²
usójenost -i ž (ọ́)
1. dejstvo, da je komu kaj usojeno, določeno: verjeti v usojenost smrti, trpljenja; zavest usojenosti / pesniška usojenost
2. knjiž. verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo; fatalizem: odklanjati usojenost
SSKJ²
usolíti -ím dov., usólil (ī í)
star. nasoliti: usoliti meso
    usoljèn -êna -o:
    sveža in usoljena zelenjava
SSKJ²
usopíhati -am dov. (í)
star. upehati, zasopsti: napor, hiter tek ga je usopihal
    usopíhan -a -o:
    usopihan je pritekel v sobo; usopihana žival
SSKJ²
usopíti -ím dov., usópil (ī í)
star. upehati, zasopsti: usopiti konja s hitrim tekom / strma pot ga je usopila / tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo
    usopljèn -êna -o:
    pritekel je ves usopljen in poten
SSKJ²
usôpsti usôpem dov. (ó)
knjiž. upehati, zasopsti: pot ga je utrudila in usopla / po strmih stopnicah se je usopel
    usópel in usôpel -pla -o:
    usopel je prišel do hiše
SSKJ²
uspaválen -lna -o prid.(ȃ)
ki uspava: uspavalna pijača, tableta; pomirjevalna in uspavalna sredstva / njegov glas je enoličen, skoraj uspavalen
    uspaválno prisl.:
    uspavalno učinkovati na koga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uspaválo -a s (á)
uspavalno sredstvo: dati bolniku uspavalo; jemati uspavala; pomirjevala in uspavala
SSKJ²
uspávanje -a s (ā)
glagolnik od uspavati: pravljice za uspavanje otrok / uspavanje živali / njihov namen je uspavanje javnega mnenja
SSKJ²
uspávanka -e ž (ā)
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok: mati poje otroku uspavanko; ropot koles ga uspava kot uspavanka; pren., pesn. ciprese so mu šepetale uspavanko
SSKJ²
uspávati -am nedov. in dov. (ā)
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
// dov. in nedov. začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest: uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov. povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način: uspavati psa z injekcijo; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo usmrtiti
3. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde
    uspavajóč -a -e:
    uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti
    uspávan -a -o:
    uspavan od enakomernega ropota
SSKJ²
uspáven -vna -o prid. (ā)
zastar. uspavalen: uspavno sredstvo
SSKJ²
uspèh tudi uspéh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje: uspeh ga je opogumil; veseliti se uspeha; želeti komu uspeh; dvomiti o uspehu, pog. v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha ni uspešen
2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja: prvi poskus ni prinesel, ekspr. rodil uspeha; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe; finančni, gospodarski uspehi; uspehi domačih raziskovalcev
// kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli: dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh
● ekspr. pri ženskah je imel uspeh znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; vznes. njegovo delo je bilo kronano z uspehom se je uspešno končalo
♦ šol. odlični uspeh; nezadostni učni uspeh
SSKJ²
uspélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost uspelega: uspelost igre / uspelost poskusa
SSKJ²
uspéšen -šna -o prid., uspéšnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešno poslovanje / uspešno pogajanje / finančno uspešen film ki prinaša dobiček; to leto je bilo za nas zelo uspešno
// ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešen gospodarstvenik, politik; uspešen učenec / nogometno moštvo je uspešno / pri delu ni uspešen; biti uspešen v poklicu
2. s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje: uspešna metoda zdravljenja; uspešno sredstvo, zdravilo
3. ki poteka tako, kot se želi, pričakuje: uspešna izstrelitev rakete; uspešno zdravljenje
4. ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu: uspešen izdelek; uspešna knjiga, predstava
    uspéšno prisl.:
    uspešno delovati, se uveljavljati; uspešno končati šolanje, študij; uspešno opraviti nalogo; lahko bi uspešneje tekmovali
SSKJ²
uspéšnež -a m (ẹ̑)
ekspr. uspešen človek: poslovni uspešneži
SSKJ²
uspéšnica -e ž (ẹ̑)
v določenem času najbolj uspela, popularna stvar: velika filmska, modna, televizijska uspešnica; prodajna uspešnica; svetovna komercialna, tržna uspešnica / najnovejši modeli otroške konfekcije so uspešnica
// v določenem času najbolj uspelo delo, zlasti literarno, glasbeno: prebirati uspešnice; gledališka, odrska uspešnica; avtor uspešnic za odrasle, otroke; pevec starih, zimzelenih uspešnic; priredba, zbirka uspešnic / glasbena, knjižna uspešnica leta
SSKJ²
uspéšnik -a m (ẹ̑)
ekspr. uspešen človek: biti uspešnik
SSKJ²
uspéšnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost uspešnega: uspešnost poslovanja / uspešnost metode / uspešnost pri delu, v poklicu
SSKJ²
uspéti uspèm dov. (ẹ́ ȅ)
1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje: bil je vesel, da je uspel; uspeti v poklicu / uspeti pri delu; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli; finančno, gospodarsko uspeti
2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje: zamenjava stanovanja je uspela; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel; od več posnetkov bo eden gotovo uspel
3. z nedoločnikom izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja: nismo ga uspeli rešiti; komaj jo je uspela prepričati; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku uspelo mu je pobegniti
    uspèl in uspél -éla -o:
    uspel film; uspela uprizoritev; umetniško uspelo delo
SSKJ²
uspévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od uspevati: uspevanje v poklicu / ugodni pogoji za uspevanje gozdov, trte
SSKJ²
uspévati -am nedov. (ẹ́)
1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati
2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo
3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši
4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh
// s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi
    uspevajóč -a -e:
    dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline
SSKJ²
uspévek -vka m (ẹ̑)
zastar. uspešen izid, uspeh: uspevki opazovanja / otrokov šolski uspevek
SSKJ²
usposábljanje -a s (á)
glagolnik od usposabljati: izobraževanje in usposabljanje na novo sprejetih delavcev / poklicno, strokovno usposabljanje / usposabljanje športnikov za premagovanje velikih naporov
SSKJ²
usposábljati -am nedov. (á)
1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposabljati delavce; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika; poklicno, vojaško usposabljati
// delati, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov
2. publ. delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje
● publ. noge in rep usposabljajo vidro za plavanje ji omogočajo plavanje
    usposabljajóč -a -e:
    za poklic se usposabljajoči učenci
SSKJ²
usposobítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od usposobiti: strokovna usposobitev mladih / usposobitev za delo / usposobitev stare lokomotive
SSKJ²
usposóbiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposobiti delavce; usposobiti se v tečaju; usposobil se je z delom, vajo; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica; usposobiti se za profesorja; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov
// narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposobiti invalida za vsakdanje življenje
2. publ. narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo
    usposóbljen -a -o:
    usposobljeni strokovnjaki; usposobljen za delo; strokovno usposobljen delavec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usposóbljenje -a s (ọ̑)
glagolnik od usposobiti: skrbeti za usposobljenje delavcev / usposobljenje za delo
SSKJ²
usposóbljenost -i ž (ọ̑)
sposobnost za opravljanje določenega dela: dokazati, pokazati svojo usposobljenost; nezadostna usposobljenost strežnega osebja / usposobljenost za poučevanje; poklicna, strokovna usposobljenost
SSKJ²
usposóbljenosten -tna -o prid. (ọ̑)
šol., navadno v zvezi usposobljenostni izpit nekdaj izpit, s katerim učitelj začetnik dokaže usposobljenost za poučevanje: opraviti usposobljenostni izpit za poučevanje matematike
SSKJ²
usranè1 -éta m (ȅ ẹ́)
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: ta usrane ne bo nič dosegel / kot psovka še tega si ne upaš, usrane
// nepomemben, ničvreden človek: hvalisav usrane
SSKJ²
usranè2 -éta s (ȅ ẹ́)
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: to usrane si še spregovoriti ni upalo; on je navadno usrane
// nepomemben, ničvreden človek: tako usrane, pa se repenči
SSKJ²
usránec -nca m (á)
vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: previti malega usranca
// bojazljiv, strahopeten človek: ti usranci ne bodo nič opravili
// nepomemben, ničvreden človek: ta usranec se nas upa še žaliti
SSKJ²
usránka -e ž (á)
vulg. deklica, umazana z blatom, iztrebki: previti mora še malo usranko
// deklica sploh: spet se jim je rodila usranka
SSKJ²
usráti se usérjem se dov., usêrji se userjíte se (á ẹ́)
vulg. iztrebiti se: otrok se je usral; usrati se v hlače; usrati se od strahu
● vulg. userjem se na njegove nasvete ne cenim jih, ne upoštevam jih; vulg. usrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati
    usrán -a -o
    1. deležnik od usrati se: otrok je bil po nogah ves usran; usrane hlače
    2. umazan, nečist1: kaj si delala, da imaš tako usrano obleko; ne jej z usranimi rokami / ne hodi po sobi z usranimi čevlji blatnimi; do kolen usran / to je usrano delo
    3. nepomemben, ničvreden: to je naredil za nekaj usranih fickov; zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali / kot psovka molči, reva usrana
    ●     vulg. pa prideš v takle usran hotel neugleden, slab; vulg. tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana brez ugleda, osramočena; vulg. danes je pa res usrano vreme deževno, oblačno
SSKJ²
usredíniti -im dov. (í ȋ)
knjiž. osredotočiti: vse moči je usredinil v to delo / njihovo upanje se je usredinilo na novi zakon
    usredínjen -a -o:
    vsa njegova čustva so bila usredinjena nanjo
SSKJ²
usredíščiti -im dov. (í ȋ)
teh. naravnati na skupno središčno os; centrirati: usrediščiti kolo
SSKJ²
usréditi -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. osredotočiti: vse misli je usredil na to vprašanje / vsi pogledi so se usredili v tisto smer obrnili, uprli / utrujen je, ne more se usrediti se zbrati
SSKJ²
ústa úst s mn. (ú ū)
1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
SSKJ²
ustalítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ustaliti: ustalitev državne meje / ustalitev gospodarskega, političnega položaja / ustalitev cen / ustalitev vremena
SSKJ²
ustalíti -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ī í; á ȃ)
narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil
č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja
    ustalíti se in ustáliti se
    1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo
    // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji
    2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini
    ●     ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena
    ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o:
    ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja
    ●     ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb
    ♦     jezikosl. ustaljena raba besede
SSKJ²
ustáljati -am nedov. (á)
ustaljevati: ustaljati svoj način dela / razmere se ustaljajo; njeno življenje se ustalja / vreme se ustalja
SSKJ²
ustaljênost in ustáljenost -i ž (é; ȃ)
lastnost, značilnost ustaljenega: ustaljenost državnih mej / proučevati ustaljenost izrazov / ustaljenost vremena
SSKJ²
ustaljeválec -lca [ustaljevau̯ca tudi ustaljevalca] m (ȃ)
knjiž. sredstvo za kemično odstranjevanje za svetlobo občutljive snovi z neosvetljenih delov filma; fiksir: dati film v ustaljevalec; razvijalec in ustaljevalec
SSKJ²
ustaljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od ustaljevati: ustaljevanje mednarodnega položaja / ustaljevanje strokovnih izrazov
SSKJ²
ustaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a) glede na položaj, stanje: ustaljevati meje
b) glede na količino, vrednost: ustaljevati cene
c) glede na rabo: ustaljevati strokovna poimenovanja; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje
č) glede na vsebino, obliko: ustaljevati določene oblike vedenja
    ustaljeváti se 
    prenehavati se spreminjati: razmere se ustaljujejo / vreme se ustaljuje
    // postajati trajen: higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo
SSKJ²
ustanávljanje -a s (á)
glagolnik od ustanavljati: ustanavljanje društva; ustanavljanje knjižnic, osnovnih šol / ustanavljanje skladov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ustanávljati -am nedov. (á)
delati, da kaka skupnost začne obstajati: ustanavljati društva, zadruge; v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu / ustanavljati (si) dom, družino
// delati, da kaj začne obstajati sploh: ustanavljati mesta / ustanavljati sklade
    ustanavljajóč -a -e:
    ustanavljajoče se društvo
SSKJ²
ustanôva -e ž (ȏ)
1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
2. pravn. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi
3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova
● zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije
4. zastar. ustanovitev: ustanova države
♦ pravn. javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj
SSKJ²
ustanôven -vna -o prid. (ō ȏ)
nanašajoč se na ustanovitev: ustanovni govor / ustanovni kongres; ustanovni občni zbor društva / ustanovni član kdor plača ustanovnino
♦ ekon. ustanovna glavnica glavnica, s katero se gospodarska organizacija ustanovi; polit. ustanovna listina Organizacije združenih narodov temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov; rel. ustanovna maša nekdaj maša, za katero prejme duhovnik štipendij iz prispevkov ustanov
SSKJ²
ustanovítelj -a m (ȋ)
kdor kaj ustanovi: ustanovitelj društva, šole / dolžnosti ustanovitelja revije
SSKJ²
ustanovíteljica -e ž (ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj ustanovi: ustanoviteljica revije / občine so ustanoviteljice javnih vrtcev
SSKJ²
ustanovíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ustanovitelje: ustanoviteljske pravice in dolžnosti / ustanoviteljski odbor
SSKJ²
ustanovíteljstvo -a s (ȋ)
dejstvo, da je kdo ustanovitelj: pripisovali so mu ustanoviteljstvo olimpijskih iger; priznati komu ustanoviteljstvo šole
SSKJ²
ustanovítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ustanoviti: ustanovitev društva; obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe / ustanovitev prve proletarske brigade / ustanovitev pravnega razmerja
SSKJ²
ustanovíti -ím dov., ustanôvil (ī í)
1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
♦ pravn. ustanoviti pravno osebo
// narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili
    ustanovíti se star.
    1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo
    2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila
    ustanovljèn -êna -o:
    ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
    ●     zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno
SSKJ²
ustanovítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ustanovitev: ustanovitveni akt; ustanovitvena pogodba / ustanovitvena listina ustanovna listina
SSKJ²
ustanôvnica in ustanovníca -e ž (ȏ; í)
star. ustanoviteljica: ustanovnica društva
SSKJ²
ustanôvnik in ustanovník -a m (ȏ; í)
star. ustanovitelj: bil je ustanovnik in prvi urednik revije; ustanovnik knjižnice / ustanovniki in redni člani ustanovni člani
SSKJ²
ustanovnína -e ž (ī)
denarni prispevek ob ustanovitvi česa: plačati ustanovnino
SSKJ²
ustárati se -am se dov. (ȃ)
zastar. postarati se: hitro se je ustaral
SSKJ²
ustáš -a m (á)
pripadnik hrvaške organizacije, ki je aprila 1941 prevzela oblast v Neodvisni državi Hrvaški: ustaši in četniki / hrvaški ustaši
SSKJ²
ustáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na ustaše ali ustaštvo: ustaški oddelki / bil je v ustaški uniformi / ustaško gibanje
SSKJ²
ustáštvo -a s (ȃ)
delovanje ali gibanje ustašev: simboli ustaštva; nacizem in ustaštvo / obujanje, poveličevanje ustaštva
SSKJ²
ustáti se ustojím se dov., ustój se ustójte se; ustál se; nam. ustàt se in ustát se (á í)
nar. izčistiti se, zbistriti se: ko se lug ustoji, ga precedijo / počakaj, da se kava ustoji da se gošča usede na dno posode
SSKJ²
ustàv -áva m (ȁ á)
zastar. ustanova, zavod: bil je gojenec jezuitskega ustava; muzeji in drugi ustavi
SSKJ²
ustáva1 -e ž (ȃ)
temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / evropska ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦ pravn. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ustáva2 -e ž (ȃ)
zastar. ustavitev: začasna ustava prodaje avtomobilov
SSKJ²
ustáven -vna -o prid. (á)
nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo
SSKJ²
ustavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ustaviti: ustavitev voza / ustavitev krvi / protestna ustavitev dela; ustavitev jedrskih poskusov / ustavitev prometa / ustavitev oboroženega spopada; ustavitev postopka, preiskave
SSKJ²
ustáviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / policist je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; pravn. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
    ustáviti se 
    1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
    // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile
    2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
    // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela
    3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
    4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
    5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
    6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
    7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
    ●     ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila
    ustavívši zastar.:
    ustavivši kolovrat, reče
    ustávljen -a -o:
    ustavljen promet; preiskava je ustavljena
SSKJ²
ustavítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ustavitev: ustavitveni razlogi
♦ pravn. ustavitveni predlog predlog za ustavitev kazenskega postopka, izvršitve sodne ali upravne odločbe; ustavitveni sklep sklep sodišča, s katerim se ustavi kazenski postopek, izvršitev sodne ali tudi upravne odločbe
SSKJ²
ustavljáč -a m (á)
1. kdor koga ali kaj ustavlja: nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah
2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi: namestiti ustavljač; ustavljač koluta / okenski ustavljač; ustavljač za vrata
♦ lov. ustavljač lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi; mont. voziček z ustavljačem z mačkom
SSKJ²
ustávljanje -a s (á)
glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih
♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi
SSKJ²
ustávljati -am nedov. (á)
1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / policisti so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
// delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze
2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak
4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / policisti so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga
    ustávljati se 
    1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom
    // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja
    2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati
    // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom
    3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja
    4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam
    5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih
    6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja
    7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje
    ●     ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej
    ustavljáje :
    ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh
    ustavljajóč -a -e:
    stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile
SSKJ²
ustavljív -a -o prid. (ī í)
ki se da ustaviti: komaj ustavljivo krvavenje
SSKJ²
ustávnopráven -vna -o prid. (á-ā)
nanašajoč se na ustavno pravo: ustavnopravni akti; ustavnopravna teorija / ustavnopravna osnova zakona
SSKJ²
ustávnost -i ž (á)
1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti
SSKJ²
ustavodájen -jna -o prid. (á ā)
nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave: ustavodajni organ, postopek; ustavodajni referendum; ustavodajna skupščina
♦ pravn. ustavodajna oblast pravica izdati ustavo
SSKJ²
ustavotvóren -rna -o prid. (ọ̄)
ustavodajen: ustavotvorna skupščina
SSKJ²
ustavovérec -rca m (ẹ̑)
zastar. pristaš ustave:
SSKJ²
ustavovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. zvest ustavi: ustavoveren politik; ustavoverna stranka
SSKJ²
ústeca ústec [ustəca] s mn. (ū)
manjšalnica od usta: otrok je radovedno odprl usteca; ušesca in usteca / usteca so ji drgetala od smeha ustnice; rdeča usteca
SSKJ²
ustekleníčenje -a s (ī)
glagolnik od ustekleničiti: ustekleničenje vina
SSKJ²
ustekleničevánje -a s (ȃ)
glagolnik od ustekleničevati: ustekleničevanje soka, vina
SSKJ²
ustekleničeváti -újem nedov. (á ȗ)
dajati, spravljati v steklenice: ustekleničevati sok, vino / knjiž. ustekleničevati kumarice vlagati
SSKJ²
ustekleníčiti -im dov. (í ȋ)
dati, spraviti v steklenice: ustekleničiti pivo, vino / knjiž. ustekleničiti sadje vložiti
    ustekleníčen -a -o
    deležnik od ustekleničiti: sok je že ustekleničen
    // ki se prodaja v steklenicah: odprta in ustekleničena vina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ústen -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na usta: ustna kotička; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni; ustna higiena / ustna voda tekočina za izpiranje ust
// ki je izrečen, nenapisan: ustni odgovor, ukaz; ustna anketa, izjava, ponudba; ustno in pisno izražanje; ustno poročilo / ustni izpit izpit, pri katerem so odgovori ustni; ustno računanje računanje na pamet; ustno izročilo
● ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih
♦ jezikosl. ustni glas; med. ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
    ústno prisl.:
    povedati ustno; vse mu bo ustno razložil; elipt. več pa ustno
SSKJ²
ústenje -a s (ū)
ekspr. hvaljenje, bahanje: to je golo ustenje; ne prenese njegovega ustenja in hvalisanja
SSKJ²
ústež -a m (ȗ)
ekspr. kdor se (rad) hvali, baha: temu ustežu nič ne verjame; imajo ga za lažnivca in usteža
SSKJ²
ústiti se -im se nedov. (ú ȗ)
ekspr. hvaliti se, bahati se: ustila se je s svojimi izkušnjami; ne verjemi mu vsega, rad se usti / ustila se je, da ga ne bi nikoli marala prevzetno je govorila
SSKJ²
ústje -a s (ū)
1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje: pripluti do ustja; lijakasto, široko ustje / ustje reke
2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega: ustje cevi, posode, steklenice; ustje dimnika, predora; ustje peči / ustje vulkanskega žrela
// začetni del česa podolgovatega sploh: ustje ceste, doline
♦ anat. maternično ustje; teh. škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig
SSKJ²
ústka ústk s mn. (ú ū)
manjšalnica od usta: deklica je odprla ustka / našobiti ustka ustnice
SSKJ²
ústmen -a -o prid. (ȗ)
star. usten: ustmeno poročilo / ustmeni in pismeni izpit
    ústmeno prisl.:
    odgovorila mu je ustmeno
SSKJ²
ústna -e ž (ū)
knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč
♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica
SSKJ²
ustnáča -e ž (á)
nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae: vrste ustnač / pegasta, rumena ustnača
SSKJ²
ustnàt -áta -o prid. (ȁ ā)
bot. ki ima ustno: ustnati cveti
SSKJ²
ustnática -e ž (ȃ)
nav. mn., bot. rastline s štirioglatim steblom in cvetom, sestavljenim iz dveh usten, Lamiaceae:
SSKJ²
ústnica -e ž (ȗ)
1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal
b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
2. glasb. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
SSKJ²
ústničen -čna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na ustnico: ustnična rdečina
♦ glasb. ustnična piščal piščal, ki ima ustnico; jezikosl. ustnični soglasniki; ustnični zapornik; ustnična pripora, zapora pripora, zapora, tvorjena z ustnicami
SSKJ²
ústnička -e ž (ȗ)
manjšalnica od ustnica: obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami
SSKJ²
ústničnik -a m (ȗ)
jezikosl. soglasnik, tvorjen z ustnicami: ustničnik b
SSKJ²
ústničnoústničen -čna -o prid. (ȗ-ȗ)
jezikosl. ki se tvori z obema ustnicama: ustničnoustnični soglasnik
SSKJ²
ústnik -a m (ȗ)
priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete
// temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi
♦ glasb. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje
SSKJ²
ústno -a s (ū)
zastar. ustnica: zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje; poljubil jo je na ustna; odšel je z nasmehom na ustnih
SSKJ²
ústnost -i ž (ȗ)
značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila
♦ pravn. načelo ustnosti načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
SSKJ²
ustolíčenje -a s (ȋ)
glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ustoličeválec -lca [ustoličevau̯ca tudi ustoličevalca] m (ȃ)
kdor ustoličuje: ustoličevalec nadškofov
♦ zgod. ustoličevalec koroških vojvod
SSKJ²
ustoličeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ustoličevanje: ustoličevalni običaji, obredi / ustoličevalna pesem
SSKJ²
ustoličevánje -a s (ȃ)
glagolnik od ustoličevati: ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji
SSKJ²
ustoličeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje
♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode
// ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika
2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim
SSKJ²
ustolíčiti -im dov. (ī ȋ)
1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti
♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo
// ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor
2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti neoliberalizem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil
● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil
    ustolíčen -a -o:
    ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen
SSKJ²
ustonóša -e ž (ọ̄)
zool. sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia:
SSKJ²
ustòp -ópa m (ȍ ọ́)
knjiž. drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju: dekleti sta si enaki po ustopu in koraku / postavil se je v boksarski ustop
SSKJ²
ustópati se -am se nedov. (ọ̄)
postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali
    ustópati zastar.
    odstopati: ustopati komu svoje pravice
SSKJ²
ustopíti se in ustópiti se -im se dov. (ī ọ́ ọ̑)
postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj
// neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil
    ustopíti in ustópiti zastar.
    odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino
SSKJ²
ustrahoválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se ustrahuje: ustrahovalni ukrepi; okupatorjeva ustrahovalna dejanja / ustrahovalna metoda v vzgoji
SSKJ²
ustrahovánje -a s (ȃ)
glagolnik od ustrahovati: ustrahovanje otrok s palico; ustrahovanje, grožnje in nasilje / sinovo ustrahovanje očeta
SSKJ²
ustrahovánost -i ž (á)
stanje ustrahovanega: trpeti zaradi ustrahovanosti
SSKJ²
ustrahováti -újem nedov. in dov. (á ȗ)
z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: ni se pustil ustrahovati; ustrahovati prebivalstvo
// z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: žena ga hoče ustrahovati; ustrahovati podrejene
    ustrahujóč -a -e:
    preplašil jo je njegov ustrahujoči glas
    ustrahován -a -o:
    ustrahovani učenci; žena je bila ustrahovana
SSKJ²
ustranjeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti: stolpce že ustranjujejo
SSKJ²
ustrašíti -ím in ustrášiti -im dov., ustrášil (ī í; á ȃ)
1. vzbuditi strah: nič mu ni storil, le ustrašil ga je; ustrašiti koga s krikom / bav bav, ga je ustrašila skozi okno
2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela; oplašiti: grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej; slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma
    ustrašèn -êna -o in ustrášen -a -o:
    ustrašen otrok; bil je ves ustrašen
SSKJ²
ustrášiti se -im se dov. (á ȃ)
začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje
● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela
SSKJ²
ustrašljív -a -o prid. (ī í)
boječ, bojazljiv: ustrašljivi fantje
SSKJ²
ustréči ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́)
z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji
● star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje
    ustréžen -a -o:
    ustrežena prošnja / v povedni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo
SSKJ²
ustrelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ustreliti: grozili so mu z ustrelitvijo; množične ustrelitve; ustrelitev talcev
♦ pravn. obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo
SSKJ²
ustrelíti -ím dov., ustrélil (ī í)
1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti
// ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce
// s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko
2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi
● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega
    ustreljèn -êna -o:
    ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ustreljênec -nca m (é)
kdor je ustreljen: pokopati ustreljence
SSKJ²
ustrézati -am nedov. (ẹ̄)
1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo
// biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo
2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu
// biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza
3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več
4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem
● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi
    ustrezajóč -a -e:
    ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari
SSKJ²
ustrézen -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo
// ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen
2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje
// ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake
3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja
    ustrézno prisl.:
    času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori
SSKJ²
ustrezljív -a -o prid. (ī í) zastar.
1. ustrezen: vzeti ustrezljivo posodo
2. ustrežljiv: bil je dober in ustrezljiv fant
SSKJ²
ustréznica -e ž (ẹ́)
jezikosl. izraz z enakim pomenom v drugem jeziku: pripisati angleškim izrazom slovenske ustreznice
SSKJ²
ustréznik -a m (ẹ́)
1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom
2. jezikosl. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik
SSKJ²
ustréznost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost ustreznega: problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije
SSKJ²
ustrežljív -a -o prid., ustrežljívejši (ī í)
ki rad ustreže: ustrežljiv natakar; bila je prijazna in ustrežljiva / ustrežljive kretnje
    ustrežljívo prisl.:
    ustrežljivo odpreti vrata; ustrežljivo ji je pomagal stopiti z voza
SSKJ²
ustrežljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost ustrežljivega človeka: znani sta njegova prijaznost in ustrežljivost; zoprna ji je vsiljiva ustrežljivost / ekspr. kar topil se je od ustrežljivosti bil je pretirano ustrežljiv
SSKJ²
ustríči ustrížem dov., ustrízi ustrízite; ustrígel ustrígla (í)
1. pri striženju raniti, poškodovati: ustrigel ga je v uho
2. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, oditi: ustriči jo domov; kar peš jo ustrižem
SSKJ²
ustŕmiti se -im se dov. (r̄ ȓ)
knjiž. postati (bolj) strm: tu se pobočje ustrmi
SSKJ²
ustròj -ôja m (ȍ ó) knjiž.
1. zgradba, sestava: geološki ustroj zemlje; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana
2. ureditev: spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije; ustroj šolstva
♦ žel. spodnji ustroj podlaga za zgornji ustroj železniške proge; zgornji ustroj tirnice, pragi in gramozna greda
SSKJ²
ustrojênost tudi ustrójenost -i ž (é; ọ́)
usnj. lastnost, značilnost ustrojenega: preizkušati ustrojenost usnja
SSKJ²
ustrojíti -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ī í; ī ọ́)
usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje
● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil
    ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o:
    ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje
    ●     ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju
SSKJ²
ustrójstvo -a s (ọ̑)
zastar. zgradba, sestava: notranje ustrojstvo umetnine / ustrojstvo države ureditev
SSKJ²
ustrómiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) star.
1. postati (bolj) strm: pot se tam nekoliko ustromi; proti vrhu se pobočja ustromijo
2. vzravnati se: ob tej besedi se je ustromil
SSKJ²
ustrúpati -am dov. (ȗ)
nar. primorsko skrhati: ustrupati sekiro; kosa se je ustrupala
SSKJ²
ustvarítelj -a m (ȋ)
knjiž. ustvarjalec: ustvaritelj umetniške slike
// ustanovitelj: ustvaritelj jezuitskega reda
SSKJ²
ustvarítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od ustvariti: ustvaritev velikih dobičkov / ustvaritev nove države / ustvaritev pristnih medčloveških odnosov
2. stvaritev: ta novela je njena najboljša ustvaritev / literarne, slikarske, umetniške ustvaritve / odlična igralska ustvaritev
SSKJ²
ustváriti -im dov. (á ā)
1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ustváriti si 
    na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo
    ustvárjen -a -o
    1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
    2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ustvarjálčev -a -o [ustvarjau̯čev- tudi ustvarjalčev-] (ȃ)
pridevnik od ustvarjalec: raziskovati ustvarjalčev odnos do zunanjega sveta; ustvarjalčeva notranja razgibanost
SSKJ²
ustvarjálec -lca [ustvarjau̯ca tudi ustvarjalca] m (ȃ)
kdor ustvarja: ustvarjalec materialnih dobrin / ustvarjalci nove mode / pesniki, pisatelji in drugi ustvarjalci; režiser ustvarjalec / filmski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni ustvarjalec; umetniški ustvarjalec
SSKJ²
ustvarjálen -lna -o prid., ustvarjálnejši (ȃ)
nanašajoč se na ustvarjanje: bil je ustvarjalna osebnost; v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev; pesniško, tehnično ustvarjalen / ustvarjalna moč, sposobnost; ustvarjalne sile našega ljudstva / ustvarjalni navdih; knjiž. ustvarjalni nemir; ustvarjalna domišljija; ustvarjalna napetost / ustvarjalni proces / ustvarjalna kritika; ustvarjalno delo, mišljenje / ustvarjalne igre / to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta; umetnikovo ustvarjalno obdobje
    ustvarjálno prisl.:
    ustvarjalno sodelovati; pridobljeno znanje ustvarjalno uporabiti; ustvarjalno dejaven
SSKJ²
ustvarjálka -e [ustvarjau̯ka tudi ustvarjalka] ž (ȃ)
ženska, ki ustvarja: ustvarjalka sodobne mode; voditeljica in ustvarjalka oddaje / srečanje likovnih in literarnih ustvarjalk; filmska, glasbena, gledališka ustvarjalka; kulturna ustvarjalka
SSKJ²
ustvarjálnica -e ž (ȃ)
ustvarjalna delavnica: organizatorji prireditev privabljajo otroke z različnimi otroškimi ustvarjalnicami; fotografska, likovna ustvarjalnica; počitniška ustvarjalnica
SSKJ²
ustvarjálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost ustvarjalnega: spoštovali so ga zaradi njegove ustvarjalnosti; človeška ustvarjalnost / ustvarjalnost igralca, pisatelja / miselna, tehnična ustvarjalnost; umetniška ustvarjalnost / filmska, glasbena ustvarjalnost / ustvarjalnost se je z uporabo tehnike povečala; potreba po ustvarjalnosti / gong ustvarjalnosti nagrada za najboljšo domačo televizijsko oddajo pretekle sezone po izboru strokovne žirije časopisne priloge Vikend, ki se podeljuje vsako leto
SSKJ²
ustvarjálski -a -o [ustvarjalski tudi ustvarjau̯ski] prid. (ȃ)
knjiž. ustvarjalen: pisateljeva ustvarjalska moč
SSKJ²
ustvarjálstvo -a [ustvarjalstvo tudi ustvarjau̯stvo] s (ȃ)
knjiž. ustvarjalnost: umetniško ustvarjalstvo / otroško likovno ustvarjalstvo
SSKJ²
ustvárjanje -a s (á)
glagolnik od ustvarjati: ustvarjanje novih projektov / ustvarjanje dobička, dohodka / ustvarjanje družine / ustvarjanje umetniškega dela; izvirnost, pristnost v ustvarjanju / filmsko, glasbeno, gledališko, likovno, literarno ustvarjanje; svoboda umetniškega ustvarjanja; psihologija ustvarjanja / ustvarjanje razpoloženja
SSKJ²
ustvárjati -am nedov. (á)
1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like
3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti
    ustvárjati si 
    na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu
    ustvarjajóč -a -e:
    ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje
SSKJ²
ustvárjenje in ustvarjênje -a s (á; é)
glagolnik od ustvariti: bajke o ustvarjenju sveta
SSKJ²
ustvarljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se da ustvariti: od nas pričakujejo več, kot je ustvarljivo
SSKJ²
usúkanček -čka m (ú)
nav. mn., gastr. droben svaljek iz moke in jajc za zakuho: juha z usukančki
SSKJ²
usúkanec -nca m (ú)
1. nav. mn., gastr. droben svaljek iz moke in jajc za zakuho: juha z usukanci
2. nar. gostljata jed iz moke in vode; močnik: jesti usukanec
SSKJ²
usúkati -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú)
s sukanjem narediti: usukati nit
    usúkati se 
    1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala
    2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter
    usúkan -a -o:
    oven z usukanimi rogovi
    ♦     gastr. usukani močnik močnik iz usukancev
SSKJ²
usúkniti -em dov. (ú ȗ)
zastar. obrniti: usukniti konja / pri delu se zna hitro usukniti
SSKJ²
usúšek -ška m (ȗ)
agr. izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih: usušek pri mleku, sadju, senu; izgube zaradi usuška
// količina vlage, vode, ki se izgubi pri tem: usušek vina v sodu znaša tri do pet odstotkov na leto
♦ les. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, za koliko se zaradi izgube vode les skrči
SSKJ²
usušíti -ím dov., usúšil (ī í)
1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho: usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči
2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: pri kartanju so ga usušili
3. ekspr. povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan: bolezen jo je usušila; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila
● ekspr. dva litra so ga usušili popili
    usušíti se 
    zmanjšati svojo prostornino zaradi izgube vode, vlage: les se je precej usušil / vino v sodu se je usušilo
    ●     pog. že do srede meseca se je popolnoma usušil je potrošil ves denar
    usušèn -êna -o:
    usušeni, izmučeni obrazi; usušeno sadje
SSKJ²
usúti usújem dov., usúl in usùl (ú ȗ)
1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: usuti zrnje iz vreče; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini: oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno
    usúti se 
    1. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: s stene se je usul omet / s pobočja se je usul plaz
    // zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh: z veje se je usul sneg / ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah
    2. v veliki količini pasti: na cesto se je usulo kamenje / na kosce se je usul roj os / svetli kodri so se ji usuli na čelo
    // ekspr. začeti gosto, močno padati: najprej je zagrmelo, nato se je usul dež; iz črnega oblaka se je usula toča; pren. iz ust so se ji usule obtožujoče besede
    3. ekspr. (hitro) množično priti: iz šole so se usuli otroci; demonstranti se usujejo čez trg / množica se je usula proti mestu
    ●     ekspr. tisoč vprašanj se je usulo nanj dobil je veliko vprašanj; ekspr. po licih so se ji usule solze začela je močno jokati
SSKJ²
usúžnjenost -i ž (ȗ)
ekspr. stanje usužnjenega: poskušal se je rešiti iz usužnjenosti, v katero ga vklepa revščina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usužnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: usužnjevati ljudi
2. ekspr. delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: usužnjevati otroke / usužnjevati si umetnike
    usužnjeváti se ekspr.
    postajati podrejen, odvisen: usužnjevati se denarju
SSKJ²
usúžnjiti -im dov. (ú ȗ)
1. knjiž. narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: usužnjiti zajete vojake
2. ekspr. narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: kmete so usužnjili gospodi / usužnjiti svoje telo popolnoma ga podrediti volji
    usúžnjiti se ekspr.
    postati podrejen, odvisen: usužnjiti se strogemu redu
    usúžnjen -a -o:
    usužnjeno ljudstvo
SSKJ²
usvájanje -a s (á)
glagolnik od usvajati: usvajanje tujih izkušenj / usvajanje novih tehnoloških procesov / usvajanje učne snovi
SSKJ²
usvájati -am nedov. (á) knjiž.
1. sprejemati kaj tujega in delati za svoje: narod je usvajal tudi tuje običaje; usvajati si sodobne pridobitve
// začenjati uporabljati: usvajati nove proizvodne postopke
2. učiti se, priučevati se: učenci usvajajo znanje postopoma; zavestno usvajati gradivo
♦ biol. usvajati sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine; asimilirati; šol. usvajati učno snov
SSKJ²
usvaljkáti -ám in usváljkati -am dov. (á ȃ; ȃ)
s svaljkanjem izoblikovati: usvaljkati klobaso iz ugnetenega testa
SSKJ²
usvetlíti -ím dov., usvétli in usvêtli; usvétlil (ī í)
zastar. osvetliti, zloščiti: s krpo je usvetlil škornje
    usvetlíti se 
    postati svetel, svetlejši: blago se je na komolcih sčasoma usvetlilo
SSKJ²
usvojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od usvojiti: usvojitev stare kulture / usvojitev tujega jezika
● publ. uprli so se usvojitvi osnutka zakona sprejetju
SSKJ²
usvojíti -ím dov., usvójil (ī í) knjiž.
1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil
// začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo
2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti
● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati
♦ šol. usvojiti učno snov
    usvojèn -êna -o:
    nova metoda je že usvojena
SSKJ²
úš -í ž (ȗ)
1. majhen zajedavec z zelo sploščenim telesom in brez kril, ki živi na sesalcih in ptičih: uši grizejo; dobiti, imeti uši; obirati, odpravljati, uničevati uši; denarja ima kot berač, cigan uši zelo veliko; fant jé kot uš ima velik tek / naglavna uš / listne uši zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove
● ekspr. uši so jih nosile, ne noge zelo so bili ušivi; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
♦ zool. bela uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki, Pediculus humanus; krvava, ščitasta uš; prave uši ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; ribja uš zajedavski rakec na koži rib, ki sesa kri, Argulus foliaceus; sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
2. nizko malovreden, izkoriščevalski človek: ta uš nas že ne bo goljufala; pusti to pisarniško uš pri miru / kot psovka tiho, uš ušiva
SSKJ²
uščeníti uščénem dov. (ī ẹ́)
star. uščipniti: uščenil ga je, da bi se zbudil / s prsti se je rahlo uščenila v lice / z vrati si uščeniti roko / pes uščene mačko za rep ugrizne
SSKJ²
uščíp -a m (ȋ)
stisk manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov, s katerim se povzroča bolečina: umaknila se je uščipu
SSKJ²
uščipljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. piker, zbadljiv: njegov odgovor je bil uščipljiv
SSKJ²
uščípniti -em dov. (í ȋ)
1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino: potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil; deklica je uščipnila svojo sosedo; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice
// stisniti med prilegajoča se dela: s pokrovom, z vrati uščipniti; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila ugriznila
2. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo uščipnile; brezoseb. uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla
// s premišljeno besedo, izjavo prizadeti: kadar more, ga uščipne
● ekspr. le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš kaj je vzrok; ekspr. ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne muhasto, samovoljno
SSKJ²
ušésast -a -o prid. (ẹ́)
podoben ušesu: ušesast zavih plašča / glavo si je pokril z ušesasto kapo s kapo z naušniki
SSKJ²
ušésce -a s (ẹ̄)
1. manjšalnica od uho: otroka bolijo ušesca / škaf z ušesci / vlekel jo je za ušesca
♦ elektr. spajkalno ušesce kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik
2. star. narekovaj: besedo navaja med ušesci
SSKJ²
ušések -ska m (ẹ̄)
manjšalnica od uho: njena usteca in ušeski; narisal je miško z repkom in privihanimi ušeski
● ekspr. navila ti bom ušeske kaznovala te bom s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
SSKJ²
ušésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja / ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni
♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
SSKJ²
ušésnica -e ž (ẹ̑)
nav. mn., star. naušnik: kučma z ušesnicami
SSKJ²
ušésnik -a m (ẹ̑)
nav. mn., knjiž. naušnik: usnjena čepica z ušesniki, spetimi na vrhu glave
SSKJ²
ušibíti se -ím se dov., ušíbil se (ī í)
upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: brv se je pod našo težo ušibila; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel zašibile
    ušibíti knjiž.
    povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo: občutek krivde mu je ušibil kolena
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ušíca -e ž (í)
zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove: na jablanah so se pojavile ušice; zatirati ušice; jajčeca ušic / listne ušice listne uši
♦ zool. šipkova ušica žuželka, ki živi na vrtnicah, Macrosiphon rosae; trtna ušica žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix
SSKJ²
ušíniti -em dov. (í ȋ)
star. upogniti, ukriviti: ušiniti palico
    ušínjen -a -o:
    ušinjen lok; imel je ušinjene noge
SSKJ²
ušíti ušíjem dov., ušìl (í ȋ)
star. s šivanjem narediti; sešiti: ušila ji je novo obleko
SSKJ²
ušív -a -o prid. (ī í)
1. ki ima uši: otrok je že spet ušiv; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo
2. ekspr. nepomemben, malovreden: brali so njegove ušive pesmi; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka kaj boš ti, uš ušiva
SSKJ²
ušívec -vca m (ȋ) nav. ekspr.
1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje
2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z ušivci
3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca
♦ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis
SSKJ²
ušívka -e ž (ȋ) nav. ekspr.
1. ženska, ki ima uši: mali ušivki so najprej umili glavo
2. nepomembna, malovredna ženska: to ušivko bom takoj nagnal
3. nedoraslo dekle: kako se hihitajo te ušivke
SSKJ²
ušívost -i ž (í)
pojavljanje, obstajanje uši: preprečevati, zatirati ušivost; sredstva proti ušivosti / ušivost šolskih otrok
SSKJ²
úšji -a -e prid. (ȗ)
nanašajoč se na uši: povzročitelj bolezni pride v ušja prebavila / mravlje nekaj ušjega sladkorja pojedo, nekaj pa ga odnesejo v mravljišče
SSKJ²
úška -e ž (ȗ)
ekspr. manjšalnica od uš: kaj se praskaš, ali imaš uške
SSKJ²
uškŕniti -em dov., tudi uškrníla (ŕ)
ekspr. pripreti, pritisniti: uškrnil mu je prst
SSKJ²
ušotoríti se -ím se tudi ušotóriti se -im se dov., ušotóril se (ī í; ọ̄ ọ̑)
1. utaboriti se: ušotorili so se ob potoku
2. ekspr. nastaniti se: ušotoril se je v obcestni gostilni
SSKJ²
ušpíčiti -im dov. (í ȋ)
pog., ekspr. narediti kaj neprimernega, nedovoljenega: ta fant je že marsikaj ušpičil; najbrž ste spet kakšno ušpičili
SSKJ²
uštéti se uštêjem se dov. (ẹ́ ȇ)
1. zmotiti se pri štetju: uštela se je za dva piščanca; ušteti se pri izplačilu
2. napačno predvideti: kakovost hmelja bo gotovo dobra, pri količini pa se lahko zmeraj ušteješ / mislila sem, da bom naredila več, pa sem se uštela
3. zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje: če mislijo, da bom še zanje garal, so se zelo ušteli / ekspr. pri njej se je prav grdo uštel
SSKJ²
úta -e ž (ú)
1. manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: uto obrašča bršljan; igrati se, sedeti v uti / vrtna uta
// majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica: drvarji so si postavili uto v gozdu; uta na splavu / oglarska uta; pasja uta
2. nar. lopa, kolnica: lojtrski voz je stal sredi ute
SSKJ²
utaboríti se -ím se dov., utabóril se (ī í)
1. postaviti si šotor za bivanje, življenje v njem: planinci so se utaborili na jasi; četa vojakov se je za kratek čas utaborila pod vasjo
2. ekspr. nastaniti se: utaboril se je v hotelu pri pošti / deklici sta se utaborili na vrhu stopnic sta se namestili
SSKJ²
utája -e ž (ȃ)
glagolnik od utajiti: utaja tatvine / dokazati, priznati utajo denarja; biti kaznovan zaradi davčne utaje
SSKJ²
utajeválec -lca [utajevau̯ca tudi utajevalca] m (ȃ)
kdor kaj utajuje: utajevalci radijske naročnine / davčni utajevalec
SSKJ²
utajeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajevati napake pri delu / več let je utajeval davke ni dajal ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov
// delati, da kdo česa ne more opaziti: komaj je utajevala smehljaj
SSKJ²
utajítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utajiti: utajitev tatvine
SSKJ²
utajíti -ím dov., utájil (ī í)
1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen: utajiti tatvino, umor; utajil je, da jih je izdal
2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajil je svoje odkritje; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka
// narediti, da kdo česa ne more opaziti: poskušal je utajiti kašelj, smeh; ni mogla utajiti velikega razburjenja
    utajèn -êna -o:
    utajeni podatki; dvajset arov zemlje je bilo utajene
    ♦     fiz. utajena toplota latentna toplota
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utápljanje -a s (ā)
glagolnik od utapljati: usmrčevati z utapljanjem / utapljanje skrbi v pijači, s pijačo / utapljanje v črne misli
SSKJ²
utápljati -am nedov. (ā)
1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
// usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali
2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači
3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije
    utápljati se 
    1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno
    // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela
    ●     ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel
    utapljajóč -a -e:
    rešil je utapljajočega se otroka
SSKJ²
utečênost -i ž (é)
stanje, ko se (na novo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu opravlja redno, brez zastojev: pravilna utečenost motorja / utečenost proizvodnje
SSKJ²
utêči utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é)
1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo
// odteči: voda je s poplavljenih območij kmalu utekla; povodenj se uteče
2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo
// s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto
// z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi
● smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti
3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor
    utêči se 
    1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči
    2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče
    utečèn -êna -o:
    utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo
SSKJ²
utegníti in utégniti -em dov. in nedov. (ī ẹ́) z nedoločnikom
1. imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas: samo zvečer utegne gledati televizijski program; zdaj se ne utegnem igrati s teboj / bral je, kadar je le utegnil; elipt. morda bom jutri bolj utegnil bom imel več časa
2. izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako govorjenje utegne imeti hude posledice; pri našem delu utegne to zelo koristiti
3. izraža domnevo, verjetnost: popoldne utegne deževati; ne pij več, utegne ti škoditi; predavanje utegne biti prav zanimivo / kakih sedemdeset let bi utegnil imeti
SSKJ²
utéha -e ž (ẹ̑)
kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: sin mu je bil edina uteha; v tujini je misel na domovino velika uteha; v delu je iskala uteho / rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho / mati je jokala brez utehe neutolažljivo, neutešljivo
SSKJ²
utéhtati se -am se dov. (ẹ̑)
1. zmanjšati svojo težo zaradi izgube pri tehtanju: pri ročnem pakiranju se moka utehta
2. zmotiti se pri tehtanju: velikokrat se utehta
SSKJ²
utèk -éka m (ȅ ẹ́)
glagolnik od uteči ali utekati: utek dveh zapornikov / priprava za preprečevanje uteka vagona / prevoziti dva kroga za utek
SSKJ²
utékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od utekati: utekanje vode skozi razpoke / utekanje vojakov na fronti je postajalo pogostnejše / pravilno utekanje motorja
SSKJ²
utékati -am nedov. (ẹ̑)
1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa: kri mu uteka, hitro ga obveži; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko
// odtekati: po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj
● ekspr. oči so mu same od sebe utekale k njej nehote jo je pogledoval; zavedal se je, kako življenje hitro uteka mineva
2. knjiž. uhajati, večkrat pobegniti: zaporniki utekajo; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam odhajajo
3. preh. z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: utekati motorje
SSKJ²
utekočíniti -im dov. (í ȋ)
1. spremeniti iz plinastega stanja v tekoče: utekočiniti plin; pri tej temperaturi se para utekočini
2. narediti, povzročiti, da trdna snov preide v tekočo: utekočiniti milo; na toplem se je mast utekočinila
    utekočínjen -a -o:
    utekočinjeni kisik; jeklenka utekočinjenega plina
SSKJ²
utekočínjanje -a s (í)
glagolnik od utekočinjati: naprava za utekočinjanje plina / utekočinjanje hrane v prebavilih
SSKJ²
utekočínjati -am nedov. (í)
1. spreminjati iz plinastega stanja v tekoče: utekočinjati kisik; para se je začela utekočinjati
2. delati, povzročati, da trdna snov preide v tekočo: utekočinjati mleko v prahu z dodajanjem mlačne vode; mast se že utekočinja / hrana se v prebavilih utekočinja
SSKJ²
utekočínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od utekočiniti: utekočinjenje pare, plina
SSKJ²
utekočinljív -a -o prid. (ī í)
ki se da utekočiniti: utekočinljive snovi
SSKJ²
utelésba -e ž (ẹ̑)
knjiž. utelešenje, utelesitev: utelesba idej / bila je srečna, saj je bila to utelesba njenih želja uresničitev
SSKJ²
utelesítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utelesiti: odrska utelesitev besedila / Shakespearove drame so najmogočnejša utelesitev duha renesanse
SSKJ²
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
    utelésiti se 
    pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
    uteléšen -a -o
    1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
    2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
SSKJ²
uteléšati -am nedov. (ẹ́)
1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana
// imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost
SSKJ²
uteléšenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od utelesiti: besede so utelešenje občutkov / prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli / verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju
● ekspr. to dekle je pravo utelešenje veselosti je vedno veselo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uteléšenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost utelešenega: zgodovinski dogodki niso le utelešenost naključja / junak te komedije je utelešenost skoposti
SSKJ²
uteleševáti -újem nedov. (á ȗ)
utelešati: uteleševati ideje; njegovo hrepenenje se je začelo uteleševati v poeziji / knjiž. v sebi je uteleševal več dobrih lastnosti
SSKJ²
utemeljênost -i ž (é)
lastnost, značilnost utemeljenega: idejna utemeljenost političnega gibanja; utemeljenost pritožbe, stroge sodbe / utemeljenost suma
SSKJ²
utemeljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od utemeljevati: utemeljevanje realistične umetnosti / poročevalčevo utemeljevanje ni bilo prepričljivo / utemeljevanje novih spoznanj
SSKJ²
utemeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj
2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev
// navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del
3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani
    utemeljujóč -a -e:
    vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem
SSKJ²
utemeljítelj -a m (ȋ)
kdor kaj utemelji: idejni utemeljitelj materializma / utemeljitelj zgodovinskega društva ustanovitelj
SSKJ²
utemeljíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki kaj utemelji: utemeljiteljica ideje, metode
SSKJ²
utemeljítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utemeljiti: utemeljitev nauka / pravna utemeljitev pritožbe; znanstvena utemeljitev vzrokov / nezadostna utemeljitev nagrade
SSKJ²
utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í)
1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost
2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
// navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti
3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto
    utemeljèn -êna -o:
    utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno
SSKJ²
utenzílija -e ž (í)
nav. mn., teh. orodje, pomožne priprave v tekstilni proizvodnji: izdelovati lesene, kovinske utenzilije
SSKJ²
utépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
star. tolči, zbijati: utepati zemljo / utepati testo stepati
● star. posluške (si) utepati prisluškovati
    utépati se 
    ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že utepa s tem delom
SSKJ²
utêpsti utêpem dov., utépel utêpla (é)
star. stolči, zbiti: utepsti ilovico / dež je utepel zemljo / utepsti smetano stepsti
    utepèn -êna -o:
    utepena trava
SSKJ²
uteptáti -ám [tudi utəptati] dov. (á ȃ)
s teptanjem narediti: uteptati pot / uteptati sneg, zemljo steptati
    uteptán -a -o:
    uteptana gaz; uteptana ilovica
SSKJ²
úterus -a m (ȗ)
anat. spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda; maternica: razvoj zarodka v uterusu
SSKJ²
utesnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utesniti: za povojni čas značilne stanovanjske utesnitve / rešiti se različnih utesnitev / utesnitev nekaterih družbenih dejavnosti
SSKJ²
utesníti -ím dov., utésnil (ī í)
1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor
// narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo
2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog
// narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga
3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni
4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo
// knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil
5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko
♦ pravn. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve
    utesnjèn -êna -o:
    utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega
SSKJ²
utesnjênost -i ž (é)
stanje utesnjenega: kljub utesnjenosti je knjižnica dobro poslovala / duševna utesnjenost / utesnjenost gospodarstva, kulture
SSKJ²
utesnjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na utesnjevanje: utesnjevalna določba
♦ pravn. utesnjevalna razlaga predpisa, zakona restriktivna razlaga
SSKJ²
utesnjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od utesnjevati: režiserjevo utesnjevanje igralca / nasprotovati utesnjevanju demokratičnih pravic
SSKJ²
utesnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj (bolj) tesno: omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja; pot se je vedno bolj utesnjevala zoževala / utesnjevati komu bivalni prostor
// delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše: lesen strop je prostor utesnjeval
2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog
// delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje
3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: mesto ga utesnjuje; taka vzgoja je otroke utesnjevala
4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: utesnjevati razvoj; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo
// knjiž. zmanjševati, krčiti1: utesnjevati komu pravice, svobodo
5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje
♦ pravn. utesnjevati služnosti izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu
    utesnjujóč -a -e:
    utesnjujoč občutek; preveč utesnjujoča vzgoja; utesnjujoče okolje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utéšen -šna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. ki uteši: bil je vesel njenih utešnih besed
SSKJ²
utešênje -a s (é)
glagolnik od utešiti: utešenje otroka / utešenje ljubezenske strasti / odreči se utešenju svoje radovednosti / nedelje so ji prinašale posebno utešenje uteho
SSKJ²
utešênost -i ž (é)
stanje utešenega človeka: občutiti utešenost
SSKJ²
uteševáti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. tešiti: glasba utešuje / uteševati lakoto / uteševati svoje potrebe, želje
SSKJ²
utešítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utešiti: utešitev otroka / utešitev lakote / potruditi se za utešitev svojih potreb, želja / kako naj mi bo to v utešitev v uteho
SSKJ²
utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast
3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost
4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje
    utešèn -êna -o:
    njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje
SSKJ²
utešljív -a -o prid. (ī í) knjiž.
1. ki se da utešiti: nikoli utešljiva ljubezen, strast
2. ki uteši: utešljive besede / ekspr. zatekal se je v utešljive samote gor
SSKJ²
utéž1 -a m (ẹ̑)
zastar. utež2: trgovinski utež
SSKJ²
utéž2 -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑)
1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež
2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži
3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži
● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež
♦ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote
SSKJ²
utéžen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na utež: utežna velikost / utežna ura / utežni (merski) sistem; utežna enota; utežna mera enota za merjenje mase / razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi
SSKJ²
útica -e ž (ú)
manjšalnica od uta: zeleno pobarvana utica / spraviti voz pod utico / pasja utica; stražarska utica stražarnica
SSKJ²
utíhati -am nedov. (ȋ) knjiž.
1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo
2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale
3. postajati manj intenziven, manj izrazit: veter utiha
SSKJ²
utíhel -hla -o [utihəu̯] prid. (í)
knjiž. ki je postal tih, tišji: utihli ljudje / šli so skozi utihlo vas / utihli veter; ekspr. utihla bolečina
SSKJ²
utíhniti -em dov. (í ȋ)
1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne
2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila
// prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti
3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila
4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti
SSKJ²
utihováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.
1. prenehavati biti slišen: glasovi v sobi so polagoma utihovali
2. prenehavati oddajati glasove, šume: pevci so začeli utihovati / glasbila so drugo za drugim utihovala
3. postajati manj intenziven, manj izrazit: vihar utihuje
SSKJ²
utilitárec -rca m (ȃ)
knjiž. kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: formalisti in utilitarci v umetnosti; egoistični utilitarci
SSKJ²
utilitáren -rna -o prid. (ȃ)
1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitarni nazori; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika; utilitarna poezija
2. uporabnosten, koristnosten: utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga
SSKJ²
utilitaríst -a m (ȋ)
1. pristaš utilitarizma: ideje utilitaristov
2. kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitaristi v umetnosti
SSKJ²
utilitarístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na utilitariste ali utilitarizem: utilitaristična etična načela / utilitaristično pojmovanje umetnosti / utilitaristična filozofija
SSKJ²
utilitarízem -zma m (ī)
1. filoz. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist: utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem
2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utilitárnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost utilitarnega: pretirano poudarjati utilitarnost umetnosti / njegova kritika je zašla v tendečnost in utilitarnost
SSKJ²
utíliti tudi utility -ja [utíliti] m (ȋ)
prostor za opravljanje gospodinjskih del, zlasti likanja, šivanja, zlaganja perila, gospodinjska soba: kabinet, otroška soba in utiliti
SSKJ²
utípati -am in -ljem dov. (ī í)
s tipanjem priti do česa: v žepu je utipal pismo; iztegnil je roko in v temi utipal zid / s prsti je tipal po mizi, dokler ni utipal steklenice
    utípan -a -o:
    v temi utipani predmeti
    ●     zastar. stara, utipana pratika obrabljena
SSKJ²
utirálec -lca [utirau̯ca tudi utiralca] m (ȃ)
1. knjiž. kdor z odstranjevanjem česa ovirajočega dela kaj: utiralec gazi, poti / pred skupino so gazili sneg utiralci
2. publ. kdor omogoča nastop, uveljavitev česa: utiralci novih umetnostnih poti
SSKJ²
utíranje -a s (ī)
glagolnik od utirati: menjavali so se pri utiranju poti; utiranje smučine / utiranje poti reformam
SSKJ²
utírati -am nedov. (ī ȋ)
1. z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj: utirati gaz; s sekiro si je utiral pot skozi goščavo / reka si je sama utirala strugo
2. v zvezi utirati pot omogočati komu, da lahko kam gre, pride: utirali so mu pot skozi množico; brezobzirno si je utiral pot med ljudmi / vojakom utirajo pot minerji; avtomobil si utira pot med pešci
// publ. omogočati nastop, uveljavitev: utirati pot napredku, moderni umetnosti; to spoznanje si s težavo utira pot
SSKJ²
utíriti -im dov. (í ȋ)
1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke
2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje
3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje
// narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor
● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile
    utírjen -a -o:
    utirjena vesoljska ladja; utirjena pot
SSKJ²
utírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od utiriti: utirjenje vagonov / utirjenje satelita v orbito
SSKJ²
utírjenost -i ž (ȋ)
stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja
SSKJ²
utirjeválen -lna -o prid. (ȃ)
teh., v zvezi utirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici:
SSKJ²
utíšanje -a s (ȋ)
glagolnik od utišati: utišanje glasov / utišanje bolečine
SSKJ²
utíšanost -i ž (ȋ)
stanje utišanega: utišanost glasov / ekspr. utišanost čustev
SSKJ²
utíšati -am dov. (ȋ)
1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti
// narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest
2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal
● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti
    utíšati se 
    postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša
    utíšan -a -o:
    utišan korak; utišana glasba, utišana želja
SSKJ²
utiševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da postane kaj tiho, tišje: podstavek utišuje ropot stroja
SSKJ²
utíšiti -im dov. (ī ȋ)
star. utišati: mah je utišil vsako stopinjo / mati je utišila otroka pomirila / vihar se je utišil
SSKJ²
utočíti se utóčim se dov. (ī ọ́)
zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju: pri pretakanju se nekaj vina utoči
    utočíti star.
    natočiti: utočili so jim novega vina
SSKJ²
utogotíti -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ī í; ō ȏ)
raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati
SSKJ²
utòk -óka m (ȍ ọ́) zastar.
1. odtok: utok vode
2. ugovor, pritožba: utok proti odločbi sodišča
SSKJ²
utolažíti in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomiril
    utolážen -a -o:
    utolažen otrok; utolaženo srce
SSKJ²
utolažljív -a -o prid. (ī í)
ki se da utolažiti, potolažiti: težko utolažljiv otrok
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utóliti utólim dov. (ī ọ́)
zastar. potolažiti: utoliti otroka / utoliti si lakoto / z dobro novico ga je utolil pomiril
SSKJ²
utonítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utoniti: utonitev v reki
SSKJ²
utoníti utónem dov. (ī ọ́)
1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
SSKJ²
utòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. teh. kovalno orodje z izdolbeno obliko predmeta, ki se želi skovati: utopi in štance / kovanje v utopih
2. star. utopitev: hitra pomoč jo je rešila utopa
SSKJ²
utópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na utop: utopno jeklo / utopno kovanje kovanje v utopih
♦ les. utopna ključavnica ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat
    utópno prisl.:
    utopno kovan strojni del
SSKJ²
utópičen -čna -o prid. (ọ́)
1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe
2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman
♦ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer
    utópično prisl.:
    utopično je misliti, da se bodo spremenili
SSKJ²
utópičnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost utopičnega: utopičnost idej, zamisli / programska utopičnost romantikov
SSKJ²
utopíja -e ž (ȋ)
1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti
// pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
// navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija
2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj
SSKJ²
utopíst -a m (ȋ)
1. kdor piše utopije: utopisti so popularizirali namišljene države
2. knjiž. utopični socialist: francoski utopisti; teorije utopistov / socialist utopist
3. ekspr. sanjač, zanesenjak: ta človek je utopist
SSKJ²
utopístičen -čna -o prid. (í)
1. nanašajoč se na utopiste ali utopizem: utopistični nauki; utopistične teorije / utopistični sanjači
2. utopičen: utopistične zamisli / pisci utopističnih del
SSKJ²
utopítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utopiti: veliko število utopitev v rekah in bazenih; samomor z utopitvijo
SSKJ²
utopíti -ím dov., utópil (ī í)
1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
♦ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
    utopíti se 
    1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev
    2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču
    3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost
    ●     ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito
    utopljèn -êna -o:
    utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega
SSKJ²
utopízem -zma m (ī)
1. miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: pri našem delu nas ne vodi utopizem; boj znanosti proti utopizmu / vdajati se utopizmu / ekspr. ta ideja je navaden utopizem
2. knjiž. utopični socializem: postal je privrženec utopizma
SSKJ²
utoplíti -ím dov., utóplil (ī í)
knjiž. ogreti, segreti: sonce je utoplilo vodo
    utoplíti se 
    postati toplejši: soba se je utoplila; brezoseb. proti koncu tedna se je utoplilo
SSKJ²
utopljênčev -a -o prid. (é)
nanašajoč se na utopljenca: utopljenčeva obleka / utopljenčevo truplo
SSKJ²
utopljênec -nca m (é)
kdor se utopi: oživljati utopljenca
SSKJ²
utopljeník -a m (í)
nar. vzhodno utopljenec: po reki je priplaval utopljenik
SSKJ²
utopljênka -e ž (é)
ženska, ki se utopi: rešiti utopljenko
SSKJ²
utòr -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó)
ozek žleb v deski ali strojnem delu: dolbsti, vrezovati utore; globina, širina utora; stroj za izdelavo utorov / grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore
♦ les. spah na utor in pero
SSKJ²
utóren -rna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na utor: žaga z utorno napravo / utorni stik; utorna gred gred z enim ali več vzdolžnimi utori; utorna letvica letvica, ki se da v utor za okrepitev, zaporo stika dveh desk
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utóriti -im dov. (ọ́ ọ̑)
les. narediti utor, utore v kaj: oba dela utorimo z istim orodjem
    utórjen -a -o:
    utorjena deska
SSKJ²
utórnik -a m (ọ̑)
les. skobljič za vrezovanje utorov: utornik in brazdar
SSKJ²
utrakvíst -a m (ȋ)
1. pripadnik zmerne smeri husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama: utrakvisti in taboriti
2. v stari Avstriji pristaš utrakvizma: učitelj utrakvist
SSKJ²
utrakvístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na utrakviste ali utrakvizem: utrakvistični duhovniki / utrakvistično gibanje / utrakvistična šola
SSKJ²
utrakvízem -zma m (ī)
1. zmerna smer husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama: pripadnik utrakvizma
2. v stari Avstriji smer, ki zagovarja raznarodovalno dvojezičnost, zlasti v šolstvu: utrakvizem na Koroškem; zagovorniki in nasprotniki utrakvizma / utrakvizem v šolstvu
SSKJ²
utŕdba -e ž (ȓ)
objekt, zgrajen za obrambo pred sovražnikom: graditi utrdbo; napasti, zavzeti utrdbo; močna, naravna utrdba; rimske utrdbe; utrdba iz betona
♦ voj. protitankovska utrdba
SSKJ²
utŕdben -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na utrdbo: utrdbene naprave / renesančna utrdbena arhitektura / utrdbena dela utrjevalna dela
SSKJ²
utrdítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od utrditi: gramoz za utrditev cestišča / gospodarska utrditev podjetja / utrditev prijateljstva, medsebojnih vezi / utrditev miru, oblasti / utrditev znanja
SSKJ²
utrdíti -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ī í; ī ŕ)
1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
// z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji
2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
// narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj
6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
// v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav
10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi
    utrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj.
    namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu
    utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o:
    zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje
SSKJ²
utreníti utrénem dov. (ī ẹ́)
star. utrniti: utreniti svečo
SSKJ²
utrésti se utrésem se dov., utrésite se in utresíte se; nam. utrést se in utrèst se (ẹ́)
zmanjšati svojo prostornino zaradi tresenja: seno na vozu se je med potjo utreslo
SSKJ²
utréti utrèm tudi utárem dov., utrì utríte, utŕl (ẹ́ ȅ, á)
1. z odstranjevanjem česa ovirajočega narediti kaj: utreti gaz do hiše; utrli so si pot skozi pragozd / potok si je utrl novo strugo
2. v zvezi utreti pot omogočiti komu, da kam gre, pride: utrl nam je pot skozi množico; ta poraz je utrl sovražniku pot v zaledje / uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: utreti pot sodobnim idejam; novi način dela si je že utrl pot
3. s silo, pritiskom narediti, da kaj na kakem mestu ni več celo: drevo je padlo na streho in jo utrlo; šipa se je utrla / jajca so se utrla
    utŕt -a -o:
    utrta gaz, pot; utrto steklo žepne ure
SSKJ²
utŕg -a m (ȓ)
glagolnik od utrgati: utrg vrvi; odpornost proti utrgu
SSKJ²
utŕganje -a s (ŕ)
glagolnik od utrgati: utrganje vrvi / utrganje zneska / utrganje zemeljskega plazu
SSKJ²
utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
// s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo
2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
    utŕgati se 
    1. nenadoma ločiti se od celote, podlage: plaz se je utrgal; s strehe se je utrgal sneg / pobočje se je utrgalo
    2. ekspr. nenadoma oditi, oddaljiti se: iz gruče se je utrgalo dekletce; od čete se je utrgalo nekaj jezdecev / pozno se je utrgal od vesele druščine odšel / v temi se je utrgala senca pojavila / iz grma se je utrgal zajec je stekel
    3. ekspr. nenadoma postati viden, slišen: na nebu se je utrgal blisk; od nekod se je utrgal človeški glas; v dvorani se utrga ploskanje
    ●     pog. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje
    utŕgan -a -o:
    denar, utrgan od plače; utrgana roža
SSKJ²
utrgávati -am nedov. (ȃ)
zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: utrgavati delavcem pri plači
    utrgávati si 
    pritrgovati si: na starost si je utrgaval pri vseh stvareh
    ●     ekspr. utrgavati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
SSKJ²
utrgováti -újem nedov. (á ȗ)
zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: utrgovati sodno določene zneske; utrgovati pri plači
    utrgováti si 
    pritrgovati si: utrgoval si je v vseh stvareh
    ●     ekspr. vse življenje si je utrgovala od ust prihranjevala kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
SSKJ²
utrínek -nka m (ȋ)
1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki: odstranjevati utrinke; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom
2. navadno manjši del goreče, žareče snovi: raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce
3. navadno v zvezi zvezdni utrinek svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo: meteor povzroči utrinek; opazovati, šteti zvezdne utrinke; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki meteorji; sijoči, bleščeči utrinki
4. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh
// kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: miselni utrinki; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja doživetja
5. ekspr. krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo: glasbeni utrinki za klavir; rad prebira utrinke s počitnic
SSKJ²
utrinjáč -a m (á)
priprava za prirezovanje zoglenelega dela stenja pri goreči sveči, petrolejki: ob svečnik je položil utrinjač
SSKJ²
utrínjati -am nedov. (í)
1. odstranjevati ogorek: utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare otresati
// ugašati: utrinjati petrolejke
2. knjiž., ekspr. govoriti, pripovedovati: utrinjati dovtipe, šale; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal
    utrínjati se 
    1. navadno s prislovnim določilom nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrinjajo zvezde / med grmovjem so se utrinjale kresnice / plameni so se utrinjali v noč
    // v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven: v daljavi se utrinjajo bliski; ekspr. med drevjem se utrinjajo čudne postave / ekspr. izpod brkov se mu utrinja posmeh
    2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: rosne kaplje se utrinjajo v soncu / oči se jim utrinjajo od navdušenja
    3. ekspr. padati, kapljati: po licih se ji utrinjajo solze / kaplje se utrinjajo z vej
    4. ekspr. pojavljati se v zavesti: utrinjajo se mu različne misli; drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki
    ●     ekspr. pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti spominja se jih; ekspr. vprašanje se jim vedno znova utrinja postavlja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utríp -a m (ȋ)
1. vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov: utrip kril; utrip z vekami / utrip trepalnic
2. širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: otipati, zaznati utrip; hiter, neenakomeren utrip / srčni utrip
● ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala je glede na svoja čustva
// razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: šteti utripe; enakomerni utripi žile
3. v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna pojavitev in prenehanje česa: utripi svetlobe med drevjem / utripi plamenov
4. ekspr., s prilastkom potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost: začutiti utrip resničnega življenja; vsakodnevni delovni utrip; živahen kulturni utrip mesta; utrip svobodne misli / čutil je pravi utrip časa
SSKJ²
utripálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na utripanje: utripalna svetilka / utripalno gibanje
SSKJ²
utripálka -e ž (ȃ)
avt. luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje; smerni kazalec: utripalke na avtomobilu ne delujejo; voznik je vključil levo utripalko
SSKJ²
utripálnica -e ž (ȃ)
anat. žila, ki odvaja kri od srca; odvodnica, arterija: krvavitve iz utripalnic; zožitev in zamašitev utripalnic / ledvična utripalnica
SSKJ²
utrípanje -a s (ī)
glagolnik od utripati: utripanje vek / čutiti utripanje žile / utripanje svetlobe / utripanje svetilnika
SSKJ²
utrípati -am in -ljem nedov. (ī)
1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe: kobilica utripa s krili; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo
2. navadno v zvezi z žila širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa; pren., ekspr. mesto utripa v običajnem ritmu
3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati: svetloba utripa / po stenah so utripale sence
♦ elektr. električni tok utripa
// dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe: lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde
4. prižigati se in ugašati: luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa
5. knjiž., ekspr. pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo: v njem je utripala ena sama misel
● ekspr. v mestu je utripalo življenje je bilo zelo živahno, razgibano; ekspr. življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine obstajalo
    utripajóč -a -e:
    utripajoča lučka; utripajoča svetloba; utripajoče srce
    ●     utripajoča rumena luč svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi križišče
    ♦     astron. utripajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči
SSKJ²
utrípen -pna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na utrip: utripna značilnost
♦ med. utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom
SSKJ²
utripljáj -a m (ȃ)
utrip: utripljaj trepalnic / utripljaj srca
SSKJ²
utrípniti -em dov. (í ȋ)
1. narediti malo zaznaven, rahel gib: utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
2. navadno v zvezi z žila razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu je močneje utripnila
3. za kratek čas se pojaviti in prenehati: izza gora je utripnila svetloba
4. prižgati se in ugasniti: svetilnik je utripnil po točno določenem času
SSKJ²
utŕjati -am nedov. (ŕ)
knjiž. utrjevati: utrjati breg, nasip / utrjati prijateljske vezi med državami / to prepričanje se čedalje bolj utrja / utrjati znanje
SSKJ²
utŕjenost -i ž (ŕ)
lastnost, značilnost utrjenega: utrjenost cestišča / utrjenost mesta, postojanke / utrjenost telesa; utrjenost proti boleznim / utrjenost znanja
SSKJ²
utrjeválec -lca [utərjevau̯ca tudi utərjevalca] m (ȃ)
kdor kaj utrjuje: utrjevalci cestišča in tlakovalci / korenine dreves so najboljši utrjevalci bregov
♦ obrt. sredstvo, ki se nanese na (mokre) lase ali pričesko, da je ta bolj trajna, obstojna; teh. sredstvo za utrjevanje veziv; um. sredstvo za utrjevanje materiala pri restavriranju
SSKJ²
utrjeválen -lna -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na utrjevanje: utrjevalni material / utrjevalna dela na fronti / utrjevalne vaje
    utrjeválno prisl.:
    šport utrjevalno deluje na telo
SSKJ²
utrjeválo -a s (á)
priprava za utrditev, pritrditev česa: ribiška palica z utrjevalom za kolesce
SSKJ²
utrjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od utrjevati: utrjevanje bregov ob potoku; utrjevanje cestišča / utrjevanje zavzetih položajev / utrjevanje površine jekla / utrjevanje telesa; utrjevanje rastlin proti pozebi / utrjevanje prijateljstva / utrjevanje oblasti / utrjevanje znanja
SSKJ²
utrjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrjevati cestišče; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem
// z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo: utrjevati gradove / utrjevati mejo z bunkerji / vojaki so utrjevali položaje
2. z določenim postopkom delati kaj bolj trdno: smučarsko progo še utrjujejo / utrjevati površino jekla / utrjevati robove platnic
3. delati, da je kaj trdno nameščeno: utrjevati podpornike z zagozdami
4. delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z redno telovadbo utrjevati mišice; utrjevati si roke / utrjevati lasišče z masažo
5. delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: delo na svežem zraku ga utrjuje; utrjevati se s plavanjem
// delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: življenje ga je utrjevalo / utrjevati svojo duševno moč; utrjevati si voljo
6. delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrjevati gospodarstvo; utrjevati organizacijo, stranko
7. delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrjevati oblast; utrjevati si svoj položaj / utrjevati ugled društva / utrjevati zdravje
8. delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrjevati delovno disciplino; utrjevati mir, prijateljstvo; vezi med njimi se vse bolj utrjujejo
9. delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume; njeno upanje se utrjuje / utrjevati svoje prepričanje / utrjevati narodno zavest
// v zvezi z v delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrjevati koga v dvomu, predsodkih
10. knjiž. uveljavljati: utrjevati novo filozofijo; te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi / raba utrjuje tuje izraze
♦ ped. utrjevati učno snov z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrjevati delati, da se kaj trdi, strdi; um. utrjevati površino (materiala) s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna, obstojna
    utrjeváti se voj.
    nameščati, razporejati se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urejati za obrambo: vojaki se utrjujejo na položajih
SSKJ²
utrníti in utŕniti -em, tudi utŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ)
1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
// ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
● knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt
2. star. otreti, obrisati1: utrniti pot s čela; utrniti si solzo
    utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se
    1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti
    // ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati
    2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo
    3. ekspr. pasti1, kaniti1: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja
    4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je
    ●     ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je
    utŕnjen -a -o:
    utrnjena sveča; luči so že utrnjene
SSKJ²
utrpéti -ím dov., tudi utŕpel (ẹ́ í)
1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj evrov bo že vsak utrpel
2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega: četa je utrpela velike izgube; utrpeti precejšnjo škodo; publ. utrpeli so različne nevšečnosti imeli
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: utrpeti ponižanje; moštvo je utrpelo poraz je bilo poraženo; v nesreči je utrpela hude poškodbe se je hudo poškodovala / knjiž. organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi prenese, zdrži
SSKJ²
utrpévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat utrpeti: težko so utrpevali tolikšne vsote / utrpevati ponižanja
SSKJ²
utrudíti in utrúditi -im dov. (ī ú ū)
1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice
3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi
// povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov
    utrudíti se in utrúditi se
    1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi
    2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi
    ●     ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal
    ♦     agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
    utrújen -a -o
    1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen
    2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled
    ♦     kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
utrudljív -a -o prid. (ī í)
ki utruja, utrudi: utrudljiv poklic; utrudljiva hoja / utrudljiva pot / utrudljiva polemika / utrudljiva enoličnost
// ki se (hitro) utrudi: utrudljiv človek, organizem; biti hitro utrudljiv
SSKJ²
utrudljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost utrudljivega: utrudljivost enoličnega govorjenja / utrudljivost dneva / bolnikova oslabelost se kaže v utrudljivosti / hitra duševna utrudljivost
● ekspr. govornik je do utrudljivosti ponavljal eno in isto zelo dolgo, vztrajno
SSKJ²
utrújanje -a s (ú)
glagolnik od utrujati: dolga vožnja povzroča hitrejše utrujanje voznika / strategija utrujanja sovražnika
♦ rib. utrujanje ribe faza športnega ribolova, pri kateri se z izmeničnim potegovanjem in popuščanjem vrvice zmanjšuje odpor zapete ribe
SSKJ²
utrújati -am nedov. (ú)
1. povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: pretirano delo utruja; dolga hoja ga utruja; bolnika ne bi smeli preveč utrujati / utrujati konje z galopom
2. povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: močna svetloba utruja oči; utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem
3. povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja / utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi
// povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: utrujati bralca z dolgimi opisi narave; ne mislim vas utrujati s podrobnostmi
    utrújati se 
    zaradi dalj časa trajajoče čezmerne telesne, duševne dejavnosti prihajati v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: star je in noče se utrujati; žival se je hitro utrujala / duševno in telesno se utrujati
    utrujajóč -a -e:
    govoriti z utrujajočim glasom; utrujajoč kašelj; utrujajoča enoličnost; celodnevna vožnja je bila utrujajoča; prisl.: utrujajoče razpravljati
SSKJ²
utrújenec -nca m (ú)
ekspr. utrujen človek: pomagati utrujencem na pohodu / življenjski utrujenci in naveličanci
SSKJ²
utrújenost -i ž (ú)
stanje utrujenega človeka: utrujenost nastopi, se pojavi, poneha; začutiti utrujenost; od utrujenosti ne more zaspati; zaradi utrujenosti hoditi počasneje; prijetna, velika, ekspr. smrtna utrujenost; kazati znake utrujenosti / duševna, telesna utrujenost / mišična utrujenost; živčna utrujenost; čutiti utrujenost v nogah
♦ teh. utrujenost kovine, materiala stanje kovine, materiala, ko zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
SSKJ²
utrújenosten -tna -o prid. (ú)
nanašajoč se na utrujenost: vzrok utrujenostnega stanja
♦ strojn. utrujenostni lom (strojnega dela) lom (strojnega dela) zaradi utrujenosti materiala
SSKJ²
utrujeválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. ki utruja: utrujevalna taktika
SSKJ²
utŕžek -žka m (ȓ)
knjiž. odtegljaj, odbitek: utržek od plače
SSKJ²
utŕžen -žna -o prid. (r̄)
papir., navadno v zvezi utržna dolžina dolžina prosto obešenega papirnatega traku, pri kateri se ta zaradi lastne mase utrga:
SSKJ²
utŕžiti -im dov. (r̄)
knjiž. iztržiti: s prodajo pridelkov so veliko utržili
SSKJ²
útva -e ž (ū) knjiž.
1. (velika) divja raca: utva plava po jezeru
2. galeb: nad ladjo sta letali dve utvi
SSKJ²
utvára -e ž (ȃ)
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, je samo utvara; ekspr. predajati se utvaram / ekspr. živeti v utvari
● ekspr. ne delaj si utvar o njem ne predstavljaj si ga boljšega, kot je
SSKJ²
utvárjati si -am si nedov. (á)
knjiž. domišljati si: utvarja si, da zmore vse / ne utvarjam si, da bomo ta problem hitro rešili
SSKJ²
uvajálec -lca [uvajau̯ca in uvajalca] m (ȃ)
kdor koga ali kaj uvaja: uvajalec novincev / uvajalec novega umetnostnega izraza
SSKJ²
uvajálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uvajanje: uvajalni postopek / uvajalni seminar za nove delavce
SSKJ²
uvájanje -a s (ā)
glagolnik od uvajati: uvajanje delavcev, novincev; uvajanje v delo / uvajanje cenejših materialov; uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo / uvajanje oseb v zgodbo / uvajanje plinov v vodo
● obred uvajanja pri nekaterih prvotnih ljudstvih obredno sprejemanje mladih med odrasle
SSKJ²
uvájati -am nedov. (ā)
1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov
2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
// odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave
5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
♦ jezikosl. veznik da uvaja odvisni stavek; kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi
    uvajajóč -a -e:
    uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
SSKJ²
úvala -e ž (ȗ)
geogr. podolgovat zaprt svet, navadno manjši od kraškega polja, z neravnim, navadno vrtačastim dnom: obdelana zemlja v uvalah
SSKJ²
uváljati -am dov., tudi uvaljájte; tudi uvaljála (á)
1. z valjanjem spraviti v kaj: uvaljati seme v zemljo
♦ metal. uvaljati žično mrežo v steklo; usnj. uvaljati olje v kožo
2. z valjanjem zravnati, poravnati, potlačiti: uvaljati navoženi pesek, zemljo / uvaljati igrišče z valjarjem
● uvaljati sveče iz domačega voska nekdaj narediti jih z valjanjem rahlo ogretega voska
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uvár -a m (ȃ)
metal. del osnovnega materiala, ki se pri varjenju stali: uvar in navar
SSKJ²
uvaríti -ím dov., uváril (ī í)
teh. z varjenjem vdelati: uvariti ploščo v odprtino
SSKJ²
uvážanje -a s (ȃ)
glagolnik od uvažati: uvažanje računalnikov, žita; uvažanje iz Avstrije
SSKJ²
uvážati -am nedov. (ȃ)
kupovati blago v drugi državi: uvažati električno energijo; uvažati meso, stroje; uvažati iz Japonske; uvažati in izvažati / ekspr.: uvažati delovno silo; pren. uvažati tujo miselnost
♦ ekon. uvažati kapital delati, da se v državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja nalaga kapital iz drugih držav
SSKJ²
uvaževánje -a s (ȃ) zastar.
1. upoštevanje: uvaževanje dokumentov
2. spoštovanje: v občevanju kazati komu posebno uvaževanje
SSKJ²
uvaževáti -újem nedov. (á ȗ) zastar.
1. upoštevati kaj, ozirati se na kaj: pri oceni uvaževati tudi vestnost / uvaževati prepoved, razmere
2. ceniti1, spoštovati: uvažujem vas, ker ste nadarjen človek
    uvaževáje :
    sestaviti gledališki spored, uvaževaje vzgojni in zabavni namen gledališča
    uvažujóč -a -e:
    uvažujoče pisanje
    uvaževán -a -o:
    uvaževana rodbina; premalo uvaževana dejstva
SSKJ²
uvédba tudi uvêdba -e ž (ẹ̑; ȇ)
glagolnik od uvesti: uvedba novih strojev / uvedba demokracije, samoupravljanja / uvedba preiskave
SSKJ²
uvedríti se -ím se dov., uvédril se; uvedrèn (ī í) star.
1. postati veder, dobro razpoložen: ko je to slišal, se je uvedril
2. zvedriti se: proti večeru se je uvedrilo
SSKJ²
uvél in uvèl -éla -o [uveu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́)
1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca
2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica
3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota
● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
    uvélo prisl.:
    uvelo viseči listi; 
prim. uveniti
SSKJ²
uveljavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uveljaviti: prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic / uveljavitev slovenščine na vseh področjih / odločna uveljavitev sklepa, zahteve; uveljavitev pravice s silo, tožbo / gospodarska, umetniška uveljavitev
SSKJ²
uveljáviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila
2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila
4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v računalništvu
// narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine
5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti
    uveljáviti se 
    1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini
    2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena / ta literarna smer se ni uveljavila
    uveljávljen -a -o:
    uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno
SSKJ²
uveljavítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na uveljavitev: uveljavitveni pogoji / uveljavitvena sla
SSKJ²
uveljávljanje -a s (á)
glagolnik od uveljavljati: postopno uveljavljanje novih vrednot / uveljavljanje izdelkov na tujem tržišču / uveljavljanje slovenščine v računalništvu / uveljavljanje novih načel; uveljavljanje lastne volje / uveljavljanje pravice s sodiščem / uveljavljanje v družbi / široko uveljavljanje elektronike v industriji
SSKJ²
uveljávljati -am nedov. (á)
1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljavljati svoje mnenje; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri
2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: uveljavljati zdravstveno kulturo / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu
3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose
4. delati, da se kaj kje uporablja: uveljavljati slovenščino na vseh področjih
// delati, da se kaj začne splošno uporabljati: uveljavljati nova poimenovanja; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje
5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi
● knjiž. bela barva še bolj uveljavlja njene oblike poudarja; publ. število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču izkoriščati, izrabljati; uveljavljati svoj vpliv vplivati
♦ pravn. uveljavljati odškodninski zahtevek
    uveljávljati se 
    1. pridobivati si veljavo, ugled: uveljavljati se v športu, znanosti; uveljavljati se kot organizator, umetnik / tovarna se uveljavlja tudi v tujini; opera se vse bolj uveljavlja
    2. nav. ekspr. postajati znan, pomemben: prireditev se hitro uveljavlja; nova glasbena smer se šele uveljavlja
    uveljavljajóč -a -e:
    uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati samega sebe; uveljavljajoči se glasbenik
    uveljávljan -a -o:
    strokovna načela so dosledno uveljavljana
SSKJ²
uveljávljenje -a s (ȃ)
glagolnik od uveljaviti: uveljavljenje novih pravil / uveljavljenje pravice, zahteve s silo, sodiščem / politično, umetniško uveljavljenje koga
SSKJ²
uvélost -i ž (ẹ́)
stanje uvelega: uvelost listov, rož / ekspr. zgodnja uvelost te ženske ga je presenetila
♦ agr. glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi zamašenosti žil venejo
SSKJ²
uvenélost -i ž (ẹ́)
stanje uvenelega: uvenelost šopka / ekspr. uvenelost ustnic
SSKJ²
uvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati (u)vel: vrtnice rade uvenijo / ekspr. obraz ji je uvenel
// ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota, slava kmalu uveni
    uvenèl in uvenél -éla -o:
    uvenelo cvetje
SSKJ²
uvéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄)
postati (u)vel: narcise hitro uvenejo / ekspr. od skrbi in lakote ji je obraz uvenel
// ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota hitro uvene
    uvénjen -a -o
    uvenel: uvenjen cvet; 
prim. uvel, uveneti
SSKJ²
uvéra -e ž (ẹ̑)
zastar. verovanje: razširjena je bila uvera, da mrtvi hodijo nazaj; uvere in vraže / ljudske uvere
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uvériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
zastar. prepričati: uveriti koga o čem / kar so videli, jih je uverilo / uveril se je, da ga ni doma
    uvérjen -a -o:
    trdno uverjen človek; uverjen je, da ima prav
SSKJ²
uvérjati -am nedov. (ẹ́)
zastar. prepričevati: uverjati koga o resničnosti trditve; uverjati koga, da ni prepozno
● zastar. tukaj sem proti svoji volji, uverjam vas zagotavljam vam
SSKJ²
uvérjenost -i ž (ẹ̑)
zastar. prepričanost: njegova uverjenost se je okrepila; uverjenost koga v kaj, o čem / govoriti z veliko uverjenostjo
SSKJ²
uvertúra -e ž (ȗ)
1. glasb. uvodni instrumentalni stavek k večjemu odrskemu, vokalnemu glasbenemu delu: igrati, poslušati uverturo; uvertura opere, k operi / operna uvertura
// takemu stavku podobna orkestralna skladba: prva točka koncertnega programa je bila uvertura / koncertne uverture
2. knjiž., ekspr. uvod: uvertura k razpravi / uverturo v zbirko sestavlja šest balad / uvertura spopada uvodni del
SSKJ²
uvêsti1 uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é)
1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo
// seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave
2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo
3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvesti računalnike v izobraževalne ustanove / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti
4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje / publ. uvesti stroge varnostne ukrepe
// narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti
// odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo
5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode
6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne
● knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž. hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje
♦ kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko
    uvedèn -êna -o:
    ta izraz je bil uveden šele pred kratkim; dekle je v delo dobro uvedeno
SSKJ²
uvésti2 uvézem in uvêsti uvêzem dov. (ẹ́; é)
1. z vezenjem narediti: uvesti grb, začetnici; uvesti rože v prt; uvesti s svilo, z zlatom
2. z vezenjem okrasiti: uvesti blazino, pregrinjalo; uvesti pletenino z biseri
    uvézen -a -o in uvezèn -êna -o:
    uvezeni okraski
SSKJ²
uvézati in uvezáti uvéžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vezanjem pritrditi v kaj: uvezati deblo v sredo splava / uvezati ogredje
2. obrt. zalepljene, sešite dele spojiti s platnicami in hrbti: uvezati letnik revije / uvezati knjigo v platnice
// z dodatno vezavo vključiti v kaj: uvezati zavihek na notranjo stran platnice
    uvézan -a -o:
    spredaj in zadaj sta uvezana dva lista kartonskega papirja; uvezane pole
SSKJ²
uvezenína -e ž (í)
zastar. uvezen lik, okrasek: obleka s cvetličnimi uvezeninami
SSKJ²
uvéžbanost -i ž (ẹ̑)
knjiž. izurjenost: uvežbanost orkestra / to zahteva veliko uvežbanost
SSKJ²
uvéžbati -am dov. (ẹ̑) knjiž.
1. izuriti: uvežbati orkester; dobro, hitro se uvežbati / uvežbati športnika strenirati / uvežbati telo
2. izuriti se v čem, dobro se naučiti česa: uvežbati gibe, nastop, vožnjo / uvežbati himno, predstavo / uvežbati hitrost
    uvéžban -a -o:
    uvežban korak; skupina je uvežbana; prisl.: uvežbano se gibati
SSKJ²
uvíd -a m (ȋ)
glagolnik od uvideti: uvid zmote / te skrivnosti presegajo umski uvid / knjiga omogoča uvid v bistvo problema
SSKJ²
uvídeti -im dov. (í ȋ)
knjiž. jasno spoznati, dojeti: uvideti resnico, zmoto; uvideti upravičenost zahteve; uvidel je, da ne bo uspel
    uvidévši zastar.:
    uvidevši, da je sogovornik naveličan, je umolknil
SSKJ²
uvidévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od uvidevati: uvidevanje novih možnosti; uvidevanje resnice
SSKJ²
uvidévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. jasno spoznavati, dojemati: uvidevati svoje napake, nove rešitve; vse bolj uvidevajo, da načrt ni uresničljiv
    uvidevajóč -a -e:
    uvidevajoč lastne napake, je postal prizanesljivejši; težko uvidevajoč človek
SSKJ²
uvidéven -vna -o prid., uvidévnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva: uvideven človek; biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga
// ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega: uvideven molk; uvidevna prizanesljivost
2. knjiž. preudaren, pameten: kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval
    uvidévno prisl.:
    uvidevno umolkniti
SSKJ²
uvidévnost -i ž (ẹ́)
1. sposobnost koga, da kaj jasno spozna, dojame: duševni bolnik je brez prave uvidevnosti / uvidevnost za dokaze, razloge / narediti po svoji uvidevnosti
2. lastnost, značilnost uvidevnega človeka: hvaliti, poznati uvidevnost koga / biti komu hvaležen za uvidevnost
SSKJ²
uvíhati -am dov. (í)
zavihati navznoter: uvihati ustnico; rob posode se uviha / polž uviha tipalnice
    uvíhan -a -o:
    uvihan rob
    ♦     arheol. uvihano ustje posode
SSKJ²
uvíhniti -em dov. (í ȋ)
1. zavihniti navznoter: uvihniti rob / uvihniti navzdol, navznoter
2. knjiž. odnehati, odstopiti: kljub neuspehu ni uvihnil
    uvíhnjen -a -o:
    uvihnjen rob
SSKJ²
uvíjanje -a s (í)
glagolnik od uvijati: uvijanje šibe / uvijanje vijakov
SSKJ²
uvíjati -am nedov. (í)
1. z vitjem delati uporabno za ovijanje, vezanje: uvijati vrbovo šibo; z vsako roko uvijati v drugo smer
2. z vrtenjem spravljati v kaj: uvijati žarnico; uvijati vijake v les / uvijati papir v pisalni stroj
3. zavijati, zvijati navznoter: te živalice plavajo tako, da hitro uvijajo rep; lasje so se ji začeli uvijati
// z vitjem spravljati v kaj: uvijati pisano nit v prejo
4. knjiž. kriviti, upogibati: veter uvija drevesa; uvijati palico; uvijati se sem in tja / hrbet se uvija ob naslonjalu
● knjiž. vsakega uvija, kakor hoče si ga podreja; knjiž. uvijati se pred kom izgovarjati se, izmikati se
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uvíti uvíjem dov. (í)
1. z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje: uviti leskovo šibo
2. z vrtenjem spraviti v kaj: uviti vijak v les / uviti zamašek v steklenico; deli cevi se dajo uviti drug v drugega
3. zaviti, zviti navznoter: polh uvije rep; lasje so se ji uvili
4. knjiž. ukriviti, upogniti: veter je uvil drevo; uviti palico / uviti hrbet; uviti se nazaj / ekspr. leta so ga uvila k zemlji
● knjiž. rad bi ga uvil po svojem kopitu si ga podredil; star. letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila spravilo v stisko, težave; ekspr. cesta se uvije v dolino Krke vijoč se pride, pripelje
    uvít -a -o:
    uviti rogovi kozla; v les uvit vijak
SSKJ²
uvléčen -čna -o prid. (ẹ̑)
mont., v zvezi uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom:
SSKJ²
uvléči uvléčem dov., uvléci uvlécite in uvlecíte; uvlékel uvlékla (ẹ́)
z vlečenjem spraviti v kaj: uvleči trebuh / letalo je uvleklo kolesa
    uvléčen -a -o:
    na tem mestu je koža uvlečena
SSKJ²
uvòd -óda m (ȍ ọ́)
1. kar naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo: ker ni našel boljšega uvoda, je začel govoriti o vremenu / povedati nekaj besed za uvod / le počakajte, to dejanje je šele uvod; njen krik je bil uvod v splošen pretep
// govorjenje, besedilo, ki naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo: po obširnem uvodu je končno izrekel prošnjo; ta študija je uvod k filmu, v film / narediti kratek uvod
2. del govora, besedila, v katerem se napove predmet, namen, določijo osnovni pojmi: uvod sem že napisal, prebral; uvod članka, pesmi
3. v zvezi z v kar uvaja v kako vedo, dejavnost: uvod v filozofijo, matematiko / izšla je knjiga Uvod v računalništvo
SSKJ²
uvóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na uvod: uvodni pogovori državnikov; uvoden in sklepen / uvodni govor, referat; uvodne teze; uvodna pojasnila / napisati knjigi uvodno besedo
// ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu: uvodni odstavek, prizor; uvodni takti skladbe; uvodna pesem zbirke / uvodni članek uvodnik; delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest / knjiž. uvodna jed predjed
♦ pravn. uvodni zakon zakon, s katerim se uvede kak drug zakon
SSKJ²
uvódnica -e ž (ọ̑)
knjiž. uvodna pesem: pesem je uvodnica celega ciklusa
SSKJ²
uvódničar -ja m (ọ̑)
pisec uvodnikov: uvodničar znanega časopisa; uvodničar in komentatorji / časopisni uvodničar
SSKJ²
uvódnik -a m (ọ̑)
članek o dnevno pomembni temi, ki izraža stališče uredništva in se objavi na začetku časopisa, revije, navadno tiskarsko poudarjen: napisati, objaviti uvodnik; naslov uvodnika / časopisni uvodnik
SSKJ²
uvódnikar -ja m (ọ̑)
star. uvodničar: uvodnikar časopisa Jutro
SSKJ²
uvódoma prisl. (ọ̑)
knjiž. za uvod, v uvodu: uvodoma je govoril predsednik; uvodoma opisati, pojasniti / kot smo uvodoma že omenili, je položaj zelo težek na začetku
SSKJ²
uvòj -ôja m (ȍ ó)
knjiž. zavoj navznoter: spiralni uvoji so v bizantinski umetnosti pogosti
SSKJ²
uvòz -ôza m (ȍ ó)
1. kupovanje blaga v drugi državi: odobriti uvoz nafte; uvoz iz Kanade / publ. uvoz in izvoz tehnologije / publ. blago iz uvoza uvoženo blago
♦ ekon. intervencijski uvoz
// količina blaga, kupljenega v drugi državi: uvoz narašča; uvoz v vrednosti milijon dolarjev
2. kraj, prostor, kjer se vozi v kaj: asfaltiran uvoz k hiši, v garažo; zapeljati skozi uvoz, v uvoz; uvozi in izvozi na avtomobilski cesti
3. glagolnik od uvoziti 2: uvoz vlaka na postajo
SSKJ²
uvózen1 -zna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na uvoz 1: uvozno blago / uvozno podjetje / uvozna luka / uvozne omejitve; uvozno dovoljenje / uvozna carina; uvozno-izvozna trgovina
SSKJ²
uvózen2 in uvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
nanašajoč se na uvoz 2: zapeljati skozi uvozna vrata / uvozna cesta
♦ žel. uvozni signal signal, ki dovoljuje ali prepoveduje uvoz vlaka na postajo
SSKJ²
uvozíšče -a s (í)
knjiž. kraj, prostor, kjer se vozi v kaj; uvoz: zapeljati na uvozišče
SSKJ²
uvozíti uvózim dov. (ī ọ́)
1. kupiti blago v drugi državi: uvoziti avtomobil, knjigo, nafto; država bo pšenico morala uvoziti / publ. uvoziti tehnologijo, znanje / ekspr. nogometaše so uvozili; pren. uvoziti tujo ideologijo
♦ ekon. uvoziti kapital narediti, da se v kaki državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja naloži kapital iz drugih držav
2. žel. pripeljati (na postajo): vlak bo uvozil po drugem tiru
3. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo delovanja: dobro, pravilno uvoziti avtomobil / uvoziti motor, stroj uteči
4. z vožnjo, vajo narediti, da postane kdo sposoben, vajen vožnje: konja ne uvoziš v enem dnevu
// z vožnjo narediti, da postane kaj uporabno: uvoziti pot
    uvóžen -a -o:
    dobro, pravilno uvožen avtomobil; uvoženo blago
SSKJ²
uvóznica -e ž (ọ̑)
država, dežela, ki uvaža: uvoznica lesa, nafte / država uvoznica
SSKJ²
uvóznik -a m (ọ̑)
kdor se ukvarja z uvozom: to podjetje je uvoznik; uvozniki nafte, žita; uvozniki in izvozniki / publ. uvoznik kapitala
SSKJ²
uvoznína -e ž (ī)
star. uvozna carina: plačati uvoznino
SSKJ²
uvózniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na uvoznike: uvozniški posli / uvozniško podjetje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
uvremeníti se -ím se dov., uvreménil se (ī í)
nav. 3. os., nar. zahodno spremeniti se iz slabega, nestalnega vremena v lepo, ustaljeno: po prvem jesenskem deževju se je uvremenilo
SSKJ²
uvrstítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uvrstiti: uvrstitev starih stvari med nove je povzročila zmedo / uvrstitev pesmi v zbirko / uvrstitev igre na spored / uvrstitev izdelka v najboljši razred / veseliti se uvrstitve v reprezentanco
// šport. kar je določeno z mestom, na katero se kdo uvrsti: doseči dobro uvrstitev; z zmago si je moštvo popravilo uvrstitev
SSKJ²
uvrstíti -ím dov., uvŕstil (ī í)
1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod
2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam
// narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto
3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino
4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri
// narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce
5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete
    uvrstíti se 
    1. priti v kako vrsto, skupino: vstala sta in se uvrstila med plesalce / v sprevodu se je uvrstil poleg mene
    // postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: plesalci so se uvrstili v četvorko; uvrstiti se v sprevod
    // priti v vrsti na kako mesto: za njima so se uvrstili gostje
    2. priti v kak sestav, postati del kake celote: uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih
    3. postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti se med razvite države; uvrstiti se med sodelavce časopisa
    4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto: naša popevka se je uvrstila na drugo mesto; uvrstiti se za tujimi tekmovalci / uvrstiti se med deset najboljših dobiti, doseči eno od prvih desetih mest
    // šport. z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj: uvrstil se je na peto mesto; uvrstiti se v finale / od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset
    uvrščèn -êna -o:
    biti uvrščen na drugo mesto; na spored uvrščene klasične drame; sam.: slabše uvrščeni niso navedeni
SSKJ²
uvŕščanje -a s (ŕ)
glagolnik od uvrščati: določiti merila za uvrščanje stvari v skupine / uvrščanje domačih del v spored
SSKJ²
uvŕščati -am nedov. (ŕ)
1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine
2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
// delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino
4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
// delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike
5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge
    uvŕščati se 
    1. prihajati v kako vrsto, skupino: opazil je, da se nekateri uvrščajo za malico že drugič
    // postavljati se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: igralci, plesalci se uvrščajo v četvorke; vojaki se uvrščajo v bojni red / uvrščati se v vrsto
    // prihajati v vrsti na kako mesto: gostje so se uvrščali za gostiteljema
    2. prihajati v kak sestav, postajati del kake celote: uvrščati se v seznam prosilcev za stanovanje
    3. postajati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: ta država se uvršča med največje pridelovalke kave; med naše sodelavce se uvrščajo vedno novi ljudje
    4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobivati, dosegati kako mesto: ta plošča, popevka se vse pogosteje uvršča na prva mesta / naši tekmovalci, učenci se navadno uvrščajo v najboljšo skupino
    uvrščajóč -a -e:
    uvrščajoč kmete v posebno kategorijo, so vzbujali začudenje; ljudje, uvrščajoči se v sprevod, so molčali
SSKJ²
uvrščeváti -újem nedov. (á ȗ)
star. uvrščati: uvrščevati v pratike poučne članke / uvrščevati pojave, predmete v ustrezne skupine / uvrščevati telesa v trdna, tekoča in plinasta
SSKJ²
uvŕtati se -am se dov. (r̄)
z vrtanjem priti v kaj: ličinke se uvrtajo v les / ekspr. uvrtati se v miselnost koga
    uvŕtati 
    izvrtati: uvrtati predor v skale
SSKJ²
úvula -e ž (ȗ)
anat. jezičasti podaljšek mehkega neba; jeziček: uvula je vneta
SSKJ²
uvuláren -rna -o prid. (ȃ)
jezikosl. tvorjen z jezičkom: uvularni r
SSKJ²
uzadovoljíti -ím dov., uzadovóljil (ī í)
zastar. zadovoljiti: pohvala ga je uzadovoljila / oblast je uzadovoljila ljudstvo
    uzadovoljèn -êna -o:
    biti uzadovoljen
SSKJ²
uzakonítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od uzakoniti: uzakonitev večinskega volilnega sistema
SSKJ²
uzakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
♦ pravn. uzakoniti zakonski predlog
    uzakónjen -a -o:
    uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja
    ♦     pravn. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni
SSKJ²
uzakónjati -am nedov. (ọ́)
1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov
// z zakonom priznavati ali dovoljevati: nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast
2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ. objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo določa, je vzrok
♦ pravn. uzakonjati zakonske predloge
SSKJ²
uzakónjenje -a s (ọ̑)
glagolnik od uzakoniti: uzakonjenje šolske obveznosti / uzakonjenje nove oblasti / uzakonjenje pravopisnih pravil
SSKJ²
uzakonjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjevati nove obveznosti, pravice; s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča
// z zakonom priznavati ali dovoljevati: tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast
2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke
♦ pravn. uzakonjevati zakonski predlog
SSKJ²
uzánca -e ž (ȃ) nav. mn.
1. pravn. ustaljen običaj, navada v poslovanju: držati se uzanc; poslovati po uzancah; mednarodne uzance / bančne, blagovne, trgovske, turistične uzance / poslovne uzance
// zbrani in sistematizirani zapisi takih običajev, navad: izdati, objaviti uzance; zbornik uzanc / posebne za posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezno vrsto blaga, splošne uzance za vse gospodarske dejavnosti
2. knjiž. ustaljene navade, pravila kake dejavnosti: poklicne uzance / ta pisatelj zavestno krši pisateljske uzance
SSKJ²
uzavéstiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti: uzavestiti kako idejo, izraz; uzavestiti komu drugačna načela
// narediti, povzročiti, da se kdo česa zave: uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca
2. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: uzavestiti bralce, ljudi
    uzavéstiti se 
    postati zaveden: narod se je uzavestil
    uzavéščen -a -o:
    to dogajanje v ljudeh še ni uzaveščeno
SSKJ²
uzavéščati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. delati, povzročati, da postane kaj sestavina zavesti: uzaveščati nove ideje; knjižni jezik je treba ljudem uzaveščati
    uzavéščati se 
    postajati zaveden: narodnostno se uzaveščati
SSKJ²
úzda -e ž (ū)
priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo
● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladati
♦ navt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom
SSKJ²
úzdati -am nedov. (ȗ)
1. nadevati, nameščati uzdo: uzdati konja, mulo
2. zadrževati z uzdo: vozniki so previdno spuščali vozove po klancu in uzdali konje; pren. uzdati samega sebe
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
úzdje -a s (ū)
knjiž. uzda: nadeti konju sedlo in uzdje
SSKJ²
úzi -ja m (ȗ)
izraelska avtomatska brzostrelka: izstreliti več rafalov iz uzija; vojaki z uziji / devetmilimetrski uzi; uzi z dušilcem / brzostrelka uzi
SSKJ²
uzíbati tudi uzibáti -ljem in -am, in uzíbati -ljem in -am dov. (í á í; í)
knjiž. zazibati: uzibati otroka v spanje
SSKJ²
uzímiti -im dov. (í ȋ)
agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: uzimiti sadje, zelenjavo; uzimiti v klet; uzimiti na prostem
♦ čeb. uzimiti čebele, panj
SSKJ²
uzímljenje -a s (ȋ)
glagolnik od uzimiti: uzimljenje sadja
SSKJ²
uzimovánje -a s (ȃ)
glagolnik od uzimovati: uzimovanje zelenjave / uzimovanje čebel
SSKJ²
uzimováti -újem nedov. (á ȗ)
agr. delati, da prihaja kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: uzimovati zelenjavo
♦ čeb. uzimovati čebele
SSKJ²
uzlovóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
zastar. vznejevoljiti: pikre besede so ga uzlovoljile
    uzlovóljen -a -o:
    uzlovoljen človek; oditi uzlovoljen
SSKJ²
úzmati -am nedov. (ȗ)
star. jemati, krasti: tat uzma; uzmati seno / uzmati hrvaške, slovanske besede jemati, prevzemati
SSKJ²
úzmovič -a m (ȗ)
star. tat, kradljivec: odkriti uzmoviča
SSKJ²
uznojíti -ím dov., uznójil (ī í)
povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je uznojila
    uznojíti se 
    postati znojen, poten: kljub mrazu se je uznojil; pri delu se hitro uznoji
    uznojèn -êna -o:
    priti ves uznojen; uznojeno čelo
SSKJ²
uzo gl. ouzo
SSKJ²
uzréti -èm dov., uzŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. zagledati: uzreti drevo, luč; skozi okno uzreti smešen prizor; ko sta se uzrla, sta si stekla naproti / oko je uzrlo tujca / uzreti priložnost za srečanje; uzreti rešitev
● star. uzreti luč sveta v kmečki hiši roditi se; biti kmečkega rodu
    uzŕt -a -o:
    v ogledalu uzrta podoba
SSKJ²
uzuálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. navaden, običajen: uzualna razlaga / uzualni ljudje
SSKJ²
uzurpácija -e ž (á)
knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev: uzurpacija oblasti, vladanja / uzurpacija kraljestva
SSKJ²
uzurpátor -ja m (ȃ)
knjiž. kdor si nezakonito, nasilno prilasti oblast: upreti se uzurpatorju / uzurpator oblasti
SSKJ²
uzurpátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uzurpatorje: uzurpatorska oblast / uzurpatorsko spreminjanje skupne lastnine v zasebno
SSKJ²
uzurpírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. nezakonito, nasilno si prilastiti: uzurpirati oblast; uzurpirati (si) vodstvo
● knjiž., ekspr. uzurpiral si je moj sedež ga samovoljno zasedel
    uzurpíran -a -o:
    uzurpirane pravice
SSKJ²
úzus -a m (ȗ)
1. knjiž. navada, običaj: mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus
2. jezikosl. splošna raba: pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus / jezikovni, knjižni uzus
SSKJ²
užágati -am dov. (ȃ)
z žaganjem raniti, poškodovati: odmakni se, da te ne užagam
    užágati se 
    zmotiti se pri žaganju: užagati se za nekaj centimetrov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
užalítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od užaliti: pozabiti užalitev
SSKJ²
užalíti in užáliti -im dov. (ī á ā)
1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti
// z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo
2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo
    užalíti se in užáliti se nar. primorsko
    postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost
    ●     zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal
    užáljen -a -o:
    užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr. užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati
SSKJ²
užáljenec -nca m (ȃ)
ekspr. užaljen človek: molk užaljenca
SSKJ²
užáljenka -e ž (ȃ)
ekspr. užaljena ženska: užaljenka je molčala
SSKJ²
užáljenost -i ž (ȃ)
stanje užaljenega človeka: užaljenost ga je minila; premagati, prikrivati užaljenost; molčati iz užaljenosti / povedati z užaljenostjo
SSKJ²
užalostíti -ím dov., užalóstil in užalostíl (ī í)
narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: nezgoda ga je užalostila; užalostiti koga z govorjenjem
    užalostíti se 
    postati žalosten: ko je to izvedel, se je užalostil / ekspr. ob pogledu nanj so se njene oči užalostile
    užaloščèn -êna -o:
    užaloščen človek; oditi užaloščen; prisl.: užaloščeno kaj povedati
SSKJ²
užalóščati -am nedov. (ọ́)
žalostiti: to pomanjkanje volje nas užalošča
SSKJ²
užaloščênost -i ž (é)
stanje užaloščenega človeka: materina užaloščenost
SSKJ²
užaríti -ím tudi užáriti -im dov., užáril (ī í; ā ȃ)
s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: elektrika užari spiralo, žico; kovina se užari
● ekspr. morje se je užarilo v jutranjem soncu postalo rdeče, žareče; ekspr. užariti se od popitega vina postati rdeč, vroč
    užárjen -a -o tudi užarjèn -êna -o:
    užarjeno jeklo
SSKJ²
užêjati -am dov. (ȇ)
povzročiti občutek potrebe po pijači: dolga pot jih je užejala
    užêjati se 
    postati žejen: od vročine, pri delu se užejati
    užêjan -a -o:
    užejan človek; ker je bil užejan, je izpil vse
    ●     ekspr. užejana zemlja dežja, vlage zelo potrebna zemlja
SSKJ²
užéti užánjem dov., nam. užét in užèt (ẹ́ á)
pri žetju raniti, poškodovati: užeti zajca; pazi, da se ne užanješ
SSKJ²
užgáti užgèm dov., užgál (á ȅ) ekspr.
1. močno udariti: užgati fanta; užgati po hrbtu, ustih; užgati po konjih; užgati z bičem, s pestjo
// pog. začeti močno streljati: prislonil je puško in užgal / izza grmovja je užgal mitraljez; topovi so spet užgali po mestu
2. pog., navadno v zvezi z jo hitro oditi, zbežati: užgati jo proti domu; hotel jo je užgati čez plot
● ekspr. užgati pesem vneto, ognjevito zapeti
SSKJ²
užígati -am nedov. (ī ȋ)
ekspr. močno udarjati, tepsti: užigati ujetnika; užigati po hrbtu; užigati z bičem, gumijevko
// pog. močno streljati: strelci spet užigajo po sovražniku; užigati z brzostrelko / topovi užigajo po naselju
● ekspr. godci spet užigajo vneto, ognjevito igrajo
SSKJ²
užítek -tka m (ȋ)
1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru
// kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek
2. pravn. služnostna pravica uporabljati in uživati tujo stvar: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar
// služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka
SSKJ²
užíten -tna -o prid., užítnejši (í ī)
1. primeren, uporaben za uživanje: užitni deli rastlin; meso galebov ni užitno; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe; ostrige in druge užitne školjke; užiten in strupen
2. ekspr. dober, kvaliteten: kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman
● ekspr. fant se ji je zdel lep, užiten prijeten; ekspr. ta film je še danes užiten vreden gledanja
♦ agr. užitna zrelost zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje; bot. užitni smrček; pravn. užitna pravica nekdaj uživalna pravica
SSKJ²
užíti užíjem dov. (í ȋ)
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: danes ni še ničesar užil; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete; s hrano je užil tudi strup zaužil
2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb: svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr. užiti telo, ustnice koga
3. biti deležen česa: užiti čast, sramoto; užil je malo materine ljubezni; v življenju je užil veliko hudega
// imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo: užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil občutil / užiti nekaj lepih dni
● zastar. ves denar je užil sam porabil; knjiž. v tem kraju sem užil mladost preživel
    užíti se zastar.
    naužiti se: užiti se veselega življenja
    užít -a -o:
    užita hrana; užito veselje
SSKJ²
užítje -a s (ī)
zaužitje: užitje strupa
● star. kjer je veliko vpitja, je malo užitja hrane, pijače
SSKJ²
užítkar -ja m (ȋ)
1. pravn. kdor ima pravico užitka: užitkar gozda, hiše
2. nar. preužitkar: na starost je bil užitkar
3. ekspr. kdor teži za uživanjem, užitki: pravi, velik užitkar; užitkarji na jahtah, otokih; avtomobili za užitkarje / adrenalinski, smučarski, vozniški užitkar; gurmanski, kulinarični, vinski užitkar
SSKJ²
užítkarica -e ž (ȋ)
1. pravn. ženska, ki ima pravico užitka: užitkarica zemljišča
2. nar. preužitkarica: ko je prišla snaha v hišo, je stara gospodinja postala užitkarica
3. ekspr. ženska, ki teži za uživanjem, užitki: prava, velika užitkarica
SSKJ²
užitkáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
težiti za uživanjem, užitki, močno uživati: užitkariti na morju, v zidanici; užitkariti ob hrani / užitkariti na različne načine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
užitkárjenje -a s (á)
glagolnik od užitkariti: užitkarjenje pod tropskim soncem
SSKJ²
užítkarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na užitkarje ali užitkarstvo: užitkarska pravda / užitkarski kot / užitkarski sprehodi, trenutki; užitkarska vožnja; užitkarsko branje; užitkarsko poležavanje, popotovanje
SSKJ²
užítkarstvo -a s (ȋ)
1. pravn. dejstvo, da je kdo užitkar: pravde v zvezi z užitkarstvom
2. nar. preužitkarstvo: zaradi užitkarstva se ne pritožuje
SSKJ²
užitkažêljen -jna -o prid. (é ē)
željen užitka, užitkov: užitkaželjen človek
SSKJ²
užitkažêljnost -i ž (é)
želja po užitkih: pridobitništvo in užitkaželjnost / njegova užitkaželjnost je znana
SSKJ²
užitnína -e ž (ī)
pravn., do 1945 krajevni davek od prodaje tržnega blaga: pobirati užitnino; užitnina od vina
SSKJ²
užitnínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na užitnino: užitninski dohodek od mesa, pijač / užitninski davek užitnina
SSKJ²
užítnost -i ž (í)
lastnost, značilnost užitnega: užitnost jedi / užitnost gob / ekspr. užitnost zgodbe
SSKJ²
uživáč -a m (á)
1. ekspr. kdor teži za uživanjem, užitki: razuzdan, strasten, velik uživač; uživači v ljubezni / estetski, literarni uživač
2. zastar. uživalec: uživači opija / uživač vinograda
SSKJ²
uživálec -lca [uživau̯ca tudi uživalca] m (ȃ)
kdor kaj uživa: uživalec surove hrane / uživalci mamil / uživalec stanovanja, vinograda / uživalci pokojnin / ustvarjalci in uživalci umetnin / uživalci miru, udobja
● star. z novimi davki so spet prizadeti uživalci potrošniki, porabniki
SSKJ²
uživálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na uživanje: uživalne navade / uživalna meja meja zemljišča, do katere sega uživanje; uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču
♦ zgod. uživalni lastnik v fevdalizmu imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin
SSKJ²
uživálka -e [uživau̯ka tudi uživalka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uživa: uživalka mamil, viskija; uživalka pokojnine / pastirska skupnost je bila le uživalka pašnika, ne pa lastnica
SSKJ²
uživálski -a -o [uživau̯ski in uživalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na uživalce ali uživanje: uživalska narava, strast / uživalski človek
SSKJ²
uživáncija -e ž (á) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
uživanje, užitek: letošnje poletje zaznamuje uživancija; dan za uživancijo; garanje, počitnice, zabava in uživancija / jesenska, nedeljska, poletna uživancija; uživancija na morju; avto, vrtiček za uživancijo / to je čista uživancija!
SSKJ²
užívanje -a s (í)
glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče
SSKJ²
uživáški -a -o prid.(á)
nanašajoč se na uživače: uživaški človek / uživaško življenje
    uživáško prisl.:
    uživaško govoriti
SSKJ²
uživáštvo -a s (ȃ)
ekspr. način življenja, ki teži za uživanjem, užitki: askeza in uživaštvo / glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo
SSKJ²
uživátelj -a m (ȃ)
star. uživalec: uživatelj dohodkov / sam ni ustvarjal, bil pa je navdušen uživatelj literature
SSKJ²
užívati -am nedov. (í)
1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
3. pravn. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
// kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
♦ pravn. uživati imuniteto imeti jo priznano
5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja
6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
// ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
// biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi
    uživáje :
    molčali so, uživaje dobro kosilo
    uživajóč -a -e:
    veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled
    užívan -a -o:
    v teh krajih je vino prepogosto uživano
SSKJ²
užlébiti -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les; užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata
    užlébljen -a -o tudi užlebljèn -êna -o:
    deske so med seboj užlebljene; užlebljena vrata vagona
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
užúgati -am dov. (ū)
ekspr. ugnati, premagati: užugati nasprotnika, sovražnika; s komer se tepe, vsakega užuga / pes je užugal volka / užugati koga z jezikom / niti starost ga ni užugala / užugati radovednost, skušnjavo
SSKJ²
v1 -- in -ja [və̀ və̀ja in vé vêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
triindvajseta črka slovenske abecede: napiši v; veliki V; do v; zveza v-ja in u-ja
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti v
♦ jezikosl. dvoustnični v
    v- prvi del zloženk
    nanašajoč se na v:
    ♦     obl. V-izrez izrez v obliki črke V
SSKJ²
v2 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ)
1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo
// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige
2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz
3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz
4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel drugič / pog. dogovoriti se za v soboto
// za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo
5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod
6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste
7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo
8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh
9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dolarjev v evre; prevajati iz nemščine v slovenščino
// za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela
10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo
11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko
II. z mestnikom
1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji
// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo
2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini
3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki
4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu
5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji
// za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih
6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini
7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini
8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku
9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu
10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu
11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu
12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike
● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem
SSKJ²
v... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati
č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec
3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič
SSKJ²
vába -e ž (á)
1. kar se uporablja za privabljanje živali z namenom, da se jih ujame: nastaviti, vreči vabo; loviti, ujeti na vabo; riba je prijela za vabo; umetna, živa vaba; zastrupljena vaba; past z vabo
// ekspr. kar se uporablja za privabljanje koga sploh: to je bila le dobro premišljena vaba; dekleta so tam za vabo obiskovalcem / ni hotel prijeti za vabo
2. ekspr. vabljivost: vaba zapeljivih besed
SSKJ²
vábec -bca m (ȃ)
1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali; vabnik: loviti z vabci
2. zastar. vabilec: vabci na gostijo
SSKJ²
váben -bna -o prid. (ā)
1. namenjen za vabo: vabne ribice, živali
2. zastar. vabljiv: senčnica z vabno klopco
    vábno prisl.:
    skozi okno je vabno sijalo sonce
SSKJ²
vábič -a m (ȃ)
nar. vabilec: vabič kupcev
SSKJ²
vabílce -a s (ī)
ekspr. manjšalnica od vabilo: poslati komu vabilce
SSKJ²
vabílec -lca [vabiu̯ca in vabilca] m (ȋ)
kdor vabi: vabilec na gostijo / vabilec kupcev
SSKJ²
vabílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se vabi: vabilno pismo / vabilni klici za živali
SSKJ²
vabílo -a s (í)
1. izražena, sporočena želja komu
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: odkloniti, sprejeti vabilo; pisno, ustno vabilo; vabilo na kosilo
b) da kam pride, se udeleži česa sploh: poimenska, uradna vabila na kongres; vabilo na sestanek, za gostovanje
// list s sporočilom o taki želji: raznesti, razobesiti vabila / vstop samo z vabilom
♦ pravn. vabilo na obravnavo, za poravnavo
2. kar vabi: studenec je bil prijetno vabilo za žejne / vabilo na trnku vaba
SSKJ²
vabítelj -a m (ȋ)
knjiž. vabilec: vabitelj in gostje
SSKJ²
vabíti in vábiti -im nedov. (ī á)
1. izražati, sporočati komu željo
a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice
b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo
♦ pravn. vabiti na obravnavo
c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit
2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice
3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi
4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši
● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo
    vabèč -éča -e:
    mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel
    vábljen -a -o:
    vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni
SSKJ²
vábljenec -nca m (á)
kdor je kam vabljen: vabljenci so že zbrani; vabljenci na srečanje, svatbo
SSKJ²
vábljenica -e ž (á)
nar. primorsko poševni odtočni jarek na gozdnih cestah; dražnik: delati vabljenice
SSKJ²
vábljenik -a m (á)
lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali; vabnik: nastaviti vabljenika / umetni, živi vabljeniki
// kletka s tako živaljo: ptič v vabljeniku se je žalostno oglašal
SSKJ²
vábljenje -a s (á)
glagolnik od vabiti: vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši
SSKJ²
vabljív -a -o prid., vabljívejši (ī í)
ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam: vabljiv glas, smeh
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost
    vabljívo prisl.:
    vabljivo dišati
SSKJ²
vabljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vabljivega: vabljivost knjige / upreti se vabljivosti jedi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vábnica -e ž (ȃ)
lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali; vabnik: najbolj znana vabnica je sova / za vabnico uporabljajo umetno raco
SSKJ²
vábnik -a m (ȃ)
1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali: vabnik v kletki se je začel oglašati; loviti z vabniki
// kletka s tako živaljo: obesiti vabnik na drevo
2. knjiž. vabilec: vabnik je zavajal ljudi v igralnice / bil je eden največjih vabnikov v Alpe
SSKJ²
vábovec -vca m (á)
etn. moški, ki vabi na gostijo ob poroki:
SSKJ²
váda -e ž (á)
zastar. vaba: nastaviti vado; ujeti ribo na vado / sladke vade za lahkoverneže
SSKJ²
vádba -e ž (ȃ)
glagolnik od vaditi: vadba traja eno uro; naporna, vsakodnevna vadba; vadba na prostem, v vodi / vadba teka; vadba v izgovoru tujih glasov
SSKJ²
vádben -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vadbo: vadbena ura / vadbeni prostori; vadbeno oblačilo / zgradba vadbenega letala
SSKJ²
vadbíšče -a s (í)
navadno urejen prostor za vadbo: lokostrelsko, vojaško vadbišče; urejeno atletsko, kinološko vadbišče; trening na pokritem vadbišču za golf; pomanjkanje vadbišč za varno vožnjo; igrišče in vadbišče
SSKJ²
vademékum -a m (ẹ̑)
knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič: izdati, napisati vademekum / filmski, turistični vademekum; vademekum o zdravilih / ekspr. ta knjiga je vademekum za vsakega izobraženca
SSKJ²
vádenje -a s (á)
glagolnik od vaditi: polurno, redno vadenje / vadenje skoka / vadenje živali v določeni spretnosti
SSKJ²
vádi -ja m (ā)
suha struga v puščavah severne Afrike, Arabije, ki se ob deževju napolni z vodo: po vadiju speljana karavanska pot
SSKJ²
vádij -a m (á)
pravn. varščina, jamščina: dati, plačati vadij
SSKJ²
vadíšče -a s (í)
kraj, prostor za vadbo: telovadci so že na vadišču; s peskom posuto vadišče; vadišče pred vojašnico / ekspr. pozimi se narava spremeni v belo vadišče za smučarje
SSKJ²
vadítelj -a m (ȋ)
kdor se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov: plesni, smučarski, teniški vaditelj; vaditelj plavanja; tečaj za vaditelje / športni, vojaški vaditelj
SSKJ²
vadíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov: tečaj za vaditeljice / športna vaditeljica / vaditeljica aerobike
SSKJ²
vadíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vaditelje: vaditeljski tečaj / vaditeljski izpit
SSKJ²
váditi -im nedov. (á ȃ)
1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani
2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko
3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen
SSKJ²
vádlja -e ž (ȃ) zastar.
1. žreb: odločiti po vadlji / zadela ga je vadlja
2. stava: skleniti vadljo / plačati vadljo / na vadlje teči za stavo
SSKJ²
vadljáti -ám in vádljati -am nedov. (á ȃ; ȃ) zastar.
1. žrebati: vadljala sta, kdo bo plezal; vadljati za plen
// kockati: v pritličju vadljajo vojaki
2. staviti: če ne verjameš, pa vadljajva
SSKJ²
vádnica -e ž (ȃ)
1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica
● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici
3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje
SSKJ²
vádniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vadnico: vadniška lekcija / vadniški učitelj v pokoju / ta list ima vadniški namen
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vadózen -zna -o prid. (ọ̑)
geogr. ki je nad stalnim nivojem podtalnice: vadozna cona / vadozna voda
SSKJ²
váfel -fla m (á)
tekst. vezava, ki daje tkanini reliefen satast vzorec: tkati v vaflu
// tkanina v tej vezavi: brisače iz vafla
SSKJ²
váfelj -flja tudi váfel -fla m (á)
gastr. navadno ploščato pecivo z vzorčasto površino in nadevom, skladanec: izdelovati, peči vaflje / cimetovi, kvašeni vaflji
SSKJ²
vága -e ž (ȃ)
1. pog. tehtnica: vaga je natančna, občutljiva / dati blago na vago; stopiti na vago; skodelica vage / peljati živino na vago tehtat
2. pog. teža: dodaj še malo, da bo zadosti vage / živa vaga živa teža / dati dobro, slabo vago
3. nar. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka1: odpeti, pripeti vago; sneti vago
● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; pog. kupovati, prodajati na vago kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta; pog. njegov položaj je na vagi je negotov; nar. vodnjak na vago vodnjak na vzvod; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
SSKJ²
vagabúnd -a m (ȗ)
knjiž. potepuh, klatež: vse življenje je bil vagabund; zmerjati koga z vagabundom
SSKJ²
vagabundírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. potepati se, klatiti se: več let je vagabundiral po svetu
SSKJ²
vagabúndski -a -o prid. (ȗ)
knjiž. potepuški, klateški: vagabundsko življenje / imeti vagabundsko naravo
SSKJ²
vagabúndstvo -a s (ȗ)
knjiž. potepuštvo, klateštvo: vagabundstvo mu je v krvi / ekspr. gledališko vagabundstvo
SSKJ²
vagàn -ána m (ȁ á)
nekdaj prostorninska mera za žito, približno 61 l: pridelati sto vaganov pšenice
SSKJ²
vagánt -a m (ā á)
1. lit., v srednjem veku potujoči klerik ali študent, ki ustvarja latinske posvetne pesmi po ljudskih napevih: vaganti in potujoči komedijanti
2. knjiž. potepuh, klatež: živel je kot vagant
SSKJ²
vagánten -tna -o prid. (ȃ)
knjiž. potepuški, klateški: vagantni študenti
SSKJ²
vagántski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na vagante: vagantsko pesništvo / vagantska bratovščina
SSKJ²
vágati -am nedov. (ȃ)
pog. tehtati: vagati krompir, živino / koliko vagaš / vagal je puško v roki težkal
♦ etn. sol vagati otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj
SSKJ²
vagína -e ž (ȋ)
anat. cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice; nožnica: vagina in uterus
SSKJ²
vaginálen -lna -o prid. (ȃ)
anat. nožničen: vaginalni izločki
SSKJ²
vagón -a m (ọ̑)
vozilo, navadno brez lastnega pogona, za prevažanje potnikov, tovora po tirnicah: vagon (se) iztiri, se ustavi; naložiti, priklopiti, raztovoriti vagon; sestaviti, spojiti vagone; povzpeti se na vagon, v vagon; vagon podzemne železnice / jedilni, ležalni, spalni vagon; odprti vagon; poštni, potniški, tovorni, živinski vagon; službeni vagon z uradnim prostorom za vlakovodjo in prostorom za kolesa in drugo večjo prtljago potnikov; vagon hladilnik / železniški vagon
♦ teh. dvoosni, štiriosni vagon; žel. salonski vagon z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje; sklepni vagon zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo
// z rodilnikom količina, ki gre v tako vozilo: naročiti vagon cementa, premoga, žita
SSKJ²
vagónček -čka m (ọ̑)
1. ekspr. manjšalnica od vagon: vlak je imel samo tri vagončke
2. igrača, ki predstavlja vagon: otrok se igra z lokomotivo in vagončki; leseni vagončki
3. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala: naložiti, potiskati vagonček; pesek, premog prevažajo z vagončki / jamski vagonček; prevračljiv vagonček
// z rodilnikom količina, ki gre v tak voziček: nakopati deset vagončkov premoga
SSKJ²
vagonét -a m (ẹ̑)
grad., rud. žarg. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala; vagonček: nakladati vagonete; prevažati material z vagoneti / prekucniti vagonet / rudniški vagonet
SSKJ²
vagónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vagon: visoka vagonska stopnica / vagonski tovor; vagonska pošiljka / plačati vagonsko stojnino
SSKJ²
vahabít -a m (ȋ)
pripadnik vahabizma: gorečnost vahabitov; sekta, skupina vahabitov; mudžahidi in vahabiti / gibanje vahabitov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vahabitízem -zma m (ī)
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se zavzema za vrnitev k temeljem islama; vahabizem: verniki so sprejeli vahabitizem
SSKJ²
vahabízem -zma m (ī)
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se zavzema za vrnitev k temeljem islama: nasprotnik, pripadnik, začetnik vahabizma; širjenje vahabizma / vzgajati otroke v vahabizmu; pravila vahabizma
SSKJ²
váhnja -e ž (ā)
zool. roparska morska riba s prisekano repno plavutjo in črno pego za prsnimi plavutmi, Melanogrammus aeglefinus: loviti vahnje; trske in vahnje
SSKJ²
váhti -ov m mn. (ȃ)
nar. primorsko praznik vseh svetnikov 1. novembra; vsi sveti: za vahte pridejo vsi domov; bilo je ob vahtih, po vahtih
SSKJ²
váhtič -a tudi vahtìč -íča m (ȃ; ȉ í)
nekdaj hlebček, ki se podari na dan vseh svetih 1. novembra: dati otroku, revežu vahtič
SSKJ²
váhtnica -e ž (ȃ)
nar. severozahodno krizantema: vahtnice so se razcvetele
SSKJ²
vája -e ž (á)
1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / pog. orožne vaje vojaške vaje
2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj
// šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja
// nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje
3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
// ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pisne in ustne vaje
4. šol. pisni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami
● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje
SSKJ²
vajálnica -e ž (ȃ)
prostor, v katerem potekajo vaje na visokošolskem zavodu: ortodontska, zoološka vajalnica; predavalnice in vajalnice
SSKJ²
vájen -a -o prid. (ȃ)
1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu
// ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki
2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed
    vájeno prisl.:
    vajeno je šel po brvi; 
prim. vaditi
SSKJ²
vájenček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od vajenec: vajenček je z mehom pihal v oglje; mojster in vajenčki / kleparski vajenček
SSKJ²
vájenec -nca m (ȃ)
do 1970 učenec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: obrtnik, tovarna sprejme vajence; vajenci in mojstri / pekarski, steklarski, trgovski vajenec / pog. šel je za vajenca postal je vajenec
SSKJ²
vájeniški -a -o prid. (ȃ)
vajenski: vajeniška doba / vajeniška šola
SSKJ²
vájenka -e ž (ȃ)
do 1970 učenka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: učna doba vajenke / frizerska, trgovska vajenka
SSKJ²
vájenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost vajenega človeka: pri tem delu je potrebna vajenost in zdržljivost
SSKJ²
vájenski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
SSKJ²
vájet1 -a m (á)
nav. mn. vajet2: držati, nategniti vajete; dolgi vajeti
SSKJ²
vájet2 -i ž (á)
nav. mn. na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji: držati, popustiti vajeti; z vajetmi udariti konja, po konju; žival uboga na poteg vajeti
● ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; ekspr. imeti v rokah vajeti političnega življenja vodstvo, vodenje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti biti bolj strog, zahteven; ekspr. držati koga na vajetih imeti ga popolnoma v oblasti
SSKJ²
vájeten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na vajeti: vajetni obročki / pri vpreženi živini: vajetni konj konj, ki ima nadete vajeti; vajetna stran leva stran; sam.: vajetni šepa
SSKJ²
vájevec -vca m (á)
sodelavec dijaškega lista Vaje: Jenko je najpomembnejši vajevec
SSKJ²
vajgélija -e ž (ẹ́)
vrtn. okrasni grm z rdečimi, rožnatimi ali belimi cveti, Weigela: nasaditi vajgelije in forsitije
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vájin -a -o zaim. (ȃ)
1. izraža svojino dvojice oseb, ki ju govoreči ogovarja: vajin dom; vajine knjige
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: vajini upi so se uresničili
// izraža razmerje med to dvojico in okolico: vajina pravda je končana; vajina sreča
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: vajini otroci / vajin znanec je telefoniral
4. izraža izhajanje od te dvojice: vajino pismo smo dobili včeraj; cenimo vajin prispevek skupnosti
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: vajin avtobus je pravkar odpeljal; prim. tvoj, vaš
SSKJ²
vakánca -e ž (ȃ)
knjiž. stanje po smrti navadno visokega cerkvenega predstojnika in pred nastopom novega: čas vakance / vakanca škofovske, univerzitetne stolice
SSKJ²
vakánce -kánc ž mn. (ȃ)
star. počitnice: začele so se vakance; iti na vakance / velike vakance poletne (šolske) počitnice
SSKJ²
vakánten -tna -o prid. (ȃ)
knjiž. nezaseden, prazen: zasesti vakantno katedro; vakantno službeno mesto
SSKJ²
vákati -am nedov. (ā)
oglašati se z glasom vak: na jezeru vakajo race
SSKJ²
vakcína -e ž (ȋ)
med. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim; cepivo: vbrizgati vakcino; cepiti z vakcino; vakcina proti steklini
♦ farm. cepivo iz oslabljenih ali mrtvih bolezenskih klic
// oslabljena ali mrtva bolezenska klica: uporabiti vakcine za cepivo; vakcina tuberkuloze
SSKJ²
vakcinácija -e ž (á)
glagolnik od vakcinirati: vakcinacija otrok; vakcinacija proti tetanusu, tuberkulozi
SSKJ²
vakcinírati -am nedov. in dov. (ȋ)
med. vnašati v telo cepivo; cepiti: vakcinirali so že večino otrok; vakcinirati proti tuberkulozi
SSKJ²
vakum ipd. gl. vakuum ipd.
SSKJ²
vakuóla -e ž (ọ̑)
biol. s celičnim sokom napolnjen del rastlinske celice za odlaganje rezervne hrane, odpadnih snovi: vakuola se prazni / utripajoča vakuola
SSKJ²
vákuum -a m (ȃ)
1. prostor z zelo znižanim tlakom: v posodi je vakuum; postopek poteka v vakuumu / doseči, vzdrževati vakuum / tehnologija visokega vakuuma
// brezzračni prostor: hitrost rakete v vakuumu / medplanetarni vakuum
2. ekspr. prazen, neizpolnjen prostor: z njegovo smrtjo je nastal vakuum; občutil je vakuum okrog sebe praznino / duhovni, etični, idejni vakuum
SSKJ²
vakuumírati -am nedov. in dov. (ȋ)
pog. vakuumsko pakirati: vakuumirati živila
♦ grad. vakuumirati beton izsesavati zrak iznad površine svežega betona, prekritega z neprepustno folijo
    vakuumíran -a -o:
    vakuumirana namizna sol
SSKJ²
vákuumski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vakuum: vakuumska posoda / vakuumsko pakiranje; vakuumsko sušenje / vakuumska tehnika
♦ elektr. vakuumska elektronka elektronka, pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru; strojn. vakuumska črpalka priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora; teh. vakuumska sušilnica
    vákuumsko prisl.:
    vakuumsko pakirana živila
SSKJ²
vál -a m, mn. valôvi stil. váli; dv. vála in valôva (ȃ)
1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val
// voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke
2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja
4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov
5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup
7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva
// skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val
● ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih
♦ elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski val vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino; meteor. frontalni val; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1000 do 2000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem
SSKJ²
válah -a m (ȃ)
knjiž. skopljen žrebec: zapreči par valahov; voli in valahi
SSKJ²
valát -a m (ȃ)
igr. igra pri taroku, pri kateri je treba dobiti vse vzetke: igrati, napovedati valat / barvni valat pri katerem igralec, ki nima izigrane barve, izgubi tarok
SSKJ²
válcer -ja m (ā)
zastar. valček1: plesati valcer
SSKJ²
válček1 -čka m (á)
ples v tričetrtinskem taktu: plesati valček; valček in polka / angleški, dunajski valček
// skladba za ta ples: igrati, poslušati valček
SSKJ²
válček2 -čka m (ȃ)
manjšalnica od val: valčki pljuskajo ob ladjo / valčki na jezeru
SSKJ²
válčkov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na valček, ples: valčkov ritem / valčkov ples
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
valdénz -a m (ẹ̑)
zgod. pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji: ločina valdenzov; patareni, valdenzi in albižani
SSKJ²
valdorfski gl. waldorfski
SSKJ²
valék -a m (ẹ̑)
nar. vzhodno navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje testa; valjar1: razvaljati testo z valekom
SSKJ²
valénca -e ž (ẹ̑)
1. kem. število, ki pove, s koliko atomi vodika ali enakovredne količine drugega elementa se lahko veže atom kakega elementa: določiti, ugotoviti valenco / proste valence atoma / atomska valenca
2. psih. psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost: negativna, pozitivna valenca / različne oblike imajo različne spominske valence
3. jezikosl. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost: valenca glagola
SSKJ²
valénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na valenco: valenčne lastnosti / formule, pisane z valenčnimi črtami
♦ fiz. valenčni elektron elektron, ki sodeluje pri vezavi atoma v molekuli
SSKJ²
valénten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na valenco: ugotoviti, koliko je atom valenten / valentne možnosti besede
SSKJ²
valentínovo -ega s (í)
praznik zaljubljencev 14. februarja: praznovati valentinovo; pozabiti na valentinovo; poročila sta se prav na valentinovo; romantično darilo, vrtnica za valentinovo; koncert za valentinovo
SSKJ²
valéntnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost valentnega: valentnost atomov / valentnost glagola
SSKJ²
valêr tudi valeur -ja [valêr] m (ȇ)
1. knjiž. vrednost: valer te umetnosti zahteva posebno pozornost / liričnost, posmeh in drugi valerji zgodbe / prostorski valerji zgradbe
2. um. svetlostna vrednost odtenka glede na toplost oziroma hladnost: valerji kolorita / tonski valer slike
SSKJ²
valerijána tudi valeriána -e ž (ȃ)
knjiž. baldrijan: korenine valerijane / deset kapljic valerijane
SSKJ²
valét -a m (ẹ̑)
sluga, služabnik: naročil je valetu, naj poskrbi za gosta
SSKJ²
valéta -e ž (ẹ̑)
poslovilna družabna prireditev ob zaključku zlasti srednje šole: prirediti valeto; iti na valeto
SSKJ²
valeur gl. valer
SSKJ²
validácija -e ž (á)
1. postopek plačevanja vožnje z mestnim avtobusom, pri katerem se preveri veljavnost in verodostojnost plačilne kartice: validacija vrednostne kartice je bila uspešna; oprema za validacijo / izpis validacij na avtobusu
2. potrjevanje ali dokazovanje skladnosti česa z obstoječimi standardi, zahtevami: validacija modela; postopek validacije; identifikacija in validacija
3. rač. preverjanje pravilnosti zapisa računalniške kode ali dokumenta: programska oprema za validacijo podatkov
4. preverjanje, ovrednotenje: sistem čaka na validacijo; prošnja za validacijo dovoljenja za delo
SSKJ²
validátor -ja m (ȃ)
naprava za validacijo kartice ob vstopu v mestni avtobus: na vsakem avtobusu sta dva validatorja; zvočni, svetlobni signali validatorja; za validacijo uporabnik kartico prisloni k validatorju / validator parkirnih kartic
♦ rač. validator računalniški program za preverjanje pravilnosti zapisa računalniške kode ali dokumenta
SSKJ²
validírati -am dov. in nedov. (ȋ)
potrditi ali dokazati skladnost česa z obstoječimi standardi, zahtevami: test je za merodajne rezultate treba še validirati; validirati metodo; validirati predloge
SSKJ²
valídnost -i ž (ȋ)
knjiž. veljavnost: validnost rezultatov je nezanesljiva
SSKJ²
valilec gl. valivec1
SSKJ²
valílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na valjenje2: valilna doba / valilni prostor
♦ agr. valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje
SSKJ²
valilka gl. valivka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
valílnica -e ž (ȋ)
1. kraj, prostor, urejen za valjenje navadno piščancev: krmilnica in valilnica / valilnica za ptiče
// obrat za valjenje navadno piščancev: farma ima svojo valilnico; iti po piščance v valilnico
2. agr. valilnik: položiti jajca v valilnico
SSKJ²
valílnik -a m (ȋ)
1. agr. naprava za valjenje navadno piščancev z umetnim ogrevanjem: v valilniku izvaljeni piščanci / električni, umetni valilnik
2. rib. posoda s tekočo vodo za valjenje ribjih iker: polagati ikre v valilnik
SSKJ²
valisnêrija -e ž (é)
bot. vodna rastlina s trakastimi listi in samo moškimi ali samo ženskimi cveti, Vallisneria spiralis: gojiti valisnerije v akvariju
SSKJ²
valíšče -a s (í)
1. kraj, prostor, kjer ptice valijo: ptičji par je pripravil, zapustil vališče / kokošnjak z urejenimi vališči
2. rib. prostor s posodami za valjenje ribjih iker: vališče z valilniki
SSKJ²
valítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od valiti2: za valitev primerna jajca
SSKJ²
valíti1 -ím nedov. (ī í)
1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: valiti hlode; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr. reka vali svoje mrzle valove
// s takim premikanjem spravljati
a) kam: valiti hlode na kup; valiti sod v klet
b) od kod: valiti sode s tovornjaka; z višin se vali kamenje
2. ekspr. dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega: delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: svoje dolžnosti rad vali na druge; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev
● ekspr. valiti besede v ustih nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati
    valíti se ekspr.
    1. nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže: po cesti se vali tank / ofenziva se je valila proti Dolenjski
    2. hitro, neurejeno prihajati v velikem številu: množica se vali iz dvorane; otroci se valijo na igrišče / brezoseb., elipt. iz govornikovih ust se vali kot povodenj
    3. hitro se premikati v veliki količini: iz dimnika se vali gost dim; po dolini se valijo megle / reka se vali proti morju / čez hribe se vali grom
    valèč -éča -e:
    valeč pred seboj skalo, je težko sopel; bobnenje valečih se hlodov
SSKJ²
valíti2 -ím nedov. (ī í)
s toploto, navadno lastnega telesa, dosegati, da se v jajcih, jajčecih razvijejo mladiči: koklja, škorec vali / valiti jajca; valiti piščance / umetno valiti / valiti ikre
    valíti se 
    začenjati živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca: piščančki se že valijo
    valèč -éča -e:
    valeča jerebica
SSKJ²
valívec1 -vca in valílec -lca [valiu̯ca] m (ȋ)
kdor kaj vali, premika: valivec skal, sodov
SSKJ²
valívec2 -vca in valílec -lca [valiu̯ca] m (ȋ)
ptič, ki vali: valivec ne zapušča gnezda
SSKJ²
valívka in valílka -e [valiu̯ka] ž (ȋ)
ptica, ki vali: samec prinaša valivki hrano; ta kokoš je dobra valivka
SSKJ²
valíž -a m (ī) star.
1. okroglo kamenje, prod: valiž in blato ob reki
2. debel človek: valiž se je jezil in skakal
SSKJ²
válj -a m (ā)
1. geom. telo, ki ga omejujeta dva kroga in plašč: premer, prostornina valja / enakostranični valj katerega osni presek je kvadrat
2. predmet take ali podobne oblike: nažagati iz debla valje; spraviti tovor na vozilo na valjih, po valjih; gumijast, kovinski, lesen valj
// tak predmet kot (samostojen) del orodja, priprave: valj se premika, vrti; namazati, pritrditi valje / prenosni, pritiskalni valj; valj pisalnega stroja
// strojn. glavni sestavni del batnega stroja: tlak v valju; motor s štirimi valji
♦ agr. sortirni valj valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja; kem. merilni valj steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov; teh. navijalni valj; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; tiskarski valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino; tisk. tiskovni valj trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani
SSKJ²
valjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na valjanje: valjalni postopek / valjalna priprava
♦ metal. valjalni stroj; valjalna proga; usnj. valjalni sod valjasta posoda, v kateri se usnje brez tekočine valja, da se mehča
SSKJ²
valjálnica -e ž (ȃ)
obrat za valjanje volnenih tkanin: delati v valjalnici
SSKJ²
valjálnik -a m (ȃ)
teh. stroj, priprava za valjanje: ropot valjalnikov / pekovski, suknarski valjalnik
SSKJ²
váljanec -nca m (á)
1. metal. izdelek, narejen z valjanjem: jekleni valjanci; valjanec za obroče
2. mn., v ruskem okolju topli klobučevinasti škornji: obuti valjance
SSKJ²
váljanje tudi valjánje -a s (á; ȃ)
glagolnik od valjati: valjanje testa / valjanje jekla, pločevine / valjanje ozimnih posevkov / stroj za valjanje volnenih tkanin / valjanje otrok po tleh
♦ teh. hladno valjanje
SSKJ²
váljar1 -ja m (á)
1. navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje testa: razvaljati testo z valjarjem / kuhinjski valjar
2. priprava, stroj za valjanje: valjar ravna, tlači cestišče; vleči, voziti valjar; drobiti kepe z valjarjem; betonski, jeklen, lesen valjar / cestni, snežni valjar; motorni, ročni valjar; valjar za platno
♦ teh. vibracijski valjar
3. priprava v obliki valja za nanašanje barve, laka: nanašati lak z valjarjem; čopiči in valjarji
● publ. ruski valjar nezadržno prodiranje sovjetske armade v drugi svetovni vojni; publ. sovražnikov valjar je šel mimo napad, prodor z armado, ki vse uničuje
SSKJ²
valjár2 -ja m (á)
delavec v valjarni: plavžarji in valjarji
SSKJ²
váljarček -čka m (á)
manjšalnica od valjar, priprava: valjati testo z lesenim valjarčkom / vrtni valjarček
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
valjárna -e ž (ȃ)
obrat za valjanje kovin: ob jeklarni gradijo valjarno; valjarna bakra, pločevine
SSKJ²
valjárniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na valjarno: valjarniške naprave / valjarniška tehnika
SSKJ²
váljast -a -o prid. (ā)
ki ima obliko valja: valjast kozarec; valjasto telo črva / pečatnik valjaste oblike
♦ geom. valjasta ploskev ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene krivulje; tisk. valjasto tiskalo
SSKJ²
váljati -am nedov., tudi valjájte; tudi valjála (á)
1. s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj
a) tanko, tanjše: valjati testo / valjati jeklo, pločevino / valjati v plošče, trakove
b) bolj ravno: valjati zemljo; branati in valjati
c) bolj trdno, sprijeto: težki valjarji valjajo cestišče / valjati blago, sukno
2. premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: valjal ga je po travi, da je bil ves zelen; valjati svinčnik po mizi, v roki / valjati grižljaj po ustih, v ustih / ekspr. otrok ves dan valja igrače po rokah se igra z njimi
3. s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega: valjati glino v roki / valjati svaljke iz testa
4. obračati v kakem živilu, da se to prime površine: valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah
5. vulg. opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose (s kom): mnogi so jo že valjali
    váljati se 
    1. premikati se po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: okoli ognjišča se valjajo mačice; valjati se po blatu, v prahu / po ovsu so se valjali divji prašiči / samo valja se po postelji, spati pa ne more; valjati se od bolečin, smeha
    2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se kje nepospravljen, neurejen: časopisi se valjajo po policah; obleka se valja po stolih / po vseh kotih se valjajo kovanci
    3. slabš. biti, zadrževati se kje brez dela: naj pridejo delat k nam, namesto da se valjajo po pisarnah; cele popoldneve se valja po plaži / vse življenje se valja po mehkih blazinah
    ●     ekspr. valjati se v grehu nemoralno živeti; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
    ♦     navt. ladja se valja se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; se opoteka
    váljan -a -o:
    valjana jeklena pločevina; valjana polst
    ♦     teh. valjani profili
SSKJ²
valjávec -vca m (ȃ)
nekdaj delavec, ki valja: zaposliti valjavca / valjavec cest
♦ teh. valjavec profilov
SSKJ²
valjávka -e ž (ȃ)
nekdaj delavka, ki valja: zaposlila se je kot valjavka
SSKJ²
váljčast -a -o prid. (ā)
ki ima obliko (majhnega) valja: valjčast hlod / valjčasta oblika
SSKJ²
váljček -čka m (ȃ)
1. manjšalnica od valj: valjčki se vrtijo; gumijast, kovinski, steklen valjček; kroglice, valjčki in ploščice / prenosni, pritiskalni valjček
♦ tekst. raztezalni valjčki
2. obrt. priprava v obliki manjšega valja z ročajem za nanašanje barve, vzorca na steno, pritrjevanje tapet: potegniti z valjčkom po steni
SSKJ²
váljčen -čna -o prid. (ā)
nanašajoč se na valjček ali valj: valjčna priprava / valjčni mlin mlin, v katerem se melje žito med dvema vzporedno ležečima valjema, ki se vrtita različno hitro
♦ mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak; strojn. valjčni drobilnik; teh. valjčni brusilnik stroj za brušenje jeklenih valjčkov; valjčni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom valjčki; tekst. valjčni tisk tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji
SSKJ²
vàlje prisl. (ȁ)
nar. takoj: ne bom več čakal, valje mi daj / valje drugi teden pridejo
SSKJ²
váljec -jca m (ȃ)
valjček: podložiti lesene valjce
SSKJ²
váljek -jka m (ȃ)
1. valjček: podložiti valjke
2. obrt. priprava v obliki manjšega valja za nanašanje barve, vzorca na steno, pritrjevanje tapet: gumijast, kožnat valjek; čopiči in valjki / vzorčni valjek
SSKJ²
váljen -jna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na valj: valjni plašč; valjna površina
♦ teh. valjni profil
SSKJ²
valjênje1 -a s (é)
glagolnik od valiti1: valjenje skal; valjenje in vrtenje / poškodoval se je pri valjenju sodov v klet
SSKJ²
valjênje2 -a s (é)
glagolnik od valiti2: valjenje jajc / naravno, umetno valjenje
SSKJ²
váljev -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na valj: valjev plašč / mazati valjevo površino
♦ strojn. valjeva glava cilindrska glava
SSKJ²
váljkati -am nedov. (ȃ)
obrt. odtiskovati vzorec na steno z vzorčnim valjkom: beliti in valjkati
SSKJ²
valkíra -e ž (ȋ)
nav. mn., v germanski mitologiji vsaka od devic, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam strežejo pri gostijah z bogovi: junake so spremljale valkire; pesem valkir
SSKJ²
valobrán -a m (ȃ)
zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi: valovi butajo v valobran; betonski valobran
SSKJ²
valolòm -ôma m (ȍ ó)
knjiž. valobran: valovi butajo v valolom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
váloma prisl. (ȃ)
knjiž. v valu, v valovih: voda je valoma predrla nasip; pren. obup se ji je valoma zaganjal k srcu
SSKJ²
valorizácija -e ž (á)
glagolnik od valorizirati: valorizacija zalog / valorizacija stroškov / valorizacija arhitekturnih vrednot
SSKJ²
valorizacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na valorizacijo: valorizacijski postopek / valorizacijski količnik
SSKJ²
valorizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. ekon. določiti čemu vrednost (v denarju), ovrednotiti: valorizirati zaloge v skladiščih / valorizirati delo / valorizirati znesek na današnjo vrednost
2. knjiž. ovrednotiti, oceniti: valorizirati objavljene izsledke
    valorizíran -a -o:
    valorizirana osnovna sredstva
SSKJ²
valovánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od valovati: valovanje morja / valovanje zraka / valovanje las v vetru / nemirno valovanje množice / uživala sta v valovanju valčka / valovanje čustev, misli
2. fiz. pojav, pri katerem se kaka količina v kraju in času periodično spreminja: meriti, opazovati valovanje; jakost valovanja / elektromagnetno valovanje električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata, prepletata in razširjata v prostor; krogelno valovanje ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krožno valovanje ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; longitudinalno ali vzdolžno valovanje; transverzalno ali prečno valovanje
SSKJ²
valováti -újem nedov. (á ȗ)
1. gibati se, premikati se v obliki valov: voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru; žito valuje / ritem valuje / ekspr. množica je nemirno valovala / ekspr. črta enakomerno valuje
2. s prislovnim določilom tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje: morje je valovalo tik pod njimi / ekspr. dolgi lasje ji valujejo čez hrbet
// ekspr. pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje
● ekspr. prsi mu valujejo od vznemirjenja se mu širijo in upadajo; ekspr. srce ji je valovalo, ko je mislila nanj močno bilo; ekspr. tri leta je valovalo stavkovno gibanje so bile stavke
    valujóč -a -e:
    valujoči lasje; valujoča gladina; valujoča trava
SSKJ²
valôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na val ali valovanje: valovni izvir; valovni sunek / valovna črta, krivulja na gladini / valovna gibanja v ozračju
● ekspr. biti s kom na isti valovni dolžini biti enakega mnenja, istih misli
♦ fiz. valovni dol, vrh; valovni hrbet točka v stoječem valovanju, ki najmočneje niha; valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost
SSKJ²
valovênje -a s (é)
glagolnik od valoveti: valovenje se je poleglo / valovenje žita
SSKJ²
valovéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. gibati se, premikati se v obliki valov: jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr. na trgu je valovela množica
2. ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz dvorane valovi glasba; od peči je valovela toplota
● ekspr. čutil je, kako mu je valovela kri kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
    valovèč -éča -e:
    valoveče žito
SSKJ²
valovít -a -o prid. (ȋ)
1. na katerem so valovi: valovita gladina; valovito jezero, morje / valovito žitno polje
2. po obliki podoben valu, valovom: valovit obris grebenov; valovita črta; enakomerno, rahlo valovit / valovita pokrajina; cesta je valovita in jamasta / valovita lepenka, pločevina / valoviti lasje; pes z valovito dlako
♦ gozd. valovita rast lesa; papir. valoviti karton
SSKJ²
valovíti -ím nedov. (ī í)
1. delati, povzročati valove na čem: burja je valovila morje; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr. vročina valovi zrak
2. ekspr. vznemirjati, razvnemati: njena bližina mu valovi kri; nemir mu je valovil srce
SSKJ²
valovítka -e ž (ȋ)
grad. večja salonitna plošča s petimi ali osmimi valovi za pokrivanje ostrešja: proizvodnja valovitk
SSKJ²
valovítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost valovitega: valovitost morja / valovitost pokrajine / valovitost las
SSKJ²
valôvje -a s (ȏ)
1. več valov, valovi: valovje buči, se vali; rešiti se iz valovja; razburkano valovje; rušilna moč valovja
2. ekspr., navadno s prilastkom velika količina, množina česa: znašel se je sredi pšeničnega valovja; valovje človeških glav
SSKJ²
valovljênje -a s (é)
glagolnik od valoviti: valovljenje jezerske gladine
SSKJ²
valôvnica -e ž (ȏ)
knjiž. navadno enakomerno valovita črta: narisati valovnico; valovnica in cikcak / krasiti lončenino z valovnicami / črta valovnica
♦ šol. element raztegnjene kačaste oblike pri pisani črki
SSKJ²
valovòd -óda m (ȍ ọ́)
elektr., ptt votel kovinski vodnik: napeljati valovod
SSKJ²
válpet -pta [valpət in vau̯pət] m (ā)
v fevdalizmu najvišji hlapec na zemljiškem gospostvu, ki nadzoruje tlačane: valpet priganja tlačane k delu; grofovski valpet; valpet in biriči
SSKJ²
válptov -a -o [valptov- in vau̯ptov-] prid. (ā)
nanašajoč se na valpta: valptov bič / valptovo priganjanje
SSKJ²
válter tudi walter -ja [válter] m (á)
polavtomatska pištola nemškega tipa: streljati z valterjem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
váluk -a m (ȃ)
lahko vojaško oklepno vozilo slovenskega proizvajalca Sistemska tehnika: izdelovati valuke; nakup valukov; oborožitev za valuka / šestkolesni valuk; valuk z mitraljezom / oklepnik valuk
SSKJ²
valúta -e ž (ȗ)
1. denarna enota kake države: zamenjati valuto; domača, japonska valuta; vrednost valute pada; evro, dolar in druge valute
2. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote, veljava: reforma valute / papirna ali prosta valuta pri kateri denarna enota ni določena z vrednostjo blaga, iz katerega je denar narejen; srebrna, zlata valuta pri kateri je denarna enota vezana na vrednost srebra, zlata; vezana valuta pri kateri je denarna enota vezana na vrednost kakega blaga, navadno zlata ali srebra
3. ekon. tuja, nedomača gotovina: kupovati, menjavati valuto; prodajati za valuto
● knjiž., ekspr. danes je besedna valuta razveljavljena vrednost
♦ ekon. klirinška valuta; valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; fin. konvertibilna valuta; devalvacija valute; pravn. valuta: 31. 12. 1989 rok, čas nastanka določenega pravno odločujočega finančnega dejstva je 31. decembra 1989
SSKJ²
valutáren -rna -o prid. (ȃ)
zastar. valuten: vpliv valutarnih sprememb na gospodarstvo
SSKJ²
valúten -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na valuto: valutni tečaj / valutno območje / valutna reforma
SSKJ²
vámp1 -a m (ā á)
knjiž. spolno zelo privlačna, za moške pogubna ženska, zlasti kot filmski lik: izzivalni pogledi vampa / ženska vamp; v prid. rabi: vamp ženske
SSKJ²
vàmp2 vámpa m (ȁ á)
1. zool. del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana: ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati; vamp in kapica
2. mn. goveji želodec kot hrana: kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
// jed iz majhnih kosov tega dela: jesti, kuhati vampe / vampi v omaki; vampi s krompirjem / pog. naročiti male, velike vampe malo, veliko porcijo te jedi
♦ gastr. tržaški vampi
3. trebuh prežvekovalcev: voda je segala govedu do vampa; suniti vola v vamp; napet, velik vamp / dlaka na vampu
// ekspr. trebuh živali, zlasti velik, debel: vamp prašiča
// nizko trebuh človeka, zlasti velik, debel: vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp biti lačen; skrbijo samo za svoj vamp samo zase
4. nizko trebušast, požrešen človek: ta vamp bi vse pojedel / kot psovka vamp požrešni
5. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: vamp soda
// notranjost česa, zlasti votlega: tovor v vampu ladje
SSKJ²
vampáč -a m (á)
nizko kdor ima velik trebuh: presiti vampači
SSKJ²
vámpast -a -o prid. (á)
ki ima velik vamp: vampasta krava / nizko vampast človek
SSKJ²
vámpek -pka m (ȃ)
manjšalnica od vamp, želodec: vampek jagnjeta / hodil je po gorah, da bi mu vampek splahnel / vampek vrča
SSKJ²
vámpež -a m (ȃ)
nizko kdor ima velik trebuh: zoprn mi je ta vampež / kot psovka vampež debeli
SSKJ²
vampír -ja m (í)
1. po ljudskem verovanju mrtvec, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri: spremeniti se v vampirja; legende, zgodbe o vampirjih; boj, orožje proti vampirjem; obračun z vampirjem; čarovnice, volkodlaki in vampirji / v filmu je nastopal v vlogi krvoločnega vampirja
2. slabš. brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec: lastnik tovarne je bil pravi vampir
♦ zool. vampirji netopirji, ki se hranijo s krvjo toplokrvnih živali, Desmontidae; netopirji, ki se hranijo z žuželkami in rastlinskimi plodovi, Phyllostomidae
SSKJ²
vampírka -e ž (í)
po ljudskem verovanju mrtva ženska, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri: maščevalna, zlobna vampirka; preobrazba v vampirko; obračun,soočenje z vampirko; čarovnica in vampirka / v filmu je odigrala vlogo privlačne vampirke
SSKJ²
vampírski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na vampirje: vampirska zgodba / vampirski zobje; sam.: v njenem ravnanju je nekaj vampirskega
SSKJ²
vampírstvo -a s (ī)
1. po ljudskem verovanju dejstvo, da je kdo vampir: rešiti koga vampirstva
2. slabš. brezobzirno, neusmiljeno izkoriščanje: očitati lastnikom rudnika vampirstvo / duhovno vampirstvo
SSKJ²
vámpov -a -o (á)
pridevnik od vamp, želodec: vampova juha
SSKJ²
vanádij -a m (á)
kem. trda, krhka težka kovina modrikasto sive barve, element V: legirati jeklo z vanadijem
SSKJ²
vandál -a m (ȃ)
slabš. kdor brez pravega razloga, namena poškoduje, uniči kaj koristnega, lepega: neki vandal je poškodoval kip; vedejo se kot vandali
SSKJ²
vandalízem -zma m (ī)
slabš. poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga, namena: preprečiti vandalizem; sledovi vandalizma / vandalizem okupatorja
SSKJ²
vandalizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od vandalizirati: organizirano vandaliziranje mesta; vandaliziranje policijskih avtomobilov, poslopja parlamenta / vandaliziranje umetniških del
SSKJ²
vandalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) slabš.
s poškodovanjem uničevati kaj koristnega, lepega brez pravega razloga, namena: izgredniki so ropali in vandalizirali trgovine; vandalizirati javno, zasebno lastnino; brezobzirno vandalizirati več objektov v okolici
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vandálski -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na vandale ali vandalstvo: vandalski napad na spomenik; vandalsko trganje planinskega cvetja
    vandálsko prisl.:
    vandalsko uničevati
SSKJ²
vandálstvo -a s (ȃ)
slabš. poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga, namena: preprečiti vandalstvo
SSKJ²
vándranje -a s (ȃ)
pog. popotovanje: vandranje od vasi do vasi / vandranje po svetu
// potepanje: popoldansko vandranje
SSKJ²
vándrati -am nedov. (ȃ)
pog. popotovati: vandrati iz kraja v kraj / vandrati po svetu
// potepati se: kje si vandrala celo popoldne
    vandrajóč -a -e:
    vandrajoč po svetu, je doživel marsikaj / vandrajoči pevci potujoči pevci
SSKJ²
vándrovček -čka m (ā)
manjšalnica od vandrovec: po cesti gresta dva vandrovčka
SSKJ²
vándrovec -vca m (ā) pog.
1. popotnik: sprejeti vandrovca; biti večni vandrovec
2. kdor opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: vandrovca sta igrala na harmoniko / obrtniški vandrovec potujoči obrtnik
SSKJ²
vándrovski -a -o prid. (ā) pog.
1. ki (rad) popotuje: vandrovski človek / vandrovski nagon
2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj; potujoč: vandrovski komedijant, pevec
SSKJ²
vanilín -a m (ȋ)
kem. bela, dišeča snov, dobljena iz vanilje ali narejena umetno: uporaba vanilina v proizvodnji čokolade, likerjev, parfumov / umetni vanilin; v prid. rabi: vanilin sladkor
SSKJ²
vanílja in vanílija -e ž (í)
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi ali njeni posušeni plodovi, ki se uporabljajo kot dišava: strok vanilje / nasadi vanilje / konjak z jajci in vaniljo; cimet, klinčki in vanilja
SSKJ²
vaníljev in vanílijev -a -o prid. (í)
nanašajoč se na vaniljo: vaniljev vonj / vaniljeva paličica / vaniljev liker, sladoled
SSKJ²
vaníljevec in vanílijevec -vca m (í)
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi, katere posušeni plodovi se uporabljajo kot dišava: listi vaniljevca; vaniljevci in cimetovci
SSKJ²
vaníljin in vanílijin -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na vaniljo: vaniljin sladoled
♦ gastr. vaniljin sladkor sladkor z dodatkom vanilje
SSKJ²
vapíti -ja m (ȋ)
zool. jelen z velikim nazaj zavitim rogovjem, Cervus elaphus canadensis: vapiti in karibu
SSKJ²
vár1 -a m (ȃ)
teh. strjen material, ki je pri varjenju zmehčan ali staljen: zgladiti var / čisti var del vara, v katerem je pretaljen samo dodajni material
SSKJ²
vár2 -a m (ȃ)
elektr. enota za merjenje jalove moči električnega toka: meriti v varih
SSKJ²
váralica -e ž (ȃ)
zastar. varavec, slepar: on je varalica, izogibaj se ga / sleparji in varalice goljufi
SSKJ²
varán -a m (ȃ)
nav. mn., zool. kuščarji z dolgo glavo in vratom, z navadno dolgim debelim repom in globoko preklanim jezikom, Varanidae: različne vrste varanov; nevarne bakterije v slini varanov; kače, legvani in varani / komodoški varan velik mesojedi varan, ki živi na nekaterih indonezijskih otokih
SSKJ²
váranje -a s (ȃ)
glagolnik od varati: varanje lahkovernih ljudi / varanje moža
SSKJ²
varánt -a m (ā)
pravn. del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga; zastavnica: izročiti varant banki
SSKJ²
várati -am nedov. (ȃ)
1. z določenim namenom zavajati koga v zmoto: varati prijatelja; varati koga z lepimi besedami / varati samega sebe slepiti
● videz vara resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled
2. biti nezvest: ženo vara že tri leta / varala ga je s svojim šefom
3. star. goljufati: varati pri kartanju
    várati se 
    1. zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosegati tega, kar se pričakuje: varati se pri kupčiji; varati se v ljubezni, upanju
    2. biti v zmoti; motiti se: varati se v sodbi; zelo, ekspr. bridko se varate, če tako mislite / ekspr. če me oko, spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl
    varajóč -a -e:
    varajoč privid
    váran -a -o:
    varano ljudstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
várav -a -o in varàv -áva -o prid. (ā; ȁ á)
star. ki vara: varave ljubice
// varljiv: varavo upanje
    váravo in varávo prisl.:
    varavo prepričevati
SSKJ²
váravec -vca m (ā)
ekspr. kdor vara: ne verjemi mu, on je velik varavec
SSKJ²
várčen -čna -o prid., várčnejši (á ā)
ki si prizadeva porabiti čim manj
a) denarja: varčen človek; biti varčen / varčen pri izdatkih
b) dobrin sploh: varčna gospodinja / biti varčen pri hrani, obleki
● ekspr. to je varčen avtomobil ta avtomobil porabi malo goriva; ekspr. je varčen v besedah je redkobeseden
♦ elektr. varčni transformator transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje skupne dele
    várčno prisl.:
    varčno ravnati z denarjem; živel je zelo varčno
SSKJ²
varčeválčev -a -o [varčevau̯čev-] (ȃ)
pridevnik od varčevalec: varčevalčeva hranilna knjižica
SSKJ²
varčeválec -lca [varčevau̯ca] m (ȃ)
kdor varčuje pri banki, hranilnici: varčevalci dvigujejo denar / stanovanjski varčevalec
SSKJ²
varčeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na varčevanje: varčevalni ukrepi / varčevalna doba / varčevalni dan dan varčevanja
SSKJ²
varčeválka -e [varčevau̯ka tudi varčevalka] ž (ȃ)
ženska, ki varčuje pri banki, hranilnici: vpisati vlogo varčevalke
SSKJ²
varčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od varčevati: z varčevanjem priti do premoženja; varčevanje z denarjem / varčevanje pri hrani; varčevanje z materialom / stanovanjsko varčevanje; dan varčevanja / namensko varčevanje
SSKJ²
varčeváti -újem nedov. (á ȗ)
prizadevati si porabiti čim manj
a) denarja: varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog. nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici
♦ fin. namensko varčevati za določen namen, ki ga organizira navadno banka
b) dobrin sploh: varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki; varčevati z elektriko; varčevati s prostorom
● ekspr. starši pri njem niso varčevali s palico so ga velikokrat tepli; ekspr. z besedami je navadno zelo varčeval bil je redkobeseden
SSKJ²
varčljív -a -o prid. (ī í)
star. varčen: varčljiv človek
SSKJ²
várčnež -a m (ȃ)
ekspr. varčen človek: bil je velik varčnež
SSKJ²
várčnost -i ž (á)
lastnost, značilnost varčnega človeka: znan je po svoji varčnosti / ekspr. varčnost avtomobila pri porabi goriva / kljub varčnosti si ni gmotno opomogel kljub varčevanju
SSKJ²
várdar -- ž (ȃ)
cigareta slabše kakovosti z imenom Vardar: v zavojčku je še ena vardar / že leta kadi vardar / cigarete vardar; v prid. rabi: vardar cigarete
SSKJ²
vardévati -am nedov. (ẹ́) nar.
1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti / vardevati bolnika streči, negovati / vardevati ogenj na ognjišču
2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem
    vardévan -a -o:
    lepo vardevana živina
SSKJ²
várek -rka m (ȃ)
teh. del vara, narejen z enim premikom izvora varilne vročine po površini kovine: variti z ozkimi varki / korenski varek
SSKJ²
varekína -e ž (ȋ)
raztopina natrijevega hipoklorita za odstranjevanje madežev, pranje, beljenje: namočiti perilo v mešanici mlačne vode in varekine
SSKJ²
váren -rna -o prid., várnejši (á ā)
1. navadno v povedni rabi ki je v takem stanju, položaju, da mu ne grozi nevarnost, kaj neprijetnega: doma je varen; tu so varni pred plazovi, poplavami; biti varen pred radovednimi pogledi; počutiti se varnega / material je tu varen pred ognjem / star. človek ni nikjer več varen življenja
2. ki omogoča tako stanje, tak položaj: varen kraj, prehod; varna pot; najti varno zatočišče, zavetje / ognja varen trezor v ognju obstojen, ognjevzdržen
    várno prisl.:
    varno se izkrcati; z gumijastimi podplati varno stopati po poledeneli poti; varno spravljen denar / v povedni rabi tu je varno; sam.: spraviti zgodovinski material, ranjence na varno na varen kraj; tukaj smo na varnem smo varni
SSKJ²
variabílen -lna -o prid. (ȋ)
knjiž. spremenljiv, nestalen: variabilni faktorji; vrednost izdelkov je precej variabilna; variabilen in konstanten
♦ ekon. variabilni del osebnega dohodka; variabilni kapital kapital, ki se uporablja za izplačevanje mezd
SSKJ²
variabílnost -i ž (ȋ)
knjiž. spremenljivost, nestalnost: variabilnost oblike, razporeditve / odkrivanje variabilnosti sveta / velika variabilnost v znanju in sposobnosti učencev
♦ biol. lastnost organizmov, da se spreminjajo pod vplivom okolja ali zaradi sprememb dednih lastnosti, spremenljivost
SSKJ²
variábla -e ž (ā)
1. fiz., mat. količina, ki spreminja svojo vrednost, spremenljivka: zamenjati variablo; konstante in variable
2. knjiž., navadno s prilastkom kar je spremenljivo in vpliva na kaj: uspeh je odvisen od številnih variabel / spoznati vse variable v sistemu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
variácija -e ž (á)
1. oblika, nastala kot posledica variiranja: vzorec ima več variacij; ponavljati se v različnih variacijah; jezikovne, vsebinske variacije; variacija motiva, ureditve / prizor z novimi variacijami / variacije organizma / to je variacija na staro, znano temo
// vrednost, stopnja česa, nastala kot posledica variiranja: variacija raste, upada; variacije se razlikujejo do deset odstotkov od povprečja; variacija pogostnosti
2. variiranje: pogosta variacija oblike; variacija v barvi, tonu
3. glasb. del skladbe, v katerem se tema melodično, harmonsko, ritmično spremenjena ponovi: četrta variacija je v molu / karakterna variacija; kontrapunktične variacije
// mn. skladba iz takih delov: igrati variacije; Mozartove variacije
♦ astron. variacija sprememba v legi Lune zaradi vpliva Sonca in Zemlje s polmesečno periodo; mat. variacija vsaka od skupin elementov določene množice, ki se od druge razlikuje po elementih in po razvrstitvi elementov; variacija brez ponavljanja pri kateri se elementi v skupini ne ponavljajo; navt. variacija zaradi magnetnih anomalij časovno in krajevno spreminjajoča se napaka pri določanju magnetne deklinacije
SSKJ²
variacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na variacijo: variacijske razlike / variacijska statistika / variacijske glasbene oblike
♦ mat. variacijski koeficient koeficient, ki izraža odklon vrednosti spremenljivke od njene srednje vrednosti; variacijski račun račun, pri katerem se računa funkcija, za katero ima določeni integral največjo ali najmanjšo vrednost
SSKJ²
variánca -e ž (ȃ)
mat. povprečna vrednost kvadratov odklonov spremenljivk od aritmetične sredine: izračunati varianco
SSKJ²
variánta -e ž (ȃ)
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela; različica, inačica: primerjati obe varianti stare pesmi; krajša, novejša varianta / oblikovne, stilne variante; pesniške variante / v prislovni rabi napisati kaj v več variantah
// oblika uresničitve česa, različna od druge oblike iste vrste: k sliki je priložil svojo varianto; v novi varianti je ta prizor črtan / druga varianta predvideva razširitev vhoda / novejše variante letala sprejmejo več potnikov
♦ alp. izstopna, vstopna varianta izstop, vstop v plezalno smer na drugem mestu, kot se sicer izstopa, vstopa; biol. varianta vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma, različek; jezikosl. varianta morfema; šah. otvoritvena varianta vsaka od možnosti pri določeni otvoritvi
SSKJ²
variánten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na varianto: variantni načrt / variantna možnost
SSKJ²
variántnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost variantnega: variantnost pojava; variantnost stališč
SSKJ²
variátor -ja m (ȃ)
teh. priprava za spreminjanje določene veličine: variator hitrosti
♦ elektr. variator napetosti
SSKJ²
varíca -e ž (í)
med. krčna žila: zdraviti varice; varice na nogah
SSKJ²
varieté -êja m (ẹ̑ ȇ)
gledališče z raznovrstnim zabavnim programom, sestavljenim iz glasbenih, plesnih, akrobatskih točk: predstave v varieteju
// nočni gostinski lokal s takim programom: poje, pleše po barih in varietejih
SSKJ²
varietêjski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na variete: varietejski plesalec / varietejska točka / varietejsko gledališče
SSKJ²
varietéta -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. različnost, raznovrstnost: varieteta mnenj / varieteta barv
2. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od vrste in podvrste: ta vrsta ima več varietet / rastlinska, živalska varieteta; varieteta graha
SSKJ²
variíranje -a s (ȋ)
glagolnik od variirati: variiranje stalnega programa / variiranje prodaje mleka v posameznih letnih časih / variiranje motiva
SSKJ²
variírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž.
1. biti, pojavljati se v različnih, drugačnih oblikah, ne spreminjajoč pri tem svoje narave, svojega bistva; spreminjati se, biti različen: barve na sliki variirajo odvisno od svetlobe; običaji variirajo od kraja do kraja / cene variirajo glede na kvaliteto izdelka; število članov variira med deset in trideset
2. preh. delati, da kaj dobi, izgubi kake sestavine, ne da bi se pri tem spremenilo njegovo bistvo; spreminjati, predrugačevati: variirati načrt, spored / variirati pesniški motiv
    variirajóč -a -e:
    variirajoči opisi
    variíran -a -o:
    variiran motiv; variirana oblika literarnega besedila
SSKJ²
varikína -e ž (ȋ)
varekina: odstraniti madež z varikino
SSKJ²
varikológ -a m (ọ̑)
zdravnik specialist za varikologijo: varikolog je pregledal žile in ustje žil; pregled pri varikologu / specialist dermatolog in varikolog
SSKJ²
varikologíja -e ž (ȋ)
veda o krčnih žilah: specialistka dermatovenerologije in varikologije / ambulanta za varikologijo
SSKJ²
varílec -lca [variu̯ca in varilca] m (ȋ)
delavec, ki vari: delal je kot varilec / ključavničar varilec
♦ metal. obločni varilec ki vari z električnim oblokom; teh. plamenski varilec ki vari s plamenom, nastajajočim pri zgorevanju plina v kisiku
SSKJ²
varílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na varjenje, spajanje: varilni postopek / varilna delavnica / varilni aparat; varilni prašek pomožni dodajni material pri varjenju; varilne rokavice varilske rokavice / varilni agregat; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje; varilno jeklo varivo jeklo
SSKJ²
varílka -e [variu̯ka in varilka] ž (ȋ)
delavka, ki vari: zaposlena je kot varilka
SSKJ²
varílnica -e ž (ȋ)
delavnica, obrat za varjenje: delati v varilnici; kovačnica in varilnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
varílnik -a m (ȋ)
teh. varilni aparat: preizkusiti varilnik / varilnik za obločno varjenje
SSKJ²
varílski -a -o [tudi variu̯ski] prid. (ȋ)
nanašajoč se na varilce ali varjenje: varilsko delo / varilski predpasnik; varilske rokavice; varilska očala očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju / varilske klešče; varilsko kladivo / varilski inženir, tehnik / varilska šola
SSKJ²
varílstvo -a [tudi variu̯stvo] s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja z varjenjem: razvoj varilstva
// veda o tej dejavnosti: inženir varilstva
SSKJ²
varíola -e ž (ȋ)
med. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze: cepiti proti varioli
SSKJ²
variométer -tra m (ẹ̄)
aer. priprava za merjenje hitrosti dviganja in spuščanja letala: variometer jadralnega letala
SSKJ²
varíšče -a s (í)
teh. mesto, prostor, kjer se vari, spaja:
SSKJ²
váriti1 -im tudi varíti -ím nedov. (ā ȃ; ī í)
1. pripravljati kaj s kuhanjem česa: variti pivo; variti strup, zdravilo / variti zdravilne rastline
♦ agr. s segrevanjem raztopine slada v vodi povzročati spreminjanje škroba v sladkor
// star. kuhati: variti čaj; variti juho / variti medico, žganje
2. star. pripravljati, snovati: variti načrte, zakone / nad mestom se vari nevihta
SSKJ²
varíti2 -ím nedov. (ī í)
teh. spajati kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom: variti plošče, žice / variti pločevino, umetne snovi
    varjèn -êna -o:
    varjeni spoj; varjena konstrukcija
    ♦     metal. varjena cev cev, izdelana iz ukrivljenega traku z varjenjem
SSKJ²
varív -a -o prid. (ī í)
teh. ki se da variti: variva snov; varivo jeklo
SSKJ²
varívo -a s (í)
knjiž. snov, pridobljena z varjenjem, kuhanjem: pripraviti varivo
SSKJ²
varívost -i ž (í)
teh. lastnost, značilnost varivega: varivost kovin / preizkus varivosti
SSKJ²
varjênec -nca m (é)
teh. del, predmet, ki se vari: vpenjanje varjencev
SSKJ²
várjenje1 in varjênje -a s (ā; é)
glagolnik od variti, kuhati: varjenje piva / varjenje zdravilnih zelišč
SSKJ²
varjênje2 -a s (é)
glagolnik od variti, spajati: poškodovati si oči pri varjenju; varjenje konstrukcije; naprave, oprema za varjenje / hladno varjenje brez prejšnjega segrevanja; plamensko varjenje s plamenom, ki nastaja pri zgorevanju plina v kisiku; talilno varjenje pri katerem se do tališča segreti deli spajajo brez pritiska, udarcev; točkovno varjenje pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika; varjenje s pritiskom pri katerem se do zmehčanja ali rahlega taljenja segreti deli spajajo s pritiskom, z udarci; gorilnik, pištola za varjenje
SSKJ²
várka1 -e ž (ȃ)
zastar. prevara: odkriti varko / optična varka
SSKJ²
várka2 -e ž (ȃ)
zastar. varovanje: varka majhnih otrok / prinesti otroka na varko k sosedi v varstvo
● zastar. delati pod varko koga pod nadzorstvom
SSKJ²
varljív -a -o prid. (ī í)
ki vara, zavaja: varljiv nasmeh; varljive obljube / varljivi ovinki navidezno nenevarni
♦ obrt. varljivi rob notranji pregib roba iz tanjšega blaga, svile kot obroba pri debelejšem blagu ali če je blaga premalo
// ki ne ustreza resničnosti: varljiv občutek
    varljívo prisl.:
    varljivo svetlikati se; varljivo blizu
SSKJ²
varljívka -e ž (ȋ)
knjiž. kar koga vara, zavaja: luč v daljavi je bila varljivka
SSKJ²
varljívost -i ž (í)
lastnost varljivega: varljivost besed / varljivost občutkov
SSKJ²
várnica1 -e ž (ȃ)
zastar. varnostna zaponka: speti z varnico
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
varníca2 -e ž (í)
star. kraj, prostor, kjer se kaj vari, kuha: stopiti v varnico
SSKJ²
várnost -i ž (á)
stanje varnega: zagotoviti komu varnost; varnost potnikov / imeti občutek varnosti / varnost letala; varnost plovbe / varnost države / zaradi varnosti postaviti ograjo; varnost pred napadalci, ognjem / državna, javna varnost; osebna, pravna varnost; potresna, požarna varnost stavbe; premoženjska varnost; socialna varnost pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno priznanih življenjskih potreb; varnost pri delu; komisija za varnost v zračnem prometu
● zastar. spraviti kaj, koga v varnost na varno
♦ polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena; pravn. javna varnost nekdaj del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; Uprava državne varnosti [UDV] do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; zgod. Vojska državne varnosti [VDV] med narodnoosvobodilnim bojem odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi sovražniki
SSKJ²
várnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile policija, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček
● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti
♦ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; pravn. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku
SSKJ²
várnostnica -e ž (á)
ženska, ki skrbi za premoženjsko in osebno varnost: energična varnostnica; razpis za varnostnico v trgovini; dela kot osebna varnostnica; varnostnik in varnostnica
SSKJ²
várnostnik -a m (á)
kdor poklicno skrbi
a) za varnost premoženja koga: varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca; nočno delo varnostnikov
b) za osebno varnost koga: varnostnik slavne filmske igralke; varnostniki iz spremstva predsednika republike
c) za javno varnost, zlasti kriminalist: varnostniki so roparja, zločinca že odkrili
č) za varnost pri delu: varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik varnostni inženir
SSKJ²
varoválec -lca [varovau̯ca in varovalca] m (ȃ)
1. kdor koga ali kaj varuje: otroku je bil učitelj in varovalec / varovalec umetnostnih zakladov / alpinist varovalec
2. zastar. varovalo: kovinski varovalec
SSKJ²
varoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki varuje, ščiti: varovalni nasip proti vetru; varovalni pas ob cesti, gozdu / varovalna čelada, obleka; varovalna mreža; pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv / varovalni ukrepi / varovalna plast sluzi; varovalna snov / varovalna krema zaščitna krema / varovalna dieta za srce; varovalna prehrana; varovalno živilo / varovalno cepljenje zaščitno cepljenje
♦ agr. varovalni posevek posevek, ki varuje podsevek; elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z izolirnim plaščem; gozd. varovalni gozd gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo; med. varovalna maska zaščitna maska; teh. varovalna podložka varnostna podložka; zool. varovalna barva barva, ki se ujema z barvo okolice; žel. varovalni vagon vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom
SSKJ²
varovalíšče -a s (í)
alp. prostor v steni, ki daje varnost plezalcu in varovanemu soplezalcu: plezati do varovališča
● zastar. otroka je nameravala pustiti v kakem varovališču sirotišnici
SSKJ²
varoválka -e [tretji pomen varovau̯ka in varovalka] ž (ȃ)
1. priprava, ki prekine tokokrog, kadar je jakost toka prevelika ali ob kratkem stiku: izključiti, odviti, zamenjati varovalko; kapa, vložek varovalke / varovalka je pregorela / avtomatska varovalka pri kateri se s pritiskom na gumb spet vzpostavi tokokrog; glavna varovalka plombirana varovalka, ki stoji pred števcem; pren., knjiž. lepega dne je pregorela varovalka njegovega potrpljenja
2. voj. del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem: odpreti, zapreti varovalko na puški, revolverju / odviti varovalko bombe
3. zastar. varuhinja: varovalka otroka
♦ elektr. staljiva varovalka v kateri se žica stali in tako prekine tokokrog; fiz. varovalka za deset amperov; teh. plinska varovalka ki zapre dovod plina v gorilnik, ko plamen nezaželeno ugasne
SSKJ²
varoválo -a s (á)
1. kar kaj varuje: varovalo za les; zvočna varovala za ušesa
2. voj. del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka: odpreti varovalo na revolverju
♦ elektr. napetostno varovalo priprava za varovanje električnih naprav pred previsoko napetostjo
SSKJ²
varovánček in várovanček -čka m (á; á)
manjšalnica od varovanec: vzgojiteljica in njeni varovančki
● zastar. otroci so spravljali denar v varovančke v hranilničke
SSKJ²
varovánec in várovanec -nca m (á; á)
1. kdor je deležen varstva, skrbi koga: varovanci centra, doma, zavoda; delavnice, koncerti za varovance; prostori, sobe za ostarele varovance; delo, pogovor z varovanci; osebje in varovanci / varnostniki in njihov varovanec
2. kdor je deležen nasvetov, vodstva, zlasti športnik v odnosu do svojega trenerja: varovanci na tekmi, treningu; igra, uspeh, zmaga varovancev znanega selektorja, trenerja; duhovnik s skupino mladih varovancev; režiser in njegovi mladi varovanci
3. mladoletnik, za katerega skrbi varuh: varovanca sta imela dobrega varuha
4. ekspr. kdor uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe: plemiči so podeljevali cerkvene službe svojim varovancem
SSKJ²
varovánje in várovanje -a s (á; á)
glagolnik od varovati: varovanje hiše / varovanje pred okužbami / varovanje majhnih otrok / varovanje ugleda, zdravja / varovanje skrivnosti / varovanje osebnih podatkov varstvo osebnih podatkov / prevzel je varovanje v steni; škarjasto varovanje z vrvema levo in desno od vodečega plezalca
● nar. varovanje mrliča bedenje pri njem
SSKJ²
varovánka in várovanka -e ž (á; á)
1. ženska, deležna varstva, skrbi koga: varovanke doma, zavoda; nega varovanke z Alzheimerjevo boleznijo
2. ženska, deležna nasvetov, vodstva, zlasti športnica v odnosu do svojega trenerja: izkušene varovanke; igra, poraz, uspeh, zmaga varovank znanega selektorja, trenerja; treningi z varovankami; režiser in njegova varovanka
3. mladoletnica, za katero skrbi varuh: varovanko je zastopal njen skrbnik; za svojo varovanko je lepo skrbel
4. ekspr. ženska, ki uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke osebe: varovanka predsednika je dobila ugleden položaj
SSKJ²
varováti -újem in várovati -ujem nedov.(á ȗ; á)
1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
// delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
// imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
♦ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; pravn. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja
    varováti se, in várovati se
    paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe
    varováje :
    varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim
    varujóč -a -e:
    hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast
    varován in várovan -a -o:
    varovane skrivnosti; slabo varovane črede
    ●     varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot
SSKJ²
várpa -e ž (ȃ)
zlasti v švedskem okolju (športna) igra, pri kateri se mečejo zaobljeni kamni ali tem podobni izdelki iz kovine h klinu v oddaljenosti 20 m: pomeriti se v varpi
SSKJ²
várstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na varstvo: varstveni ukrepi; varstveno spremstvo / varstvena vzgoja / varstvena dejavnost / varstveni dodatek dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; šol. žarg. varstveni oddelek oddelek s podaljšanim bivanjem; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ ekon. varstvena carina zaščitna carina; pravn. varstveni sodnik nekdaj sodnik, ki postavi mladoletniku brez očeta varuha premoženja in nadzoruje njegovo delo; varstveno pismo nekdaj listina, s katero oblastni organ zagotovi zlasti tujemu državljanu posebno varstvo; rib. varstvena doba doba, ko je ribolov (nekaterih rib) prepovedan; urb. varstveno območje območje, kjer je raba zemljišč omejena zaradi zagotovitve dolgoročnega urejanja prostora; sam.:, šol. žarg. varstvena učencem pomaga pri nalogah učiteljica pri podaljšanem bivanju
SSKJ²
várstvenik -a m (ȃ)
kdor skrbi za varstvo okolja: varstveniki so proti gradnji jedrskih elektrarn; protestno zborovanje varstvenikov
SSKJ²
várstvo -a s (ȃ)
1. prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga: zaupati komu varstvo otroka / organizirati, urediti otroško varstvo / celodnevno varstvo; šol. žarg. šolsko varstvo bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem; podaljšano bivanje / izročiti konje hlapcu v varstvo
2. prizadevanje, skrb, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: dajati, nuditi komu varstvo / okrepiti policijsko, vojaško varstvo / vzeti koga pod svoje varstvo, v svoje varstvo / ekspr. zateči se v varstvo okopov, trdnjave / socialno varstvo družbene dejavnosti, s katerimi se posameznikom, družinam organizirano zagotavljajo ustrezne življenjske razmere; zdravstveno varstvo družbene dejavnosti, katerih namen je varovanje zdravja, zdravljenje prebivalstva; skupnost socialnega varstva; zavod za varstvo pri delu / varstvo osebnih podatkov onemogočanje zlorabe in posegov v posameznikovo zasebnost pri zbiranju, obdelovanju in hranjenju osebnih podatkov
3. prizadevanje, da se kaj ohrani: ukrepi za varstvo narave, okolja / varstvo morja pred onesnaževanjem / zavod za spomeniško varstvo / spomeniško varstvo je izdalo dovoljenje zavod, organ za spomeniško varstvo
● dati komu denar v varstvo da ga varuje, hrani; odpeljati obsojenca pod močnim varstvom močno zastraženega, da ne bi pobegnil ali da ga ne bi kdo rešil, napadel
♦ pravn. pravno varstvo ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon; začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine
SSKJ²
varstvoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za varstvoslovje: društvo varstvoslovcev; diplomirani varstvoslovec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
varstvoslôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na varstvoslovje: varstvoslovna terminologija; varstvoslovno raziskovanje / varstvoslovni problemi; najnovejša varstvoslovna spoznanja
SSKJ²
varstvoslôvje -a s (ȏ)
veda o družbenih mehanizmih za zagotavljanje varnosti in varstva v državi: študij varstvoslovja; reševanje aktualnih problemov na področju varstvoslovja; fakulteta, inštitut za varstvoslovje; obramboslovje, varstvoslovje in kriminologija
SSKJ²
varstvoslôvka -e ž (ȏ)
strokovnjakinja za varstvoslovje: po izobrazbi je diplomirana varstvoslovka
SSKJ²
varšavjánka -e ž (ȃ)
1. družabni ples v tričetrtinskem taktu, po izvoru iz Poljske: plesali so krakovjak in varšavjanko
2. mednarodna proletarska revolucionarna pesem s prvotnim refrenom: Naprej Varšava: zapeli so varšavjanko
SSKJ²
varšávski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Varšavo: varšavske znamenitosti / nekdaj varšavski geto
♦ polit. Varšavski pakt vojaška zveza vzhodnoevropskih socialističnih držav s skupnim vojaškim poveljstvom, sklenjena leta 1955 v Varšavi
SSKJ²
várščina -e ž (ȃ) pravn.
1. premičnine ali nepremičnine, ki se dajo za zagotovitev izpolnitve določenih obveznosti, dolžnosti: dati, vrniti, zahtevati varščino
2. vsota, ki se da, da se kdo začasno izpusti na prostost: plačati varščino za koga
SSKJ²
várščinski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na varščino: varščinska vsota / varščinske obresti
SSKJ²
váruh -a m (ȃ)
1. kdor je uradno določen, da skrbi za mladoletno osebo in upravlja z njenim premoženjem: starši so ji zgodaj umrli in dobila je varuha; sodišče ga je postavilo fantu za varuha
// kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe: sodišče je določilo varuhe skrbnike / varuh premoženja koga skrbnik / varuh človekovih pravic predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi / ekspr. varuh zatiranih zaščitnik
2. kdor kaj varuje: bil je skrben varuh vinograda / družina je šla na izlet, on pa je ostal doma za varuha
3. nav. ekspr. kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: varuhi šeg in navad / varuhi meščanske morale; varuhi revolucije / varuh pravice sodnik, policist; varuh javnega reda, javne varnosti policist
♦ rel. angel varuh
SSKJ²
váruhinja -e ž (ȃ)
1. ženska, ki varuje, neguje (tujega) otroka, (tuje) otroke; varuška: najti otroku varuhinjo
// ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok: varuhinje v otroških vrtcih / seminar, tečaj za varuhinje
2. ženska, ki kaj varuje: danes je za varuhinjo hiše / svečenice so bile varuhinje svetega ognja / država naj bo varuhinja državljanov / varuhinja človekovih pravic predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi
SSKJ²
váruška -e ž (ȃ)
ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok: varuške v otroških vrtcih / tečaj za varuške
// pog. varuhinja: otrokom je bila dobra varuška / ostal je doma za varuško
SSKJ²
váruški -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na varuhe ali varuštvo: varuške dolžnosti / do nje je imel varuški odnos
    váruško prisl.:
    vedel se je varuško
SSKJ²
váruštvo -a s (ȃ)
1. dejavnost varuhov: prevzeti varuštvo / varuštvo staršev / biti pod varuštvom
2. ekspr. samovoljno nadzorstvo: osvoboditi se varuštva tujcev / idejno, politično varuštvo
SSKJ²
váržet -a m (ā)
nižje pog. žep: seči z roko v varžet
SSKJ²
vás -í ž (ȃ)
navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom: vas ima sto prebivalcev; vas leži ob reki; domača, rojstna vas; hribovska, zakotna vas; vas Vrhpolje; gospodarska poslopja v vasi / ribiška vas / hoditi po vasi / živeti na vasi / fantje na vasi pojejo na prostem v središču vasi; novica se je hitro razširila po vasi med prebivalci vasi; ekspr. vsa vas govori o tem vsi prebivalci vasi / globalna vas ves sodobni svet, ki temelji na medkulturnem povezovanju in je informacijsko, tehnološko, telekomunikacijsko povezan v celoto; ekspr. svetovna vas globalna vas
● iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. zakulisne igre so mu bile tedaj še deveta vas jih še ni poznal; šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; knjiž. to so le Potemkinove vasi kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis; ekspr. to je zame španska vas to mi je popolnoma neznano; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
♦ geogr. gručasta, obcestna, središčna vas
SSKJ²
vásezaglédanost -i ž (ȃ-ẹ̑) ekspr.
preveliko, pretirano občudovanje samega sebe: vsi so opazili njegovo arogantno vasezagledanost; napuh, zabitost, zaplankanost in vasezagledanost
SSKJ²
vásezaljúbljenost -i ž (ȃ-ú)
ekspr. zaljubljenost vase: odbijala jih je njegova vasezaljubljenost / v svoji vasezaljubljenosti je v vsakem videl skritega sovražnika
SSKJ²
vásezavérovanost in vásezaverovánost -i ž (ȃ-ẹ́; ȃ-á)
ekspr. zaverovanost vase: umetnikova vasezaverovanost / v svoji vasezaverovanosti in sebičnosti na pomoč ni pomislila
SSKJ²
vasíca -e ž (í)
manjšalnica od vas: v dolini leži vasica; rojstna vasica
SSKJ²
vaskuláren -rna -o prid. (ȃ)
med. nanašajoč se na žile, žilen: vaskularne bolezni / vaskularni sistem
SSKJ²
vasoválec -lca [vasovau̯ca] m (ȃ)
v kmečkem okolju kdor vasuje: vasovalec pod dekletovim oknom / fant vasovalec je zavriskal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vasoválka -e [vasovau̯ka] ž (ȃ)
v kmečkem okolju obiskovalka: hitro je odpravila sitne vasovalke
SSKJ²
vasoválski -a -o [vasovau̯ski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na vasovalce ali vasovanje: vasovalska noč / vasovalske pesmi
SSKJ²
vasovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vasovati: vasovanje pri dekletu / spominjati se fantovskih vasovanj
SSKJ²
vasováti -újem nedov. (á ȗ)
v kmečkem okolju biti ponoči na obisku pri dekletu: vasoval je pod oknom in dobil nagelj / fantje so cele noči vasovali pri dekletih / hoditi, iti vasovat
// biti na obisku pri kom sploh: rad vasuje pri sosedu; pren. danes bo spet dolgčas vasoval pri nas; misli so vasovale drugje
● nar. zahodno sosede so veliko vasovale hodile od hiše do hiše, zlasti zaradi klepetanja; vasovati pri mrliču v kmečkem okolju bedeti pri mrliču
    vasujóč -a -e:
    vasujoči fant
SSKJ²
vàš váša -e zaim. (ȁ á)
1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
// izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite / ekspr. ta vaša nezaupljivost
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
SSKJ²
vaščàn in vaščán -ána m (ȁ á; ȃ)
prebivalec vasi: vaščani popravljajo cesto; meščani in vaščani
SSKJ²
vaščánka -e ž (ȃ)
prebivalka vasi: meščanke in vaščanke / poročil se je z vaščanko
SSKJ²
vaščánski -a -o prid. (ȃ)
zastar. vaški1: vaščanska hiša / vaščanske razmere
SSKJ²
váški1 -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na vas: vaške hiše / vaška krčma, šola; vaško pokopališče / vaški pašnik; vaška mlaka / vaški reveži; vaški trgovec, učitelj; nekdaj vaški župan; slabš. vaška klepetulja / vaški odbor; vaška skupnost / star. vaška srenja prebivalci vasi
♦ zgod. vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
SSKJ²
váški2 -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na naselje Vače: vaške arheološke izkopanine / vaška situla
SSKJ²
vát tudi watt -a [vát] m (ȃ)
fiz. enota za merjenje moči ter toplotnega in energijskega toka: meriti v vatih; žarnica za šestdeset vatov [W]
SSKJ²
váta -e ž (á)
rahel skupek bombažnih vlaken, ki so
a) očiščena: dati si vato v uho; namočiti vato v razkužilo; kos, kosmič vate; zavojček vate; zamašek iz vate
b) neočiščena: podložiti ramena plašča z vato; z vato polnjena prešita odeja / krojaška vata
// ekspr. temu podoben skupek česa sploh: luči mesta so bile ovite v snežno vato / skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki
● knjiž. zaviti koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim
♦ gastr. sladkorna vata sladkorne niti, na rahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti sladkor
SSKJ²
vátast -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vato: vataste niti / vataste blazinice / vatasti oblaki
SSKJ²
vátel -tla [vatəu̯] m (ā)
nekdaj dolžinska mera za tkanine, približno 77 cm: pet vatlov platna / sedem vatlov dolga vrv / meriti na vatle
// merilo za to enoto: lesen vatel / krojaški vatel
● star. prostega časa ima na vatle veliko; knjiž. tega ne moremo meriti z moralnim vatlom današnjih dni merilom; knjiž. druge meri po svojem vatlu po sebi
SSKJ²
vatelín -a m (ȋ)
tekst. redka, kosmatena pletenina iz bombažnih in volnenih niti za vmesno podlogo: z vatelinom podložen plašč
SSKJ²
váten1 -tna -o prid. (á)
1. ki je iz vate: vatna figurica / zamašiti ušesa z vatnimi zamaški
2. knjiž. vatiran: vatna halja
SSKJ²
váten2 -tna -o prid. (ȃ)
s števnikom nanašajoč se na vat: 75-vatna žarnica / vatna sekunda vatsekunda
SSKJ²
vatén3 -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki je iz vate: vatena obloga
2. knjiž. vatiran: vatene hlače
SSKJ²
vaterpolíst -a m (ȋ)
športnik, ki se ukvarja z vaterpolom: tekma vaterpolistov
SSKJ²
vaterpolístka -e ž (ȋ)
športnica, ki se ukvarja z vaterpolom: tekma naših vaterpolistk
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
váterpólo -a m (á-ọ̑)
vodna športna igra, pri kateri plavalci z metanjem spravljajo žogo v gol: igrati vaterpolo / prvenstvo v vaterpolu; v prid. rabi: vaterpolo tekma
SSKJ²
váterpólski -a -o prid. (á-ọ̑)
nanašajoč se na vaterpolo: vaterpolska reprezentanca / vaterpolska tekma
SSKJ²
vatikaníst -a m (ȋ)
novinar, specializiran za poročanje o dogajanju v Vatikanu: članek je komentiral znani vatikanist; ameriški, italijanski, rimski vatikanisti; teolog, zgodovinar in vatikanist
SSKJ²
vatikanológ -a m (ọ̑)
knjiž. poznavalec vatikanske politike, miselnosti: komentarji vatikanologov
SSKJ²
vátikanski in vatikánski -a -o prid. (ȃ; ȃ)
nanašajoč se na Vatikan: vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi; vatikanska knjižnica / vatikanska država
♦ rel. drugi vatikanski koncil koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje Katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi Cerkve; prvi vatikanski koncil koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti; zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana
SSKJ²
vatírati -am dov. in nedov. (ȋ)
podložiti z vato, vatelinom: vatirati ramena suknjiča / vatirati zimski plašč
    vatíran -a -o:
    vatiran suknjič; vatirana prešita odeja
SSKJ²
vátlar -ja m (ȃ)
nekdaj kdor prodaja blago na vatle: potujoči krošnjarji in vatlarji
SSKJ²
vátméter tudi wattmeter -tra [vátméter] m (ȃ-ẹ̄)
fiz. priprava za merjenje moči električnega toka: prenosni vatmeter
SSKJ²
vátsekúnda tudi wattsekunda -e [vátsekúnda] ž (ȃ-ȗ)
fiz. enota za merjenje dela, energije in toplote; joule
SSKJ²
vau gl. vav
SSKJ²
vaudeville ipd. gl. vodvil ipd.
SSKJ²
váv in váu [vau̯] medm. (ȃ) pog.
izraža navdušenje: vav, ti si pa res model
SSKJ²
vávčer tudi voucher -ja [váu̯čer] m (ā)
tur. dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku: izdati vavčer
SSKJ²
vávtara -e ž (á)
bavtara: zapreti vavtaro nad svinjskim koritom / zapeti si vavtaro
SSKJ²
váza -e ž (á)
navadno globlja posoda za rezano cvetje ali za okras: dati šopek v vazo; kristalna, porcelanasta vaza; nagrobna vaza
♦ arheol. bikonična vaza ki ima obliko dvojnega stožca; um. vaza antična lončena posoda
SSKJ²
vazál -a m (ȃ)
1. zgod. kdor ima fevd v užitku in je podrejen fevdnemu gospodu: podeliti fevde vazalom; vojvoda je bil kraljev vazal
2. slabš. podrejen, odvisen človek: noče biti nikogaršnji vazal / zahteve imperialističnih držav in njihovih vazalov
SSKJ²
vazálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo: vazalna odvisnost / vazalni odnosi
♦ zgod. vazalna država država, ki priznava vrhovno oblast druge države in ji mora nuditi vojaško pomoč in navadno plačevati davek
SSKJ²
vazálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo: vazalska pogodba, prisega / vazalska odvisnost
SSKJ²
vazálstvo -a s (ȃ)
1. zgod. odnos med vazalom in fevdnim gospodom: pojav vazalstva
2. slabš. podrejenost, odvisnost: vazalstvo tujcem
SSKJ²
vazektomíja -e ž (ȋ)
med. odstranitev semenovoda zaradi sterilizacije: opraviti vazektomijo; odločiti se za vazektomijo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vazelín -a m (ȋ)
iz nafte dobljena mastna snov
a) za mazilo, zaščito kože: namazati si roke, ustnice z vazelinom; tuba vazelina
b) teh. za mazivo, zaščito kovin pred rjo: vazelin in parafin / tehnični vazelin; vazelin za stroje
SSKJ²
vazelína -e ž (ȋ)
vazelin: namazati si roke z vazelino / vazelina za stroje
SSKJ²
vazelínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vazelin: vazelinska krema; vazelinsko mazilo / vazelinska tuba
♦ teh. vazelinsko olje rafinirano mineralno olje brez vonja in okusa, z majhno viskoznostjo
SSKJ²
vázen -zna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vazo: vazna oblika
♦ um. vazno slikarstvo slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem lončenih posod
SSKJ²
vázica -e ž (á)
manjšalnica od vaza: otrok je razbil vazico; ozka steklena vazica
SSKJ²
vázomotóren -rna -o prid. (ā-ọ̄)
med. vazomotoričen: vazomotorni živci
SSKJ²
vázomotóričen -čna -o prid. (ā-ọ́)
med. nanašajoč se na oženje in širjenje krvnih žil: vazomotorični živci / vazomotorične motnje
SSKJ²
váža -e ž (á)
nar. ruša: odstraniti važo / obložiti z važami
SSKJ²
vážen -žna -o prid., vážnejši (á ā)
1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem območju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico
2. pog. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela
● šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo
3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo
    vážno 
    prislov od važen: važno govoriti, hoditi
    // v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega
SSKJ²
vážič -a m (ȃ)
pog. bahač, postavljač: kakšen važič je; imeti koga za važiča / zmerjati koga z važičem
SSKJ²
vážiti se -im se nedov. (ā ȃ)
pog. bahati se, postavljati se: zakaj se vedno važiš pred njim; važiti se s čim / nikar mu ne verjemi, saj se samo važi
SSKJ²
važnjákovič -a m (á)
pog. bahač, postavljač: ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo
SSKJ²
vážnost -i ž (á)
pomembnost, tehtnost: važnost podatka / zavedati se važnosti odločitve / publ. stvar je velike važnosti / pog. zaradi svoje važnosti ni nikjer priljubljen bahaštva, postavljaštva
// dejstvo, da je kaj pomembno, tehtno: poudarjati važnost glasbene, jezikovne vzgoje
● publ. polagati važnost na obliko pripisovati, dajati (velik) pomen obliki
SSKJ²
vbadálo -a s (á)
priprava za vbadanje: igle, bodala in druga vbadala
♦ arheol. dletasto orodje, navadno iz odbitka
SSKJ²
vbádanje -a s (ȃ)
glagolnik od vbadati: vbadanje šivanke v platno / vbadanje z nožem v žogo / vbadanje znamenja na kožo
SSKJ²
vbádati -am nedov. (ȃ)
1. pri šivanju potiskati kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi: vbadati iglo, šivanko v platno, usnje / star. šivilja je še ob nedeljah vbadala šivala
// potiskati kaj koničastega v kaj sploh: vbadati iglo v petljo
2. zabadati: vbadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / čebele vbadajo žela v telo napadalca
3. s pritiskanjem česa koničastega v kaj trdnega
a) delati, oblikovati kaj: vbadati risbe, znamenja na kožo / vbadati jamice v sneg
b) vnašati kaj kam: vbadati barvo pod kožo
4. zastar. zbadati: vbadati koga v roko
● star. ne vbadaj se v druge ne vtikaj se v druge
SSKJ²
vbetonírati -am dov. (ȋ)
z betoniranjem pritrditi v kaj: vbetonirati cevi, železne palice / vbetonirati vijake v zid
SSKJ²
vbíjati -am nedov. (í)
1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabijati: vbijati zagozde v bruna; vbijati žeblje v deske
2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati pri kom kako lastnost: vbijati komu pokorščino
// navadno v zvezi vbijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbijati učencem v glavo matematiko, slovnična pravila / ves čas si je vbijal v glavo, da mora zdržati si je dopovedoval, se je prepričeval
SSKJ²
vbíti vbíjem dov., vbìl (í ȋ)
1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti2: vbiti klin v skalo; vbiti žebelj v steno
2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost: vbiti komu pokorščino; uspelo ji je vbiti ponižnost, strah
// navadno v zvezi vbiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbiti komu znanje v glavo / vbiti ljudem svoje prepričanje / kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči
SSKJ²
vbóčenost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost vbočenega: vbočenost hrbta / vbočenost deske
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
dati čemu navzdol, navznoter ukrivljeno obliko: žival je vbočila hrbet / vbočiti pločevino; deska se je vbočila
    vbóčen -a -o:
    vbočeni deli površja; stopalo je premalo vbočeno
    ♦     geom. vbočeni kot kot, manjši od 180°; 
prim. vbokel
SSKJ²
vbòd vbôda tudi vbóda m (ȍ ó, ọ́)
1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo
// dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika
2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel
3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi
♦ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu
SSKJ²
vbóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vbod: vbodno mesto / vbodna priprava
♦ med. vbodna rana rana, povzročena s koničastim predmetom
SSKJ²
vbodína -e ž (í)
knjiž. vbodlina: vbodina se celi
SSKJ²
vbodlína -e ž (í)
med. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: odkriti vbodlino na hrbtu umorjenega; globoka vbodlina / vbodlina v trebušno votlino
SSKJ²
vbodljáj -a m (ȃ)
1. kratek, rahel vbod: začutiti bolečino ob vbodljaju; vbodljaj v prst; sledovi vbodljajev / vbodljaj igle; vbodljaj s šivanko / dobiti vbodljaj / ekspr. še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana
2. bolečina, povzročena s takim vbodom: čutiti vbodljaj; oster vbodljaj
3. vbodeno mesto na telesu: vbodljaj od šivanke; pordela koža okoli vbodljaja
SSKJ²
vbodnína -e ž (í)
med. vbodlina: vbodnina se celi / vbodnina v srce
SSKJ²
vbógajme prisl. (ọ̑)
star. zastonj, brezplačno: jesti vbogajme / dati komu kaj vbogajme podariti mu
● star. zaobljubil se je, da bo za srečno vrnitev dal vbogajme za potrebe cerkve; sam.: prositi vbogajme miloščino; delati za vbogajme delati zastonj
SSKJ²
vbókel -kla -o [wbokəu̯] prid. (ọ́)
ki ima navzdol, navznoter ukrivljeno obliko: vbokla ploskev; zrcalo je vboklo
♦ geom. vbokli kot vbočeni kot; prim. vbočiti
SSKJ²
vboklína -e ž (í)
prostor, nastal z ukrivljenjem površine navzdol, navznoter: vboklina na bradi; pločevina z vboklinami / vbokline in izbokline na cesti
SSKJ²
vbóklost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost vboklega: vboklost palice / vboklost terena
SSKJ²
vbókniti -em dov. (ọ́ ọ̑)
vbočiti: vbokniti hrbet / deska se je vboknila
    vbóknjen -a -o:
    vboknjena ploskev
SSKJ²
vbôsti vbôdem dov., vbôdel in vbódel vbôdla, stil. vbòl vbôla (ó)
1. pri šivanju potisniti kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi: vbosti šivanko v tkanino
// potisniti kaj koničastega v kaj sploh: vbosti konico pletilke v petljo
2. zabosti: vbosti šivanko v blazinico / vbosti z iglo v meh / med pretepom vbosti koga z nožem
3. s pritiskom česa koničastega v kaj trdnega narediti, izoblikovati kaj: vbosti komu znamenje / vbosti sneženemu možu jamice za oči
4. zbosti: vbosti koga v roko; poskočil je, kot bi ga vbodel / s šalo vbosti koga
SSKJ²
vbrízg -a m (ȋ)
glagolnik od vbrizgniti: vbrizg laka, tekočine / cepiti z dvakratnim vbrizgom; vbrizg cepiva, seruma
● knjiž. zdravila v obliki tablet in vbrizgov injekcij
SSKJ²
vbrizgálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vbrizganje: vbrizgalni postopek
♦ teh. vbrizgalna šoba
SSKJ²
vbrizgálka -e [tudi wbrizgau̯ka] ž (ȃ)
knjiž. brizgalka: bat vbrizgalke
SSKJ²
vbrizgálnik -a m (ȃ)
teh. naprava za vbrizgavanje: popravljati vbrizgalnik
♦ fiz. vbrizgalnik elektronov majhen pospeševalnik, ki vbrizga elektrone v večji pospeševalnik; strojn. vbrizgalnik črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino
SSKJ²
vbrizganína -e ž (í)
knjiž. tekočina, ki se vbrizga: kemične lastnosti vbrizganine / dobivati zdravilo v obliki vbrizganin injekcij
SSKJ²
vbrízganje -a s (ȋ)
glagolnik od vbrizgati: vbrizganje laka / vbrizganje zdravila
SSKJ²
vbrízgati -am dov. (ȋ)
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj: vbrizgati vodo v kotel; bencin se vbrizga v motor s posebno črpalko / vbrizgati komu cepivo, zdravilo; vbrizgati si mamilo
♦ grad. vbrizgati cementno mleko v zidne razpoke
    vbrízgan -a -o:
    vbrizgana tekočina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vbrizgávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vbrizgavati: vbrizgavanje goriva, olja / vbrizgavanje zdravila v žilo
SSKJ²
vbrizgávati -am nedov. (ȃ)
v močnem curku spravljati kaj tekočega v kaj: vbrizgavati vodo v kotle; gorivo se vbrizgava v motor s črpalko / vbrizgavati bolniku zdravilo; vbrizgavati v mišičje, žilo; vbrizgavati si mamila
SSKJ²
vbrizgnína -e ž (í)
knjiž. tekočina, ki se vbrizgne: pregledati vbrizgnino / zdravilo v obliki vbrizgnine injekcije
SSKJ²
vbrízgniti -em dov. (í ȋ)
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj: vbrizgniti vodo v posodo / vbrizgniti bolniku injekcijo, zdravilo; vbrizgniti v mišico, žilo; vbrizgniti si mamilo
♦ grad. vbrizgniti polnilo v zidno razpoko
SSKJ²
vbrusíti in vbrúsiti -im dov. (ī ú)
z brušenjem narediti kaj v kaj: vbrusiti okraske v kozarce
SSKJ²
vcepíšče -a s (í)
med. mesto na telesu, kjer se vcepi cepivo: vnetje vcepišča
SSKJ²
vcepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vcepiti: vcepitev bolezenskih klic / vcepitev predsodkov
SSKJ²
vcepíti in vcépiti -im dov. (ī ẹ́)
1. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo: vcepiti komu bolezenske klice / vcepiti cepivo
♦ med. vcepiti serum
2. vstaviti cepič, požlahtniti s cepljenjem: vcepiti žlahtno sorto na tepko / vcepiti divjak z žlahtno sorto
3. ekspr. z močnim vplivom doseči, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: vcepiti komu delovne navade, narodno zavest; vcepiti komu ponos, predsodke / vcepiti komu kaj v srce, zavest
    vcépljen -a -o:
    vcepljen cepič
SSKJ²
vcépljanje -a s (ẹ́)
glagolnik od vcepljati: vcepljanje cepiva / vcepljanje žlahtne sorte na divjake / vcepljanje načel, predsodkov
SSKJ²
vcépljati -am nedov. (ẹ́)
1. vnašati v telo povzročitelje bolezni ali cepivo: vcepljati bolezenske klice / vcepljati cepivo
♦ med. vcepljati serum
2. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: vcepljati žlahtne sorte na divjake
3. ekspr. z močnim vplivom dosegati, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: vcepljati otrokom ljubezen do resnice; vcepljati komu kako miselnost / vcepljati komu kaj v glavo, srce
SSKJ²
včàs prisl. (ȁ) zastar.
1. pravočasno: sreča, da sem prišel še včas
2. takoj: včas spoznati resnico
SSKJ²
včási1 prisl. (ȃ)
star. včasih: včasi je srečal kakega znanca; okna so bila podnevi odprta, včasi še ponoči / včasi se je ukvarjala z vezenjem, zdaj ne vidi več dobro
SSKJ²
včàsi2 prisl. (ȁ)
nar. severovzhodno takoj: počakaj malo, včasi pridem
SSKJ²
včásih prisl. (ȃ)
1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih: včasih gre v gledališče; ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli; opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne; včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč / pog. za včasih bi mu kolo koristilo
2. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo: včasih je tu stala hiša; v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada
SSKJ²
včéraj prisl. (ẹ́)
1. prvega dne pred današnjim dnevom: včeraj smo bili v gledališču; včeraj opoldne, zjutraj; včeraj zvečer sinoči; včeraj ob 11. uri; do včeraj ni bilo novic o pogrešanih; kruh je od včeraj včerajšnji, star; spominjam se, kot bi bilo včeraj / od včeraj do danes se stanje ni izboljšalo; včeraj teden bi se morali vrniti
2. nav. ekspr. v (bližnjem) preteklem času, v (bližnji) preteklosti: včeraj je bila še otrok, zdaj je lepo dekle; ljudje, ki jim je še včeraj pomagal, ga ne poznajo več
● knjiž. to so ljudje od včeraj nesodobni, zastarelih nazorov; ekspr. ne podcenjujte jih, ti niso od včeraj niso neizkušeni, naivni; knjiž. njegov sloves ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; sam.: pozabiti na svoj včeraj
SSKJ²
včérajšnji -a -e prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na dan pred današnjim dnevom: včerajšnji dan; včerajšnji datum / včerajšnji časopis; včerajšnja zabava
2. ekspr. nanašajoč se na (bližnji) pretekli čas, (bližnjo) preteklost: včerajšnji časi / včerajšnji prijatelji so postali sovražniki
● knjiž. včerajšnji ljudje nesodobni, zastarelih nazorov; ekspr. zaupajte nam, saj nismo včerajšnji nismo neizkušeni, naivni; ekspr. bil je še ves včerajšnji, saj je popival celo noč zaradi neprespanosti, prejšnjega dne popite pijače se je slabo počutil, je bil slabo razpoložen; sam.: kritika včerajšnjega
SSKJ²
včérajšnjik -a m (ẹ́)
knjiž. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: včerajšnjiki ne razumejo sodobnosti
SSKJ²
včérajšnjost -i ž (ẹ́)
knjiž. (bližnja) preteklost: živeti med včerajšnjostjo in jutrišnjostjo
SSKJ²
včéranji -a -e prid. (ẹ́)
star. včerajšnji: včeranji dan / včeranji dogodek
SSKJ²
včlanítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od včlaniti: včlanitev v društvo, organizacijo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
včlániti -im dov. (ā ȃ)
narediti, da kdo postane član kake organizacije: včlaniti otroka v društvo
    včlániti se 
    postati član kake organizacije: včlaniti se v društvo, zvezo / država se je včlanila v meddržavno gospodarsko skupnost
    včlánjen -a -o:
    biti včlanjen v več društev; včlanjene države
SSKJ²
včlánjenje -a s (ȃ)
glagolnik od včlaniti: včlanjenje v organizacijo
SSKJ²
včlánjenost -i ž (ȃ)
dejstvo, da je kdo včlanjen: včlanjenost v planinsko društvo
SSKJ²
včlanjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od včlanjevati: včlanjevanje v društvo; agitacija za včlanjevanje
SSKJ²
včlanjeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kdo postane član kake organizacije: včlanjevati mladino; včlanjevati v društvo
    včlanjeváti se 
    postajati član kake organizacije: včlanjevati se v sindikat, zadrugo; množično se včlanjevati
SSKJ²
včlenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od včleniti: razgibati pročelje z včlenitvijo zobčastih nadzidkov / včlenitev tradicionalnih vrednot v duhovni svet mladine
SSKJ²
včléniti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
narediti, da kaj postane člen, sestavni del kake celote: v konstrukcijo včleniti okrasne elemente; včleniti v verigo še nekaj obročkov / ekspr. včleniti koga v verigo posrednikov
// knjiž. vključiti: včleniti kaj v idejno zasnovo drame / prijatelji so ga včlenili v družbo; včleniti se v novo okolje
    včlénjen -a -o:
    biti dobro včlenjen v sosesko
SSKJ²
včlénjati -am nedov. (ẹ́)
včlenjevati: včlenjati obročke v verigo / knjiž. včlenjati v pripoved spomine vključevati
SSKJ²
včlénjenost -i ž (ẹ̑)
stanje včlenjenega: včlenjenost vodnjaka v park / knjiž. včlenjenost književnosti v narodno problematiko vključenost
SSKJ²
včlenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kaj postane člen, sestavni del kake celote: včlenjevati staro arhitekturo v novo / ekspr. včlenjevati posameznika v narodno skupnost
// knjiž. vključevati: včlenjevati rezultate analiz v raziskavo / včlenjevati v delo nove metode; gibanje se včlenjuje v sodobne filozofske smeri
SSKJ²
včŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: včrtati krivulje v glino / včrtati brazde s plugom; pren. utrujenost mu je včrtala trpke poteze
2. s črtanjem narediti čemu v notranjosti kaj: včrtati krogu zvezdo / včrtati smer pohoda na zemljevid vrisati
♦ geom. včrtati krog mnogokotniku narisati krog, ki se dotika vseh stranic mnogokotnika; včrtati kroglo narediti največjo kroglo, ki leži znotraj danega telesa
    včŕtan -a -o:
    ploščina včrtanega kroga
SSKJ²
včustvovánje -a s (ȃ)
glagolnik od včustvovati se: sodoživljanje in včustvovanje
SSKJ²
včustvováti se -újem se dov. (á ȗ)
knjiž. čustveno se vživeti: vedno je pripravljen poslušati ljudi v stiski in se včustvovati vanje / včustvovati se v pesem, sliko
SSKJ²
včútenje -a s (ū)
glagolnik od včutiti se: včutenje v sočloveka
SSKJ²
včutíti se in včútiti se -im se dov. (ī ú)
knjiž. čustveno se vživeti: zna se včutiti v otroke / včutiti se v pesem, sliko
SSKJ²
vdahníti in vdáhniti -em dov. (ī á)
1. knjiž. zajeti zrak v pljuča pri dihanju; vdihniti: globoko vdahniti
2. ekspr. dati, ustvariti: veselje je vdahnilo njenim očem žar / pisatelj je vdahnil junaku živost / vdahniti komu idejo, misel
SSKJ²
vdája -e ž (ȃ)
glagolnik od vdati se: očitali so mu prehitro vdajo prigovarjanju, ukazu / kljub bolezni ni hotel leči, ker bi ležanje pomenilo vdajo / prisiliti sovražnika k vdaji; izobesiti belo zastavo v znamenje vdaje / dekle je dovolj staro za vdajo
SSKJ²
vdájanje -a s (ȃ)
glagolnik od vdajati se: podpreti preobteženo desko zaradi vdajanja / vdajanje ukazom / vdajanje alkoholu
SSKJ²
vdájati se -am se nedov. (ȃ)
1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehavati ohranjati trdnost: razgret asfalt se je vdajal pod nogami; še malo pritisni, vrata se že vdajajo / preobtežena deska se vse bolj vdaja se upogiba
2. prenehavati ohranjati svojo voljo, stališče in začenjati delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdajati se volji, ukazom koga
// navadno v zvezi z v prenehavati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začenjati delati, živeti v skladu z razmerami: z občutkom lastne nemoči se je vdajal v svojo nesrečo; vdajati se v usodo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: vdajati se jezi, obupu; nikar se ne vdajaj skrbem in strahu, vse bo še dobro / vdajati se sanjam, spominom
// izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: vdajati se alkoholizmu, razvratu
4. prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnika: sovražnik se je na več frontah vdajal; vojaki so se drug za drugim vdajali / vdajati se sovražniku
5. ekspr. ljubezensko se prepuščati partnerju: vdajala se mu je v ljubezni
● zastar. druge so se vdajale, ona je ostala sama so se poročale, možile; star. zima se ni še nič vdajala ni še nič popuščala
    vdajajóč se -a -e:
    zaprl se je sam vase, vdajajoč se svojim mislim in spominom; hoditi po vdajajočem se mahu
SSKJ²
vdánost -i ž (á)
dejstvo, da je kdo vdan: vdanost voditelju; biti komu hvaležen za vdanost / izkazovati komu vdanost / vdanost pijači / vdanost v usodo / prenašati trpljenje z vdanostjo
// kar izraža, kaže to dejstvo: opaziti vdanost v glasu, očeh
● star. že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica nagnjenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vdánosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na vdanost: vdanostna kretnja / v nekaterih državah podpisati vdanostno izjavo vladarju
SSKJ²
vdáti se vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á)
1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila
2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
// navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti
// izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom
4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal
6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela
● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil
    vdán -a -o
    1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja
    2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
    // ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje
    3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci
    4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje
SSKJ²
vdeb gl. vodeb
SSKJ²
vdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
narediti, da je kaj trdno nameščeno v čem: vdelati diamant v prstan; vdelati intarzije / v streho so vdelali pet oken; vdelati okna v zidne odprtine vzidati / vdelati leče v mikroskop
// narediti, da kaj postane sestavina česa: vdelati kamenje v nasip / vdelati gnoj, listje v zemljo podkopati ga; pren. te hipoteze se ne dajo vdelati v dosedanjo teorijo
● star. vdelati bluzo z zlato nitjo okrasiti; izvesti; star. kar hitro se je vdelal vpeljal v delo
    vdélan -a -o:
    vdelan material; železen križ, vdelan v okno
SSKJ²
vdeláva -e ž (ȃ)
glagolnik od vdelati: vdelava strešnih oken
SSKJ²
vdelávati -am nedov. (ȃ)
vdelovati: vdelavati intarzije; vdelavati okrasje v glino / vdelavati dodatni material / z mešanjem vdelavati jajca v testo vmešavati
SSKJ²
vdelováti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da je kaj trdno nameščeno v čem: vdelovati čokoladne figurice v torte; vdelovati rubin v prstan; vdelovati trdi disk v prenosnik
// delati, da kaj postane sestavina česa: da bi bili leseni vozovi trdnejši, so vanje vdelovali kovino; vdelovati dodatni material / z mešanjem vdelovati jajca v testo vmešavati
SSKJ²
vdéti vdénem dov., vdêni vdeníte (ẹ́)
1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko
// deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas
2. vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti
● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil
    vdét -a -o:
    vdeta nit
SSKJ²
vdeválec -lca [wdevau̯ca in wdevalca] m (ȃ)
tekst. delavec, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti: delati kot vdevalec; navijalci in vdevalci
SSKJ²
vdeválka -e [wdevau̯ka in wdevalka] ž (ȃ)
tekst. delavka, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti: vdevalka v tkalnici
SSKJ²
vdévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od vdevati: vdevanje sukanca / vdevanje filma / vdevanje osnove
SSKJ²
vdévati -am tudi -ljem nedov. (ẹ́)
1. dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: spretno vdevati sukanec / vdevati v šivanko
♦ tekst. vdevati osnovo dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic
// dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdevati vezalke v čevlje / vdevati elastiko v pas / nar. vdevati snope v kozolec zlagati
2. vstavljati, vlagati: vdevati zobe v čeljusti grabelj / vdevati drog v razpoke ledu vtikati
SSKJ²
vdíh -a m (ȋ)
enkratno zajetje zraka v pljuča pri dihanju: globok vdih; vdih in izdih / vdih cigaretnega dima / zadrževanje vdiha z vdihom zajetega zraka
SSKJ²
vdíhati1 -am dov. (í ȋ)
1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: vdihati svež zrak
// zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihati dim, vonj
2. ekspr. dati, ustvariti: doživetje mu je vdihalo novih moči
    vdíhan -a -o:
    vdihan dim
SSKJ²
vdíhati2 -am stil. vdíšem nedov. (ȋ)
1. vdihavati: začeti vdihati
2. ekspr. dajati, ustvarjati: spomini so mu vdihali novih moči
SSKJ²
vdihávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vdihavati: slišno vdihavanje zraka; vdihavanje in izdihavanje / vdihavanje nekaterih snovi je škodljivo / vnetje nosne sluznice lajšamo z vdihavanjem smrekovega olja
SSKJ²
vdihávati -am nedov. (ȃ)
1. zajemati zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihavati; vdihavati in izdihavati / ekspr. s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak
// zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihavati dim, smrad, strup / zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo inhalirati
2. ekspr. dajati, ustvarjati: lepota vdihava pesmi nesmrtnost / jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto
    vdihavajóč -a -e:
    globoko vdihavajoč cigaretni dim
SSKJ²
vdihljáj -a m (ȃ)
knjiž. vdih: kratki, sunkoviti vdihljaji
SSKJ²
vdíhniti -em dov. (í ȋ)
1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihniti; vdihniti skozi nos, usta; vdihnil je in pridržal dih
// zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihniti smrad, vonj / prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil
2. ekspr. dati, ustvariti: veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto / slikar je sliki vdihnil življenje
    vdíhnjen -a -o:
    vdihnjen zrak
SSKJ²
vdihoválnik -a m (ȃ)
priprava za vdihovanje, inhaliranje zdravil v obliki prahu: pravilna uporaba vdihovalnikov; zdravilo v obliki vdihovalnika; pršilo in vdihovalnik / terapija z vdihovalnikom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vdihováti -újem nedov. (á ȗ)
vdihavati: globoko, počasi vdihovati / vdihovati strupene pline / vdihovati smrekovo olje / sonce je vdihovalo naravi posebno lepoto dajalo
SSKJ²
vdílj prisl. (ȋ)
1. nar. prekmursko vzdolž, po vsej dolžini: iti vdilj po meji njive
2. star. nenehno, ves čas: vdilj upati
SSKJ²
vdíljen [wdiljən] prisl. (ȋ)
nar. vzhodno vzdolž, po vsej dolžini: vdiljen poti rastejo drevesa / iti vdiljen po meji njive
SSKJ²
vdirálec -lca [wdirau̯ca tudi wdiralca] m (ȃ)
kdor vdira: zalotiti vdiralca / vdiralec v avtomobil
SSKJ²
vdíranje -a s (ȋ)
glagolnik od vdirati: pregrade proti vdiranju vode / vdiranje sovražnih čet / vdiranje tatov v stanovanja / vdiranje tujih idej
SSKJ²
vdírati -am nedov. (ȋ)
1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje
2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države
3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše
// na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih
4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo
    vdirajóč -a -e:
    vdirajoči mikroorganizmi; v klet vdirajoča voda
SSKJ²
vdôlbek -bka [wdou̯bək] m (ȏ)
knjiž. kar je vdolbeno: srčasti vdolbek v lesu; prebrati vdolbek nad vhodom vdolbeni napis / postaviti kipec v zidni vdolbek v zidno vdolbino
SSKJ²
vdôlbenka -e [wdou̯benka] ž (ȏ)
um. grafična tehnika, pri kateri se lik upodablja z dolbenjem, poglabljanjem osnovne ploskve: bakrorez, lesorez in druge vrste vdolbenk
// delo, izdelek v tej tehniki: na steni visi vdolbenka; razstava vdolbenk
SSKJ²
vdôlbenost -i [wdou̯benost] ž (ȏ)
značilnost vdolbenega: s temno barvo poudariti vdolbenost črk / rahla vdolbenost obokov usločenost, ukrivljenost
SSKJ²
vdolbína -e [wdou̯bina] ž (í)
na eni strani odprt prostor v trdni snovi, navadno plitvejši, nižji: izdolbsti, izkopati vdolbino; toča je na pločevini naredila vdolbine; poiskati si zavetje v skalni vdolbini; vdolbine v ledu, lesu, snegu / vdolbine od sedenja, stopal; vdolbina na blazini / pročelje stavbe krasijo vdolbine s kipi; zidna vdolbina / držati peresnik v vdolbini med palcem in kazalcem
// del trdne snovi, ki omejuje tak prostor: obrusiti, pobarvati vdolbino
SSKJ²
vdolbínast -a -o [wdou̯binast] prid. (í)
poln vdolbin: vdolbinasta deska
SSKJ²
vdolbínica -e [wdou̯binica] ž (í)
manjšalnica od vdolbina: izdolbsti vdolbinice; položiti kaj v vdolbinico / vdolbinica na bradi / pobarvati vdolbinice
SSKJ²
vdôlbsti vdôlbem [wdou̯psti] dov., vdôlbite in vdolbíte (ó)
1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile
    vdôlben -a -o:
    vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje
    ♦     arheol. vdolbeno strgalo
SSKJ²
vdòr vdôra m (ȍ ó)
glagolnik od vdreti: vdor plinov, vode v jamske prostore; nenaden vdor hladnega zraka / preprečiti, pričakovati sovražnikov vdor v državo / nasilen vdor v hišo / vdor novih, tujih idej
SSKJ²
vdóren in vdôren -rna -o prid. (ọ̑; ȏ)
nanašajoč se na vdor: vdorno mesto vode
♦ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode
SSKJ²
vdôva -e ž (ȏ)
žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči: tri leta je že vdova; bogata, mlada vdova / ostala je vdova; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, profesorja / vojna vdova ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno
● šalj. slamnata vdova žena, katere mož je dalj časa odsoten; ekspr. vdova ob živem možu, pri živem možu žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža
♦ pravn. odpravnina vdove; zool. črna vdova zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus
SSKJ²
vdôvec -vca m (ó)
mož, čigar žena je umrla in se ponovno ne poroči: biti, postati vdovec; mlad, prileten vdovec; vdovec s tremi otroki
● šalj. slamnati vdovec mož, čigar žena je dalj časa odsotna
SSKJ²
vdovéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. ovdoveti: po nekaj letih zakona je vdovel
    vdovèl -éla -o:
    vdovela kmetica
SSKJ²
vdôvica1 -e ž (ȏ)
ekspr. manjšalnica od vdova: v pritličju je stanovala prijazna vdovica
♦ zool. vdovice v Afriki živeče ptice z zelo dolgimi repnimi peresi, Viduinae
SSKJ²
vdovíca2 in vdôvica -e ž (ī; ȏ)
nar. vdova: na kmetiji je ostala vdovica z majhnimi otroki
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vdôvin -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vdovo: vdovin jok / vdovini otroci
SSKJ²
vdôvji -a -e prid. (ȏ)
nanašajoč se na vdove: vdovji pajčolan / vdovja žalost
SSKJ²
vdovnína -e ž (ī)
pravn., nekdaj znesek, ki ga prejema vdova: izplačevati vdovnino
SSKJ²
vdôvski -a -o prid. (ō)
nanašajoč se na vdovce ali vdovstvo: vdovska leta / vdovski stan / ni še odložila vdovske črnine
SSKJ²
vdôvstvo -a s (ō)
stanje vdove ali vdovca: minilo je drugo leto njenega vdovstva / živeti v vdovstvu
// čas tega stanja: med svojim vdovstvom je delala v tovarni
SSKJ²
vdôvščina -e ž (ō)
1. star. vdovstvo: minilo je tretje leto njene vdovščine
2. pravn., nekdaj znesek, ki ga prejema vdova: prejemati vdovščino
SSKJ²
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é)
1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
// na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih
4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
SSKJ²
vdŕgniti -em dov., tudi vdrgníla (ŕ ȓ)
z drgnjenjem spraviti v kaj: vdrgniti mazilo v kožo; čistilo s krtačo vdrgnemo v preprogo
    vdŕgniti se zastar.
    zajesti se: umazanija se sčasoma vdrgne v tkanino
SSKJ²
vdrúgič prisl. (ū)
star. drugič: krava je vdrugič breja; vdrugič se oženiti / take kupčije vdrugič ne boš več imel / vesel je bil iz dveh razlogov: prvič, ker je opravil delo, in vdrugič, ker je imel dovolj hrane
SSKJ²
vdrúgo in v drúgo prisl., piše se narazen (ū)
star. drugič: v drugo bere njeno pismo; v drugo se poročiti / zdaj je prilika, ne vemo, ali bo še v drugo
SSKJ²
vé medm. (ẹ̑)
klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: ve
SSKJ²
vecé -êja m (ẹ̑ ȇ)
stranišče: kje je vece [WC] / iti na vece; v prid. rabi: za vrati se je slišalo trganje vece papirja; vece školjka
SSKJ²
vèč prisl. (ȅ)
1. izraža večjo količino ali mero; ant. manj:
a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov
b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto evrov, za sto evrov več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več
2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev
3. ekspr., v zvezi s kot izraža
a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne
4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo
5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj
6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili
● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; pog. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodate; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč evrov, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko
SSKJ²
več... ali vèč... prvi del zloženk (ȅ)
nanašajoč se na več: večcveten, večletnica, večsedežen
SSKJ²
véča -e ž (ẹ̄) zgod.
1. zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o skupnih zadevah, sporih: napovedati večo; priti na večo / starešinska, vaška veča / o tem bo razpravljala veča; celotna veča / deželnosodska veča v fevdalizmu ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah
2. v fevdalizmu dajatev deželskemu sodišču: plačevati večo
SSKJ²
večálen -lna -o prid. (ȃ)
jezikosl. ki izraža povečanje: večalno obrazilo / večalna izrazna sredstva
SSKJ²
večálo1 -a s (á)
star. povečevalno steklo, lupa: gledati zemljevid z večalom
SSKJ²
večálo2 -a s (á)
lov., v zvezi zajčje večalo piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti lisice:
SSKJ²
véčanje1 -a s (ẹ̑)
glagolnik od večati, povečevati: večanje parkirnega prostora / večanje izvoza / večanje števila izobraževalnih ustanov
SSKJ²
večánje2 -a s (ȃ) nar.
1. kričanje: večanje pijancev
2. (glasno) jokanje: večanje dojenčka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véčati1 -am nedov. (ẹ̑)
delati kaj (bolj) veliko: večati igrišče; obseg se veča / večati izvoz / razdalja med njima se veča / večati cene zviševati / večati zmedo
SSKJ²
véčati2 -am nedov. (ẹ̄)
zgod. zborovati kot član veče in odločati o skupnih zadevah, sporih: večati o obrambnih pripravah
SSKJ²
večáti3 -ím nedov., véči; véčal (á í) nar.
1. kričati: kaj toliko večiš, saj dobro slišimo / gosi, vrane večijo
2. (glasno) jokati: tepeni otrok veči
♦ lov. zajec veči se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi
SSKJ²
vèčbárven -vna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki je več barv: večbarven trak; večbarvne tkanine / večbarvni tisk
SSKJ²
vèčbeséden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki sestoji iz več besed: večbesedni izraz
♦ jezikosl. večbesedni veznik
SSKJ²
vèčbrázden -dna -o prid. (ȅ-ā)
agr., v zvezi večbrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje več brazd:
SSKJ²
vèčcéličen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
biol. ki je iz več celic; mnogoceličen: večcelične rastline, živali
♦ etn. večcelična hiša hiša, ki ima več prostorov
SSKJ²
vèčcéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ima več cevi: večcevni top
♦ voj. večcevni raketomet
SSKJ²
vèčcilíndrski -a -o prid. (ȅ-í)
strojn. ki ima več cilindrov, valjev: večcilindrski motor
SSKJ²
vèčcvéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ima več cvetov: večcvetna rastlina
♦ bot. večcvetni klasek
SSKJ²
vèččlánski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki sestoji iz več članov: veččlanska družina
SSKJ²
vèččlénski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
knjiž. ki je iz več členov: veččlenska veriga
♦ jezikosl. veččlenski sinonim
SSKJ²
vèčdélen -lna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ima več delov: večdelna skladba / večdelna omara; večdelno okno
SSKJ²
vèčdimenzionálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ima več dimenzij, razsežnosti: prostor je večdimenzionalen / publ. večdimenzionalna umetnost; pren. večdimenzionalno pojmovanje bivanja
SSKJ²
vèčdimenzionálnost -i ž (ȅ-ȃ)
značilnost večdimenzionalnega: večdimenzionalnost prostora / publ. večdimenzionalnost poezije
SSKJ²
vèčdisciplináren -rna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki združuje več disciplin: večdisciplinarni pogled, pristop, vidik; večdisciplinarni projekt; večdisciplinarna skupina strokovnjakov; večdisciplinarno raziskovanje / večdisciplinarna umetniška delavnica; sistematično večdisciplinarno izobraževanje sodnikov
SSKJ²
vèčdnéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki traja več dni: večdneven izlet; večdnevno deževje
SSKJ²
véče -a s (ẹ̄)
zgod. zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o skupnih zadevah, sporih; veča: sklicati veče / iti na veče / izjava veča
SSKJ²
véčen -čna -o prid. (ẹ̄)
1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / večna ljubezen, modrost v krščanstvu ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje / ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah
4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu / v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
    véčno prisl.:
    večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
SSKJ²
večér1 -a m (ẹ̑)
1. del dneva ob sončnem zahodu: bil je že večer, ko so se vrnili; do večera je prenehalo deževati; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; pride proti večeru, na večer, pod večer; ekspr. popoldne se nagiba v večer; ob večerih je doma; dolgi zimski večeri; hladen večer / božični ali sveti večer v krščanstvu večer pred božičem; kresni večer večer pred 24. junijem; Silvestrov ali silvestrski večer zadnji večer v letu / preživeti večer doma; ves večer je samo govoril in kadil / kot pozdrav dober večer
2. s prilastkom prireditev, predstava v tem delu dneva: pesniki so pripravili bralni večer; debatni, diskusijski večer; literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; večer sodobne glasbe, poezije / pog. večeri v operi so razprodani večerne predstave; spoznavni večer družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo
3. ekspr., s prilastkom obdobje upadanja moči: vse doživi svoj večer / večer življenja je preživel na deželi starost
● knjiž. večer se je nižal večerilo se je; zastar. okna so obrnjena proti večeru proti zahodu; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
večér2 tudi vêčer prisl. (ẹ̑; é)
star. zvečer: večer je zaspala za mizo; prišli so včeraj večer
SSKJ²
večéren -rna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na večer: večerni mrak; večerna zarja / večerne ure / večerni sprehod; večerni tečaj; večerni vlak; večerna predstava / večerni časopis večernik; večerni veter večernik; večerna dolga obleka dolga obleka za večerne prireditve; večerna šola od 1950 do 1970 osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih urah
● zastar. večerna stran jezera zahodna
♦ rel. večerna molitev; zool. večerni pavlinček nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih, Smerinthus ocellatus
SSKJ²
večeríti se -ím se nedov. (ī í)
brezoseb. prehajati iz dneva v večer: večeri se, kmalu bo noč
SSKJ²
večérja -e ž (ẹ̑)
obrok hrane, ki se jé zvečer: kuhati večerjo; postreči z večerjo; dobra, obilna večerja; večerja za štiri osebe / jesti večerjo večerjati / hladna, mrzla večerja iz hladnih, mrzlih jedi
// uživanje tega obroka: večerja je trajala eno uro; iti spat brez večerje / povabiti, priti na večerjo / prirediti poslovilno, slavnostno večerjo
♦ rel. zadnja večerja
SSKJ²
večérjati -am nedov. (ẹ̑)
jesti večerjo: večerjati doma / večerjati ribe
SSKJ²
večérjica -e ž (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od večerja: kuhati večerjico / povabiti koga na dobro večerjico
SSKJ²
večérka -e ž (ẹ̄)
nar. vzhodno del popoldneva, ki je bližje večeru kot poldnevu: po poznem kosilu je bila večerka že kratka; vrniti se sredi večerke; bilo je na večerko
SSKJ²
večérnica -e ž (ẹ́)
1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
♦ zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
SSKJ²
večérničar -ja m (ẹ́)
pisatelj večerniških povesti: nova povest večerničarja
SSKJ²
večérnik -a m (ẹ́)
1. časopis, ki izhaja zvečer: brati večernik
2. veter, ki piha zvečer z gor, s hribov: hladen večernik
SSKJ²
večérniški -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na pripovedna dela, napisana v preprostem slogu, navadno s poučno vsebino: večerniški pisatelj / večerniška povest / večerniška morala
SSKJ²
vèčfázen -zna -o prid. (ȅ-á)
elektr. ki ima več faz: večfazni sistem; večfazni tok / večfazni generator, motor
SSKJ²
vèčglásen -sna -o prid. (ȅ-ā)
glasb. komponiran za več glasov: večglasna pesem / večglasno petje
● knjiž. večglasna stališča različna
    vèčglásno prisl.:
    večglasno peti
SSKJ²
vèčglásje -a s (ȅ-ȃ)
glasb. glasbeni stavek za več glasov: ubrano večglasje / začetki večglasja
SSKJ²
vèčglásnost -i ž (ȅ-á)
glasb. značilnost večglasnega: večglasnost narodne pesmi
SSKJ²
vèčgôvor -a m (ȅ-ȏ)
1. pogovor med več osebami: dialog, monolog in večgovor v književnosti
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: večgovori med sodnikom in sprtima stranema
SSKJ²
véčidel [tudi večideu̯] člen. (ẹ̑)
1. večinoma, po večini: sadje je večidel še trdo; večidel so ljudje že odšli / delali so večidel ponoči; pogovarjali so se večidel o otrocih
2. navadno, ponavadi: večidel jemo doma; prihajali so večidel ob praznikih
SSKJ²
vèčiménski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
mat., v zvezi večimensko število količina, ki se izrazi z več merskimi enotami:
SSKJ²
večína -e ž (í)
večji del kake skupnosti, celote: večina je bila proti; soglašati z večino / mnenje pretežne večine / večina prebivalcev, volivcev / dobiti večino glasov; absolutna, relativna večina glasov / večino dneva so preživeli v naravi; končati večino del / hiše so po večini lesene; star. na izlet so šli z večine s kolesi zvečine, večinoma
● biti, ostati v večini biti, ostati v primerjavi z določenim bolj številen
♦ soc. kvalificirana večina glasov več kot dvotretjinska večina glasov; prim. povečini, zvečine
SSKJ²
večínoma člen. (ī)
1. v (veliki) večini: prebivalci tega kraja so večinoma priseljenci; na njivah raste večinoma koruza / obnova je večinoma končana v glavnem, pretežno; tam govorijo večinoma slovensko
2. navadno, ponavadi: ljudske pesmi so se večinoma pele po spominu; prihajali so večinoma ob sobotah; večinoma je zamujala
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
večínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na večino: večinsko mnenje / večinski narod
♦ pravn. volitve po večinskem sistemu sistemu, po katerem je izvoljen kandidat, za katerega je glasovala večina volivcev
SSKJ²
vèčizménski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki poteka v več izmenah: večizmensko delo
SSKJ²
vèčjezíčen -čna -o prid. (ȅ-ȋ)
1. napisan v več jezikih: večjezični javni napisi / večjezični slovar
2. ki zna in redno uporablja več jezikov: prebivalci tega območja so večjezični / večjezična država
SSKJ²
vèčjezíčnost -i ž (ȅ-ȋ)
znanje in redna raba več jezikov: večjezičnost starejše generacije / večjezičnost javnih napisov
SSKJ²
vèčjezikôven -vna -o prid. (ȅ-ō)
nanašajoč se na več jezikov: večjezikovni pouk; večjezikovna skupnost; večjezikovno in večkulturno okolje / večjezikovni slovar večjezični
SSKJ²
véčji -a -e prid. (ẹ̑)
1. primernik od velik: postajati večji; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene višji / ekspr. to so naši največji prijatelji; imeti večjo srečo kot pamet
2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo: večje države; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja
● delali so večji del ponoči večinoma, po večini; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; ekspr. pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti
♦ mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; sam.:, pog. po večjem vse sam naredi; prim. velik
SSKJ²
vèčkanálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ptt ki ima na eni osnovni zvezi več kanalov na različnih frekvencah: večkanalna telefonija, telegrafija
♦ elektr. večkanalni magnetofon magnetofon, ki ima magnetni trak za več zvokovnih sledi
SSKJ²
vèčkrat prisl. (ȅ)
izraža več ponovitev: večkrat je udaril po mizi / imel je večkrat prestreljeno roko na več mestih
// izraža, da se kaj zgodi, ponovi ob več priložnostih: večkrat je povedal pravi vzrok izostanka, včasih se je pa tudi zlagal
SSKJ²
večkráten -tna -o prid. (ā)
1. večkrat tolikšen: imeti večkratno premoč / večkratni milijonar
2. ki ima več ponovitev: večkraten uspeh; večkratno ponavljanje / znajti se v večkratnem obroču
● publ. odločitev ima večkraten pomen je v več pogledih pomembna
♦ pravn. večkratni povratnik
    večkrátno prisl.:
    večkratno preseči vsoto
    ●     knjiž. večkratno ranjen na več mestih hkrati
SSKJ²
večkrátnik -a m (ȃ)
mat. število, ki je rezultat množenja s kakim številom: določiti večkratnike števila sedem / najmanjši skupni večkratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
SSKJ²
vèčkultúren -rna -o prid. (ȅ-ȗ)
ki ima, vsebuje več kultur: večkulturna družba, država; večkulturna skupnost
// nanašajoč se na mnogo, več kultur: večkulturna in večnacionalna tradicija; večkulturno sožitje
SSKJ²
vèčkultúrnost -i ž (ȅ-ȗ)
lastnost, značilnost večkulturnega: večkulturnost omogoča drugačen, bolj odprt pogled na svet; vrednote večkulturnosti; zagovorniki večkulturnosti evropske družbe
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju: polemike o večkulturnosti v državi; pristanek na večkulturnost; sožitje v večjezičnosti in večkulturnosti
SSKJ²
vèčléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki traja več let: večleten presledek; večletna bolezen / večletna prizadevanja / večletna znanca
// ki je za dobo več let: podpisali so večletno delovno pogodbo / večletni načrt
♦ bot. večletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat cveti in semeni
SSKJ²
vèčlétnica -e ž (ȅ-ẹ̑)
bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat cveti in semeni:
SSKJ²
vèčlísten -tna -o prid. (ȅ-ȋ)
les., navadno v zvezi večlistna žaga žaga, ki ima več listov:
SSKJ²
vèčmédijski -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
1. ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov: večmedijski projekt; večmedijski umetnik; večmedijska predstava, razstava
2. ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika; večpredstaven: večmedijske storitve; večmedijska sporočila omogočajo pošiljanje zvokov, barvnih slik in spremnega teksta
SSKJ²
vèčmésečen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki traja več mesecev: večmesečni tečaj; večmesečno potovanje
SSKJ²
vèčmésten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
mat. ki sestoji iz več mest: večmestno število
SSKJ²
vèčmilijónkrat prisl. (ȅ-ọ̑)
izraža več milijonov ponovitev: večmilijonkrat meriti / večmilijonkrat večji
SSKJ²
vèčmilijónski -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
nanašajoč se na več milijonov: večmilijonski narod / večmilijonsko mesto / večmilijonska škoda
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèčmotóren -rna -o prid. (ȅ-ọ̄)
ki ima več motorjev: večmotorno letalo
SSKJ²
vèčnacionálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ima več narodov: večnacionalna država / večnacionalo podjetje
SSKJ²
vèčnacionálka -e ž (ȅ-ȃ)
veliko podjetje, ki posluje v več državah: ameriške, zahodne večnacionalke; predstavniki večnacionalke; vodilni položaj v večnacionalki / orožarska, telefonska, turistična večnacionalka
SSKJ²
vèčnadstrópen -pna -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ima več nadstropij: večnadstropna hiša
SSKJ²
vèčnaglásnica -e ž (ȅ-ȃ) jezikosl.
beseda z več naglasi: določiti število naglasov v večnaglasnici
SSKJ²
vèčnaménski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki je za več namenov: večnamenski prostor; stavba bo večnamenska
SSKJ²
vèčnaménskost -i ž (ȅ-ẹ̑)
lastnost, značilnost večnamenskega: pri sodobnih sedežnih garniturah je pomembna večnamenskost; večnamenskost dvorane, ladje, letala; večnamenskost kmetijstva; koncept večnamenskosti; fleksibilnost in večnamenskost
SSKJ²
vèčnároden -dna -o prid. (ȅ-á)
knjiž. večnacionalen: večnarodna država / večnarodna delavska organizacija
SSKJ²
vèčnárodnosten -tna -o prid. (ȅ-á)
ki ima več narodnosti, narodov: večnarodnostna država / večnarodnostna posadka
SSKJ²
véčnik -a m (ẹ̑)
zgod., v fevdalizmu prisednik (pri sodišču):
SSKJ²
véčnost -i ž (ẹ̄)
1. večno trajanje: kaj je tisoč let proti večnosti; trenutek večnosti; neskončnost in večnost; dolg kakor večnost zelo dolg
// v nekaterih religijah posmrtno večno
a) trajanje: upati na plačilo v večnosti
b) obstajanje: upati na večnost; telo je v zemlji, duša pa v večnosti / rajska večnost
2. lastnost, značilnost večnega: delo za človeštvo daje posamezniku večnost / večnost resnice; večnost zla
3. ekspr. doba, ki se zdi, da traja veliko časa: vsaka ura se mu je zdela večnost; minute so se vlekle v večnost / minila je cela, dolga večnost, njih pa od nikoder / graditi hišo za večnost
// v prislovni rabi, z izrazom količine zelo dolgo: čakati celo, dolgo večnost
● evfem. iti, preseliti se, stopiti v večnost umreti; ekspr. dnevi, leta tečejo v večnost minevajo; pred vrati večnosti spoznati zmoto v krščanskem okolju tik pred smrtjo
SSKJ²
véčnosten -tna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na večnost: ljubezen, smrt in druge večnostne teme umetnosti / večnostna harmonija / nadzemeljski, večnostni cilji; sam.: v njegovi glasbi je nekaj večnostnega
SSKJ²
vèčpasôven -vna -o prid. (ȅ-ō)
urb., v zvezi večpasovna cesta cesta z več prometnimi pasovi: vožnja po večpasovni cesti
SSKJ²
vèčpasôvnica -e ž (ȅ-ȏ)
večpasovna cesta: graditi večpasovnice
SSKJ²
vèčplásten -tna -o prid. (ȅ-ā)
ki je iz več plasti: večplastna obloga; pren. večplastna osebnost
♦ papir. večplastni karton karton iz več samostojno oblikovanih plasti, ki se v mokrem stanju na kartonskem stroju stisnejo, da se sprimejo
SSKJ²
vèčplástnost -i ž (ȅ-ā)
lastnost, značilnost večplastnega: večplastnost zemljišča; pren. večplastnost duševnosti
SSKJ²
vèčpólen -lna -o prid. (ȅ-ọ̑)
elektr. ki ima več polov: večpolno stikalo
SSKJ²
vèčpoménka -e ž (ȅ-ẹ̑) jezikosl.
beseda z več pomeni: učenci so v besedilu iskali sopomenke in večpomenke
SSKJ²
vèčpoménski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ima več pomenov: večpomenska beseda / večpomenska poezija
SSKJ²
vèčpoménskost -i ž (ȅ-ẹ̑)
lastnost, značilnost večpomenskega: večpomenskost besed / večpomenskost besedila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèčpotézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
1. teh. narejen v več potezah: večpotezni zvar / večpotezno varjenje
2. šah. pri katerem je treba v več potezah dati mat ali doseči odločilno prednost: večpotezni problem; večpotezna kombinacija
SSKJ²
vèčpotéznik -a m (ȅ-ẹ̑)
šah. problem, pri katerem je treba v več potezah dati mat:
SSKJ²
vèčpredstáven -vna -o prid. (ȅ-á)
ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika: večpredstavni predvajalnik; večpredstavne vsebine; večpredstavno sporočilo / večpredstavni center / večpredstavne storitve zahtevajo nove tehnologije prenosa
SSKJ²
vèčpredstávnost -i ž (ȅ-á)
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika: večpredstavnost na spletu; uporaba večpredstavnosti v učnem procesu; oprema, pripomočki za večpredstavnost; večpredstavnost in interaktivnost
// pripomočki za tak prikaz: / podpora večpredstavnosti; priključki za večpredstavnost
// tako prikazana vsebina: predvajalnik večpredstavnosti
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom: vodilno podjetje na področju večpredstavnosti; strokovnjak za večpredstavnost
SSKJ²
vèčpredstávnosten -tna -o prid. (ȅ-á)
nanašajoč se na večpredstavnost: večpredstavnostni predvajalnik; večpredstavnostne vsebine; večpredstavnostno sporočilo / večpredstavnostno središče / večpredstavnostne storitve
SSKJ²
vèčrazréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
1. šol., v zvezi večrazredni oddelek oddelek, v katerem so učenci več razredov, letnikov: uči v večrazrednem oddelku
2. nekdaj ki ima več razredov, oddelkov: večrazredna šola
SSKJ²
vèčrazrédnica -e ž (ȅ-ẹ̑)
nekdaj večrazredna šola: šola se je razširila v večrazrednico
SSKJ²
vèčréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
star. večvrsten1: večredni nasad
SSKJ²
vèčsédežen -žna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ima več sedežev: večsedežno letalo
SSKJ²
vèčslôjen in vèčslójen -jna -o prid. (ȅ-ō; ȅ-ọ̑)
ki je iz več slojev: večslojni omet; pren., publ. večslojni procesi
SSKJ²
vèčsméren -rna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
nanašajoč se na več smeri: večsmerni promet / večsmerno učinkovanje / publ. večsmerna osebnost
SSKJ²
vèčsôben -bna -o prid. (ȅ-ō)
v zvezi večsobno stanovanje stanovanje, ki ima več sob: kupiti, opremiti večsobno stanovanje; razkošno večsobno stanovanje
SSKJ²
vèčstanovánjski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
v zvezi večstanovanjska hiša hiša, ki ima več stanovanj: zidati večstanovanjsko hišo
SSKJ²
vèčstávčen -čna -o prid. (ȅ-ȃ)
glasb. ki je iz več stavkov: večstavčna skladba
♦ jezikosl. večstavčna poved
SSKJ²
vèčstèzen -zna -o [večstəzən] prid. (ȅ-ə̏)
ki ima več stez: večstezno kegljišče
SSKJ²
vèčstókrat prisl. (ȅ-ọ̑)
izraža več sto ponovitev: pod mikroskopom so bakterije povečane večstokrat
SSKJ²
vèčstoléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
1. star več sto let: večstoletna bukev
2. ki traja več sto let: večstoletno zatiranje
SSKJ²
vèčstôpenjski -a -o [večstopənjski] prid. (ȅ-ō)
ki ima več stopenj: večstopenjska organizacija dela / večstopenjski razvoj
♦ strojn. večstopenjski kompresor kompresor, ki deluje v več stopnjah z vmesnim ohlajevanjem plina; šol. večstopenjski študij do 1980 študij v več stopnjah na fakulteti; teh. večstopenjska raketa raketa, ki ima več med seboj neodvisnih sistemov raketnih pogonskih motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim
SSKJ²
vèčstránkarski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ima več političnih strank: večstrankarski sistem / večstrankarska vlada
SSKJ²
vèčstránkarstvo -a s (ȅ-ȃ)
soobstoj, hkratno pojavljanje več političnih strank: zagovarjati večstrankarstvo; odprava, uvedba večstrankarstva; razvoj večstrankarstva v Sloveniji; demokracija, svoboda in večstrankarstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèčstránski -a -o prid. (ȅ-á)
nanašajoč se na več strani: večstranski sporazum; večstranska pogodba / večstranski agent / večstranska kritika / publ. večstranska uporaba uporaba za več (različnih) stvari
SSKJ²
vèčtédenski -a -o [večtedənski] prid. (ȅ-ẹ̑)
ki traja več tednov: večtedensko deževje
SSKJ²
vèčtíren -rna -o prid. (ȅ-ȋ)
1. ki ima več tirov: večtirna železnica
2. ki obravnava, rešuje kaj na več različnih načinov: večtirno reševanje problemov / večtirna grajenost romana
SSKJ²
vèčtírnost -i ž (ȅ-ȋ)
obravnavanje, reševanje česa na več različnih načinov hkrati: večtirnost odločanja; večtirnost vzgoje; večtirnost zunanje politike
SSKJ²
vèčtisočglàv in vèčtisočgláv -áva -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ)
ekspr. ki sestoji iz več tisoč glav: večtisočglava čreda ovc; večtisočglava množica
SSKJ²
vèčtisočléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki traja več tisoč let: večtisočleten razvoj
SSKJ²
vèčtočkôven -vna -o prid. (ȅ-ō)
1. ki poteka, deluje istočasno na več točkah, mestih: večtočkovni vbrizg; večtočkovna ključavnica ki zaklene vrata na več mestih vzdolž celotnega vratnega krila; večtočkovna komunikacija, videokonferenca
2. rač. ki omogoča povezovanje podatkov iz dveh ali več virov, navadno avdiovizualnih naprav: večtočkovna nadzorna enota; večtočkovno upravljanje
SSKJ²
vèčuporábniški -a -o prid. (ȅ-ȃ) rač.
ki ga lahko hkrati uporablja več uporabnikov: večuporabniški sistem; dostop do interneta predstavlja osnovo za večuporabniške igre naslednjega rodu; večuporabniška licenca; večuporabniška različica programa
SSKJ²
vèčúren -rna -o prid. (ȅ-ȗ)
ki traja več ur: večurna hoja / večurna zamuda
SSKJ²
vèčvalénten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih nadomesti v spojini: večvalentne kovine
♦ filoz. večvalentna logika logika, ki ima več logičnih vrednosti
SSKJ²
vèčváljen -jna -o prid. (ȅ-ȃ)
strojn. ki ima več valjev: večvaljni motor
SSKJ²
vèčvédnost -i ž (ȅ-ẹ́)
knjiž. dejstvo, da kdo več ve kot drugi: z namišljeno večvednostjo se je hotel uveljaviti
SSKJ²
vèčvréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
1. ki ima večje telesne ali umske sposobnosti: čutil se je večvrednega; imeti se za večvredno raso
2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: večvredna hrana / večvredna kultura
SSKJ²
vèčvrédnost -i ž (ȅ-ẹ́)
1. stanje, lastnost večvrednega: biti prepričan o svoji večvrednosti; zavest večvrednosti / kompleks ali občutek večvrednosti pretirano občutje lastne vrednosti
2. ekon. presežna vrednost: podjetniki so si prilaščali večvrednost skupnega dela
SSKJ²
vèčvrédnosten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́)
nanašajoč se na večvrednost: večvrednostna zavest / večvrednostni kompleks ali občutek pretirano občutje lastne vrednosti
SSKJ²
vèčvŕsten1 -tna -o prid. (ȅ-ȓ)
nanašajoč se na več vrst: večvrstni nasad
♦ agr. večvrstni okopalnik okopalnik, ki okopava več vrst hkrati
SSKJ²
večvŕsten2 -tna -o prid. (ȓ)
ki je več vrst: večvrstna opravila
SSKJ²
vèčzbórje -a s (ȅ-ọ̑)
glasb. kompozicijska tehnika, pri kateri je zbor razdeljen na dva ali več manjših zborov:
SSKJ²
vèčzlóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ̄)
jezikosl. ki ima več zlogov: večzložna beseda
SSKJ²
vèčzlóžnica -e ž (ȅ-ọ̑)
jezikosl. večzložna beseda: srednji zlog večzložnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vèčzvézdje -a s (ȅ-ẹ̑)
astron. skupina več zvezd: odkriti novo večzvezdje / dvozvezdja in večzvezdja
SSKJ²
vèčžaríščen -čna -o prid. (ȅ-ȋ)
1. ki ima več žarišč: večžariščni tumorji; večžariščno obolenje centralnega živčnega sistema
2. fiz. ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo: večžariščne leče; enožariščna in večžariščna očala / večžariščno steklo progresivno steklo
SSKJ²
vèčžílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ)
elektr. ki je iz več žil: večžilni kabel, vodnik
SSKJ²
véda1 -e ž (ẹ́)
1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede
// navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede
2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede
3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah
SSKJ²
véda2 -e ž (ẹ̑)
nav. mn. vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma: brati vede; jezik ved
SSKJ²
védanec in vedánec -nca m (ẹ́; á) nar. gorenjsko
1. bedanec, divji mož: pazi, da te vedanec ne ujame; teči kakor vedanec zelo hitro
2. vedomec: duši ga vedanec / duša nekrščenega otroka je vedanec
SSKJ²
védé -êja m (ẹ̑-ẹ̑ ẹ̑-ȇ) pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge; vršilec dolžnosti: potrdili so ga za začasnega vedeja [v. d.]; predlog za novega vedeja; statut določa, kdaj morata biti imenovana vedeja generalnega in strokovnega direktorja
SSKJ²
védec -dca m (ẹ̑)
knjiž. kdor veliko ve; vedež: biti vedec med nevednimi
SSKJ²
vedèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
zastar. znan: povej, da postane stvar vsem vedeča; prim. vedeti
SSKJ²
védečen -čna -o prid. (ẹ́)
1. star. vedoželjen: vedečen človek; zmeraj bolj sem bil vedečen / vedečni pogledi
2. knjiž. izkušen, razgledan: to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo
    védečno prisl.:
    vedečno vprašati
SSKJ²
védečnost -i ž (ẹ́)
star. vedoželjnost: njena vedečnost je znana / z veliko vedečnostjo poslušati / iz vedečnosti iti gledat iz radovednosti
SSKJ²
vedêjevec -vca m (ȇ) pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge; vršilec dolžnosti: generalni direktor je o dosedanjem vedejevcu [v. d.] govoril naklonjeno; imenovali so ga za vedejevca; odstop vedejevca
SSKJ²
vedêjevstvo -a s (ȇ) pog.
naslov, dejavnost vršilcev dolžnosti: opravljati vedejevstvo; podaljšati, prevzeti, sprejeti vedejevstvo; polletno vedejevstvo; kandidati za vedejevstvo
SSKJ²
véden1 -dna -o prid. (ẹ̄) star.
1. nenehen, stalen: vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri
2. večen, trajen: tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo
SSKJ²
véden2 -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar.
1. navadno v povedni rabi, z rodilnikom ki ve (za) kaj: biti veden nesreče koga; biti veden vrednosti česa
2. izveden, vešč: biti veden v mnogih stvareh; vedna padarica
SSKJ²
védenje1 -a s (ẹ́)
1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / narediti kaj brez vedenja koga vednosti
● zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno
2. kar kdo ve: poglobiti, razširiti svoje vedenje; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno; po mojem vedenju je to moralo biti prej
// kar se ve sploh: ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini
SSKJ²
vedênje2 -a s (é)
1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja: boječe, vljudno vedenje; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje; pravila lepega vedenja
♦ šol., nekdaj ocena iz vedenja
// celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju: opazovati, posnemati vedenje koga; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali
2. ekspr. kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju: vedenje atomov
SSKJ²
vedênjski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na vedênje: vedenjske raziskave / vedenjski odkloni
♦ ped. vedenjska motenost otrok
    vedênjsko prisl.:
    vedenjsko moten
SSKJ²
véder vêdra in védra -o stil. -ó prid., vêdrejši in védrejši (ẹ́ é, ẹ́)
1. ki je brez dežja, snežnih padavin: vedro jutro, vreme / nebo je vedro
2. ki je v razmeroma trajnem stanju pozitivnega, ugodnega, veselega razpoloženja: veder človek; postal je veder / ohraniti vedrega duha; biti vedrega značaja
// ki vsebuje, izraža tako razpoloženje: veder glas, obraz / veder humor / vedre melodije; vedra pesem / vedre barve / vedro razpoloženje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vedra sreča; vedro upanje
    vêdro prisl.:
    vedro govoriti / v povedni rabi včeraj je bilo vedro in toplo; sam.: v vedrem so prišli do vasi
SSKJ²
védeštvo -a s (ẹ̑)
sposobnost vedežev, napovedovalcev: priznavati komu vedeštvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vedéta -e ž (ẹ̑) knjiž.
1. stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika: oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto
2. predstraža, izvidnica: poslati naprej vedeto
3. slaven, slovit človek: postati vedeta / filmska vedeta
SSKJ²
védeti vém nedov. (ẹ́)
1. imeti kaj v zavesti
a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, zatrdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
// star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati
4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano / to bom naredil ne vem kako
b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj / iskal sem ga ne vem kje vse marsikje / o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat
c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
8. ekspr., v členkovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
// z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
// v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da
9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
// z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem
10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čim prej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
// izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
// poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
    vedé :
    vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba
    vedóč -a -e:
    vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; 
prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi
SSKJ²
vedevêjevec -vca m (ȇ)
pog., med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik Vojske državne varnosti [VDV]: bataljon vedevejevcev; vosovci in vedevejevci
SSKJ²
védež -a m (ẹ̑)
1. kdor na osnovi kakih znakov ve neznane, prihodnje stvari: iti k vedežu po nasvet / nekdaj vedež je kraljevi vojski napovedal zmago / kaj misliš, da sem vedež da vnaprej vem, kako bo, kaj bo
2. ekspr. kdor veliko ve: dela se vedeža, pa še tega ne ve; mali vedež je odgovoril tudi na drugo vprašanje / vedež na področju slikarstva poznavalec, strokovnjak
3. zastar. vedenje1, vednost: po mojem vedežu je bilo tako / narediti z vedežem vede, namerno
● zastar. pisati jih je učil duhovnik ali kak drug vedež izobraženec; preg. če bi bil človek vedež, ne bi bil revež
SSKJ²
védežen -žna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. nanašajoč se na vedenje neznanih, prihodnjih stvari: biti vedežen; vedežna ženska / imeti vedežni čut; v pravljicah piti vedežno pijačo
SSKJ²
vedeževálec -lca [vedeževau̯ca] m (ȃ)
kdor vedežuje: vedeževalec je razvrstil karte
SSKJ²
vedeževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vedeževanje: vedeževalno dejanje / vedeževalni pripomočki
SSKJ²
vedeževálka -e [vedeževau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki vedežuje: vedeževalka ji je napovedala poroko / vedeževalka s kartami
SSKJ²
vedeževálski -a -o [vedeževau̯ski tudi vedeževalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na vedeževalce ali vedeževanje: vedeževalska sposobnost / vedeževalski pripomočki
SSKJ²
vedeževánje -a s (ȃ)
glagolnik od vedeževati: vedeževanje iz kart / poslušati vedeževanje
SSKJ²
vedeževáti -újem nedov. (á ȗ)
na osnovi kakih znakov vedeti, pripovedovati preteklost, zlasti pa prihodnost koga: vedeževala mu je ciganka / vedeževati iz kart, kave / zgodilo se je, kakor mu je vedeževala vedeževalka prerokovala, napovedovala
// etn. z dejanjem, ki se mu pripisuje poseben pomen, delati, da se (iz)ve kaj prihodnjega: vedeževati z metanjem čevlja / dekleta so vedeževala za ženina
SSKJ²
védno prisl. (ẹ̄)
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: vedno ima dosti dela; vedno mislimo nanje; vrata so vedno odprta; biti vedno pripravljen; ekspr. vedno in povsod so bili uspešni
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: to je vedno pomagalo; pride vedno v nepravem trenutku; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: brezskrbni dnevi so za vedno minili; prišla bo za vedno domov
● za vedno nas je zapustil ljubi oče v osmrtnicah umrl je; evfem. za vedno je zaspal umrl je
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: prihajati vedno bližje; ta postopek vedno bolj opuščajo; denarja je imel vedno manj; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
SSKJ²
védnost -i ž (ẹ́)
1. dejstvo, da kdo kaj ve: vednost nalaga človeku tudi odgovornost; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar. v vednost: a) predsedniku b) članom
2. kar kdo ve: dlje pa naša vednost ne sega; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti
// kar se ve sploh: sodobna vednost ne daje opore za tako razlago; vednost o družbi se širi, poglablja
3. zastar. znanje: potrebna je dobra vednost nemškega jezika
4. zastar. veda1, znanost: ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi; odkritja vednosti; umetnost in vednost / vremenska vednost vremenoslovje
SSKJ²
védnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na vednost: vednostna poglobitev / vednostna natančnost znanstvena
SSKJ²
védoma prisl. (ẹ̄)
star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno
SSKJ²
védomec tudi vedómec -mca m (ẹ́; ọ́) etn., po ljudskem verovanju
1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec
2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec
SSKJ²
védomen -mna -o prid. (ẹ̄)
zastar. izkušen, pameten: vedomen čebelar, voditelj / vedomne oči
    védomno prisl.:
    ravnati vedomno
    ●     zastar. vedomno izpustiti koga vede, zavestno
SSKJ²
vedoslôvje -a s (ȏ)
zastar. spoznavoslovje, gnoseologija
SSKJ²
vedožêljen -jna -o prid. (é ē)
željen vedeti čim več: vedoželjen raziskovalec, učenec; otrok je zelo vedoželjen / vedoželjne oči / ekspr. ne bodi no tako vedoželjen radoveden
    vedožêljno prisl.:
    vedoželjno ogledovati neznanca
SSKJ²
vedožêljnež -a m (ȇ)
ekspr. vedoželjen človek: znanstveniki in drugi vedoželjneži / človek je velik vedoželjnež
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vedožêljnost -i ž (é)
lastnost, značilnost vedoželjnega človeka: njegova vedoželjnost je znana; otroška vedoželjnost / ekspr. vedoželjnost ga je gnala naprej
SSKJ²
vêdra tudi védra -e ž (ē; ẹ̑)
nar. vzhodno vedro: z vedro zajeti vodo
SSKJ²
vêdrce tudi védrce -a s (ē; ẹ̄)
manjšalnica od vedro: zliti vodo iz vedrca
SSKJ²
vedríca -e ž (í)
nar. manjše vedro: z vedrico zlivati vodo v škafe / vedrica vode
SSKJ²
vedrílec -lca [vedriu̯ca in vedrilca] m (ȋ)
1. kdor kje vedri: vedrilci pod napuščem
2. knjiž. veter, ki povzroča, da se nebo vedri: zapihal je vedrilec / veter vedrilec
SSKJ²
vedrína -e ž (í)
1. stanje vedrega človeka: kljub občasni vedrini je pesimist; žalost prehaja v vedrino / življenjska vedrina / pripoved je polna vedrine
2. vedro nebo: stopil je na prag in se zazrl v vedrino
SSKJ²
vedríšče -a s (í)
prostor, kraj, kjer kdo vedri: pred nevihto so si poiskali vedrišče
SSKJ²
vedríti -ím nedov. (ī í)
1. čakati v zavetju, da preneha deževati: zaradi neurja so morali vedriti; vedriti pod napuščem
2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen: ta glasba vedri in pomirja; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze
● ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on
    vedríti se nav. 3. os.
    postajati veder, brezoblačen: nebo se vedri; brezoseb. na zahodu se vedri
SSKJ²
vêdrn tudi védrn -a -o prid. (ē; ẹ̑)
nanašajoč se na vedro: vedrni ročaj
♦ teh. vedrni bager bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala
SSKJ²
vêdrnik1 tudi védrnik -a m (ȇ; ẹ̑)
nar. klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo: postaviti vedro na vedrnik
SSKJ²
vedrník2 -a m (í)
nar. svetnik priprošnjik za lepo vreme: prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo
SSKJ²
vêdro -a s, mn. tudi védra (é)
1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti
● lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje
♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala
// s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga
2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder
SSKJ²
vêdrost in védrost tudi vedróst -i ž (é; ẹ́; ọ̑)
1. stanje vedrega človeka: obšla ga je vedrost / vedrost duha
2. lastnost, značilnost vedrega: vedrost neba / vedrost pomladanskega vremena
SSKJ²
vêdrovka tudi védrovka -e ž (ē; ẹ̄)
teh. ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov: gasiti z vedrovko
SSKJ²
védski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veda2: vedska književnost / vedska doba
SSKJ²
vedúta -e ž (ȗ)
mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke: gledal je znano veduto pred seboj; mestna veduta se je spremenila; vedute parkov, spomenikov
// um. slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del: razstavljati portrete in vedute; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki
SSKJ²
vedúten -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na veduto: vedutni pogledi / vedutni motivi; vedutna krajina
SSKJ²
vegán -a m (ȃ)
kdor ne je hrane živalskega izvora: vegani večinoma izbirajo veganstvo iz etičnih in ne toliko iz zdravstvenih razlogov; zapriseženi vegan; pravilno načrtovana prehrana veganov; jedi, primerne za vegane
SSKJ²
vegánec -nca m (ȃ)
kdor ne je hrane živalskega izvora: nekaj let je bil vegetarijanec, nato je postal veganec; zagrizeni veganec
SSKJ²
vegánka -e ž (ȃ)
ženska, ki ne je hrane živalskega izvora: postala je veganka; zaprisežena veganka; veganka in podpornica pravic živali
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vegánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vegane in veganstvo: veganske jedi; veganska prehrana; vegansko kosilo; veganske kuharice in restavracije ponujajo raznolike recepte / veganska kuhinja
SSKJ²
vegánstvo -a s (ȃ)
prehranjevanje s hrano, ki ni živalskega izvora: propagirati veganstvo; odločiti se za veganstvo; knjiga, predavanje o veganstvu; vegetarijanstvo, veganstvo in presnojedstvo
SSKJ²
végast -a -o prid. (ẹ́)
1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit: vegast strop; vegasta deska, streha / vegast rob; vegasta brazda / ekspr.: pokrajina je vegasta; vegasto zemljišče
2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno: vegast stol; vegasta brv; vegasta skleda / ekspr. vegasti koraki
3. nepravilno, neurejeno nagnjen: vegast križ, plot; hiša je že vsa vegasta; vegasta vrata / ekspr. vegasta pisava
    végasto prisl.:
    vrata vegasto visijo
SSKJ²
végati -am nedov. (ẹ́)
star. omahovati, pomišljati se: dolgo je vegal, naposled se je le odločil / vegati med odporom in poslušnostjo
    végati se 
    1. postajati vegast, kriv: deske se na soncu vegajo
    2. majati se, gugati se: pri hoji se vega / voz se vega po cesti
SSKJ²
végav -a -o prid. (ẹ́)
vegast: vegava deska / vegav plot
SSKJ²
végavost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost vegavega: vegavost desk
SSKJ²
végeburger -ja m (ẹ̑)
sendvič, navadno okrogle oblike, s sirom in zelenjavo: naročiti vegeburger; hamburger in vegeburger
SSKJ²
vegetabílen -lna -o prid. (ȋ)
knjiž. rastlinski: vegetabilna prehrana / vegetabilna olja / ornament z vegetabilnimi motivi
♦ usnj. vegetabilno strojilo rastlinsko strojilo
SSKJ²
vegetabílije -lij ž mn. (í ȋ)
knjiž. rastlinska hrana: hraniti se z vegetabilijami
SSKJ²
vegetácija -e ž (á) bot.
1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije
2. rastlinske združbe na določenem območju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija
SSKJ²
vegetacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vegetacijo: vegetacijska doba / vegetacijski pas; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
♦ geogr. vegetacijska meja nadmorska višina, do katere sega vegetacija
SSKJ²
vegetarijánec -nca m (ȃ)
kdor ne je mesa: restavracija za vegetarijance
SSKJ²
vegetarijánka -e ž (ȃ)
ženska, ki ne je mesa: zaprisežena, zavzeta vegetarijanka; opredeljevati se za vegetarijanko; vegetarijanka in ljubiteljica živali
SSKJ²
vegetarijánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vegetarijance ali vegetarijanstvo: vegetarijanski obrok, piknik, sendvič; vegetarijanska hrana, jed / vegetarijansko gibanje
SSKJ²
vegetarijánstvo -a s (ȃ)
prehranjevanje samo z brezmesno hrano: odločil se je za vegetarijanstvo
SSKJ²
vegetatíven -vna -o prid. (ȋ)
1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo
3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje
SSKJ²
vegetíranje -a s (ȋ)
knjiž. životarjenje: tako življenje je vegetiranje / ekspr. obsojen je na golo vegetiranje / politično vegetiranje družbe
SSKJ²
vegetírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. životariti: ni pripravljen vse življenje vegetirati / društvo samo še vegetira
SSKJ²
végi -ja m (ẹ̑) pog.
vegetarijanec: ni vegi, a poje zelo malo mesa; v prid. rabi: vegi piknik, sendvič vegetarijanski piknik, sendvič; restavracija z vegi jedmi z vegetarijanskimi jedmi
SSKJ²
véha1 -e ž (ẹ́)
lesen zamašek za sode: odbiti veho; zabiti sod z veho; pijan kot veha zelo
● ekspr. molči, veha pijana človek pijani
♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline
// odprtina na vrhu soda: veha je odmašena
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véha2 -e ž (ẹ́)
1. štrleč zeljni list: obirati vehe; pokladati živini vehe / zeljna veha
// zelje, ki ne naredi glave: na polju so ostale samo vehe
2. star. širokokrajni klobuk: dal si je veho na glavo
3. star. omahljivec, neodločnež: ta človek je prava veha
SSKJ²
véhast -a -o prid. (ẹ́)
ki ima vehe, štrleče liste: vehasto zelje / vehasti ohrovt
● star. vehast klobuk klobuk s širokimi, povešenimi krajci
SSKJ²
véhati -am nedov. (ẹ́)
star. majati se, gugati se: vehati od utrujenosti; pijan je bil, da je kar vehal
SSKJ²
véhavec -vca m (ẹ́)
star. omahljivec, neodločnež: ne bodi vehavec, ampak mož
SSKJ²
veheménca -e ž (ẹ̑)
knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco
SSKJ²
veheménten -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. silovit, ognjevit: vehementen govornik / vehementna polemika
    veheméntno prisl.:
    vehementno kaj zagovarjati
SSKJ²
veheméntnost -i ž (ẹ̑)
knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike
SSKJ²
vehíkel -kla m (í) zastar.
1. prevozno sredstvo, vozilo: proučevati nekdanje vehikle; odpeljati se z vehiklom
2. sredstvo, pripomoček: jezik ni samo vehikel za sporočanje
SSKJ²
vêja -e ž (ȇ)
1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej
2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države
3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji
4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine
● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
♦ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki
SSKJ²
vejáča -e ž (á)
nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru
SSKJ²
vejálnica -e [vejau̯nica tudi vejalnica] ž (ȃ)
1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice
2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja
SSKJ²
vejálnik -a [vejau̯nik in vejalnik] m (ȃ)
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik
SSKJ²
vêjanje -a s (ȇ)
glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra
SSKJ²
vêjarica -e ž (ȇ)
manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje
SSKJ²
vêjast -a -o prid.(ȇ)
1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi
2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje
    vêjasto prisl.:
    vejasto razrasel, zapleten
SSKJ²
vejàt -áta -o prid. (ȁ ā)
vejnat: vejato deblo / vejato rogovje
SSKJ²
vêjati -am nedov. (ȇ)
1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico
2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo
// širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj
SSKJ²
vêjati se -am se nedov. (ȇ)
vejiti se: drevesce se veja / pot se veja
SSKJ²
vêjavec in vejávec -vca m (ȇ; ȃ)
kdor veja žito: vejavci so začeli vejati
SSKJ²
vêjavica -e ž (ȇ)
knjiž. metež: vejavica se je polegla / snežna vejavica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
vêjen -jna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada
SSKJ²
vejevína -e ž (í)
les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino
SSKJ²
vejévje -a s (ẹ̑)
več vej, veje: vejevje se šibi od obilnega sadja; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja
SSKJ²
vejévnik -a m (ẹ̑)
nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik
SSKJ²
vêjica -e ž (ȇ)
1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa
● knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage
2. jezikosl. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice
3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice
♦ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin
SSKJ²
vêjicat -a -o prid. (ȇ)
agr. ki ima na robu daljše dlačice: vejicat venčni list; vejicata krovna pleva
SSKJ²
vêjičast -a -o prid. (ȇ)
ki ima obliko vejice: vejičasti vzorci na blagu / vejičaste žilice
SSKJ²
vejíčje in vêjičje -a s (ȋ; ȇ)
več vejic, vejice: rast mladega vejičja
SSKJ²
vejíti se -ím se in vêjiti se -im se nedov. (ī í; ȇ)
deliti se v veje: drevo, deblo se veji / živec se veji / pot se veji
SSKJ²
vêjnat -a -o prid. (ȇ)
ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje
// ki je iz vej: vejnata uta
♦ jezikosl. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte
SSKJ²
vêjnik -a m (ȇ)
1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom
2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki
SSKJ²
vék1 -a m (ẹ̑)
1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč
♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek
2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka
● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno
SSKJ²
vék2 -a m (ẹ̑)
glagolnik od vekati: vek otroka / spet bo v hiši stok in vek
● lov. žarg. zajčji vek zajčje večalo
SSKJ²
véka -e ž (ẹ́)
1. kožna guba, ki pokriva zrklo: odpreti veke; trzniti, utripati z vekami; gledati skozi priprte veke; spodnja, zgornja veka; vnetje veke / senčiti veke s pastelnimi barvami
● ekspr. veke so mu postale težke postal je zaspan
2. nar. vzhodnoštajersko manjša, preprosta loputna vrata: veke na svinjakih / veka pri peči
SSKJ²
vekáč -a m (á)
nar. kdor (rad) joka: ta otrok je vekač
SSKJ²
vékanje tudi vekánje -a s (ẹ́; ȃ)
glagolnik od vekati: ne prenese vekanja; vekanje otrok / vekanje je utihnilo / zajčje vekanje
SSKJ²
vekapebé -êja tudi -- m (ẹ̑ ȇ)
v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952 Vsezvezna komunistična partija (boljševikov): zgodovina vekapebeja [VKP(b)]
SSKJ²
vékarica -e ž (ẹ̄)
nižje pog. budilka: naviti vekarico / drdranje vekarice
SSKJ²
vékati -am nedov., tudi vekájte; tudi vekála (ẹ́)
nar. (glasno) jokati: v sobi veka otrok; ob slovesu je vekala; vekal je kakor otrok močno, brez obvladovanja / vekala je za starimi časi žalovala
♦ lov. zajec veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi
    vekajóč -a -e:
    vekajoč otrok
SSKJ²
vékav -a -o in vekàv -áva -o prid. (ẹ́; ȁ á)
nar. jokav: vekav otrok / govoriti z vekavim glasom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
véko -a s (ẹ̄)
zastar. veka: utripati z veki; trepalnice na veku
SSKJ²
vékomaj prisl. (ẹ̄)
1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj
2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj
4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad
5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj
SSKJ²
vekotrájen -jna -o prid. (ā)
star. večen: vekotrajna snov / vekotrajna načela
SSKJ²
vekovéčen -čna -o prid. (ẹ̄)
star. večen: vekovečna ljubezen / vekovečna načela / vekovečen sovražnik
SSKJ²
vékoven in vekôven -vna -o prid. (ẹ̑; ō) zastar.
1. veke dolg, trajajoč: vekoven razvoj živalstva
2. večen: vekovni boj človeštva s smrtjo
SSKJ²
vekovít -a -o prid. (ȋ) star.
1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo
2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta
3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki; odkritje vekovite vrednosti
SSKJ²
véktor -ja m (ẹ́)
fiz., mat. količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo: množenje, seštevanje vektorjev; vektor hitrosti; usmerjenost, velikost vektorja / komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer; paralelogram vektorjev paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo vektor
♦ geom. ničelni vektor z absolutno vrednostjo nič; radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema; psih. vektor sila, ki povzroča duševno gibanje
SSKJ²
véktorski -a -o prid.(ẹ́)
nanašajoč se na vektor: vektorska vsota / vektorski račun računanje z vektorji; vektorska funkcija funkcija, katere vrednost je vektor
    véktorsko prisl.:
    sile se vektorsko seštevajo
SSKJ²
vél1 -a [tudi veu̯] m (ẹ̑)
zastar. tančica, pajčolan: obraz ji je zakrival gost, črn vel
SSKJ²
vél2 in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́)
1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke
2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož
3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota
● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
    vélo prisl.:
    velo se upogibati; 
prim. veniti
SSKJ²
velár -a m (ȃ)
jezikosl. soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkonebnik: velari g, h, k
SSKJ²
veláren -rna -o prid. (ȃ)
jezikosl. tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkoneben: velarna zapora / velarni l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu, trdi l
SSKJ²
vèlb vélba m (ȅ ẹ́)
nižje pog. obok: sezidati velb; viseti pod velbom
SSKJ²
velblód -a m (ọ̑)
afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama: jezditi na velblodu / karavana velblodov / velblod in velblodica
♦ zool. dvogrbi, enogrbi velblod
SSKJ²
velblódar -ja m (ọ̑)
kdor goni, vodi velbloda: velblodarji so priganjali velblode
SSKJ²
velblódica -e ž (ọ̑)
samica velbloda: pomolsti velblodico
SSKJ²
velblódji -a -e prid. (ọ̑)
nanašajoč se na velblode: velblodja dlaka; velblodje meso / velblodje dirke
SSKJ²
vele...1 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ)
nanašajoč se na veliki: velejadro, velemolekula
SSKJ²
vele...2 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ)
nanašajoč se na velik: veleblagovnica, veletovarnar; velelisten, velemesten
SSKJ²
vele...3 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ)
nanašajoč se na veliko: velepomemben, velevreden, veleznačilen
Število zadetkov: 97669